Jedro

V obravnavani zadevi sta tožnika svoj del dokaznega bremena izpolnila. Tožena stranka pa ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, pri čemer je glede obrazložitve bivanjskih razmer za prosilce v Bolgariji obrazložitev izpodbijanega akta notranje preveč nekonsistentna in se jo ne da preizkusiti, kar posledično pomeni, da natančna (stroga) in s tem ustrezna (zadovoljiva) ocena tveganja ni bila narejena. Ob tem je treba upoštevati, da ima z vidika EKČP, Slovenija pravno obveznost, da spoštuje procesne dimenzije iz člena 3. EKČP v polni meri in zaradi diskrecijske klavzule ne gre za domnevo o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU in EKČP. ESČP v takih primerih, ko gre za uporabo Dublinske uredbe med državami članicami EU, posebej upošteva, da ima država, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, obveznosti iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-5310-2022/13 (1221-02) z dne 17. 5. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka upravni zadevi tožnikov kot prosilcev za mednarodno zaščito združila v en postopek (1. točka izreka). Zavrgla je njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite (2. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija njunih prošenj ne bo obravnavala, saj bosta predana Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da sta tožnika dne 22. 12. 2022 vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje sta predložila veljavna potna lista Ruske federacije. Tožnik je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavnega vstopnega vizuma št. ..., tipa C, izdanega na predstavništvu Republike Bolgarije za dobo 90 dni in veljavnostjo od 13. 12. 2022 do 13. 12. 2023, tožnica pa na podlagi vstopnega vizuma št. ..., tipa C, izdanega na predstavništvu Republike Bolgarije za dobo 90 dni in veljavnostjo od 13. 12. 2022 do 13. 12. 2023. Tožena stranka je na podlagi 12. člena Dublinske uredbe dne 2. 1. 2023 Republiki Bolgariji posredovala prošnji v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnikov kot prosilcev. Od pristojnega bolgarskega organa je 13. 1. 2023 prejela odgovora, da je Republika Bolgarija odgovorna za obravnavo njunih prošenj za mednarodno zaščito.

3. Tožnica je na začetku razgovora povedala, da ne more odgovoriti ali bi v primeru, če bi jo Republika Slovenija v Dublinskem postopku predala Republiki Bolgariji z namenom, da bi ta obravnavala njeno prošnjo za mednarodno zaščito, tam z njo nečloveško ali ponižujoče ravnali, saj ni pogledala dublinske uredbe, zato se ni pripravila na to vprašanje. V Republiko Bolgarijo si ne želi iti, saj je to država, ki je zelo podobna Ruski federaciji in zanjo bi bilo neugodno biti tam, težko bi se vključila v bolgarsko družbo. Lažje bi se integrirala na Irskem, kjer ima njen partner teto. Ko sta zapuščala Rusko federacijo je bila njuna ciljna država Republika Avstrija, zdaj pa bi raje odšla na Irsko. Pred odhodom sta s partnerjem poskušala pridobiti irski vizum, a je trenutno zaradi vojne z Ukrajino zelo težko urediti irski vizum. Pridobitev bolgarskega vizuma je bila najhitrejša. Ker pa sta se bala, da bo partner mobiliziran, sta se obrnila na bolgarsko veleposlaništvo in sta si tam uredila vizum. V Republiki Bolgariji prosilka še nikoli ni bila in misli, da če bi bila predana v dublinskem postopku v Republiko Bolgarijo, bi tam z njo nečloveško ali ponižujoče ravnali. Na splošno meni, da v balkanskih državah obstaja rasizem, sedaj je do Rusov vsepovsod negativen odnos. Meni, da glede tega negativnega odnosa do Rusov v Republiki Bolgariji ni nadzora. Na dodatno vprašanje, ali meni, da v Republiki Bolgariji obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti glede azilnega postopka in sprejema prosilcev, je tožnica izjavila, da misli, da obstajajo, ne ve pa kakšne, saj jih ni preučila. Odgovorila je tudi, da nima kakšnega resnega in utemeljenega strahu pred predajo v Republiko Bolgarijo. V primeru predaje v Republiko Bolgarijo bi se počutila omejeno in bi s strani bolgarske družbe občutila negativni odnos. Na vizum za Irsko s partnerjem nista mogla čakati, ker se je možnost za pridobitev vizuma ves čas zmanjševala, poleg tega bi lahko v tem času njenega fanta poklicali v vojsko v okviru morebitnega drugega vala mobilizacije (prvi val mobilizacije se še ni končal). Ali pa bi jo lahko začeli preganjati zaradi njenega protivojnega stališča. Zoper njo niso bili sprožene upravne in kazenske zadeve, vendar je imela do osmega leta težave v šoli. Javno so jo zmerjali in je niso spuščali k pouku, direktor pa je klical njene starše na pogovor. Lahko bi jo vpisali v evidenco za mladoletne prestopnike in to bi pomenilo, da se ne bi mogla vpisati na prestižno univerzo in bi imela težave pri zaposlitvi. Zmerjanje se je dogajalo s strani učiteljev, na njih pa so izvajali pritisk od zgoraj, da ne bi otroci imeli stališč usmerjenih proti oblasti. Na tak način so poskušali izvajati pritisk na otroke, da ne bi bili nastrojeni proti oblasti. Negativni odnos proti Rusom se sedaj dogaja po celem svetu. Misli, da spada Republika Bolgarija med države, ki so bolj nacionalistične, zato meni, da bi tam imela težave pri vključevanju v družbo in zaposlovanju.

4. Tožnik je na začetku razgovora povedal, da v Republiko Bolgarijo noče iti, ker je to vzhodna Evropa in se nahaja blizu Ruske federacije. Že od leta 2015 je Republika Bolgarija poleg Republike Hrvaške in Bosne in Hercegovine najbolj izpostavljena migrantski krizi in znano je, da se v teh državah z njimi ravna nehumano. Tožnik še nikoli ni bil v Republiki Bolgariji. Na vprašanje, ali misli, da bi tam z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi bil tja predan v dublinskem postopku pa je odgovoril, da upa da ne bo šel v Republiko Bolgarijo in da na vprašanje ne more odgovoriti, ker odgovora ne ve. Kot ciljno država, ko sta zapuščala Rusko federacijo, je navedel Republiko Avstrijo. Zaprosila sta tudi za irsko vizo, a sta vlogo preklicala, ker bi postopek lahko trajal šest mesecev. Vlogo sta morala umakniti, ker nista imela časa in so jim grozili, da se bodo meje ponovno zaprle. Odločila sta se, da zaprosita za vizo Republike Bolgarije, ker sta jo dobila v enem tednu. Na dodatno vprašanje, ali meni, da v Republiki Bolgariji obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti glede azilnega postopka in sprejema prosilcev, je prosilec izjavil, da lahko posreduje dokumente, ki so stari 4 ali 5 let, kar pa se tiče sedanjega stanja, pa situacije ne pozna. Gre za dokumentarce in članke iz novic v času največjega migracijskega vala. V Republiki Bolgariji je zelo močan politični vpliv Rusije, ki se odraža v propagandi, ki je desno usmerjena. Stališče Republike Bolgarije je, da je zahod sprovociral to, kar se dogaja v Ukrajini. V Republiki Bolgariji se ne bi počutil varno, ker je blizu Ruske federacije in obe državi medsebojno sodelujeta. Za FSB je delal njegov brat, ki je sedaj udeležen v vojni kot agent FSB-ja.

5. Pristojni organ je s strani njune pooblaščenke 26. 1. 2023 prejel dokument »Informacije o stanju v Bolgariji« in 30. 1. 2023 dodaten dopis „Prosilec za mednarodno zaščito A. A. in B. B. – dopis“.

6. Tožena stranka po preučitvi osebnih okoliščin ugotavlja, da prosilca nikoli nista bila v Republiki Bolgariji. Prosilka glede obstajajo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in sprejema prosilcev v Republiki Bolgariji ni mogla odgovoriti, ker ga ni preštudirala. Za pojasnilo, da si v Republiko Bolgarijo ne želi iti, ker je država, ki je zelo podobna Ruski federaciji in bi bilo zanjo tam neugodno, tožena stranka poudarja, da ne more biti relevantno v postopku določanja pristojne države za obravnavo njene prošnje, saj mora na podlagi Dublinske uredbe prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, ki je glede na merila iz poglavja III. Dublinske uredbe za to odgovorna. Prosilci si sami ne morejo izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njihovih prošenj. Tožničino izjavo, da v balkanskih državah obstaja rasizem, da je sedaj do Rusov vsepovsod negativen odnos in da glede tega negativnega odnosa do Rusov v Republiki Bolgariji ni nadzora, je ocenila za posplošeno in niti sama tožnica s temi državami nima nobenih izkušenj. Prosilka je na osebnem razgovoru celo izjavila, da nima kakšnega resnega in utemeljenega strahu pred predajo v Republiko Bolgarijo.

7. Prav tako po mnenju tožene stranke tudi prosilec ni izkazal nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih njegova predaja Republiki Bolgariji ne bi bila primerna. Njegove izjave, da v Republiko Bolgarijo noče iti, ker je to vzhodna Evropa in se nahaja blizu Ruske federacije in da njegov je njegov brat udeležen v vojni kot agent FSB-ja, po mnenju tožene stranke ne morejo spremeniti odločitve, da je Republika Bolgarija pristojna za obravnavo njegove prošnje, saj ne kažejo na nobene osebne okoliščine, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati. Pooblaščenka prosilca je predložila tudi zdravniško potrdilo psihiatra dr. C. C., ki ga je obiskal tožnik. V vsakem primeru, kjer je v dublinskem postopku in transferju udeležen prosilec, ki potrebuje posebno psihološko ali psihiatrično obravnavo pred praktično izvedbo transferja, se tožena stranka posvetuje s psihiatrom in skladno z 31. členom Dublinske uredbe posreduje osebne podatke o prosilcu, če so ti potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu.

8. Omenja t. i diskrecijsko klavzulo, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca. Dodatno Dublinska uredba posebej ščiti mladoletnike brez spremstva. Ne more pa prosilec države članice "prisiliti", da v njegovem primeru prevzame odgovornost za obravnavo prošnje, če za to ob pravilni uporabi določb Dublinske uredbe ni pristojna, niti se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka.

9. Tožena stranka po skrbni in natančni presoji vseh izjav tožnikov ugotavlja, da njune izjave na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnika v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v državo. Iz navedb tožnikov ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njuni strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Bolgariji.

10. Tožena stranka je v nadaljevanju proučila »Informacije o stanju v Bolgariji«, ki jih je v postopek predložila pooblaščenka tožnikov in ki se nanašajo na ravnanja z ilegalnimi prebežniki. V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pojasnjuje, da bosta tožnika predana v okviru dublinskega postopka in ne v policijskem postopku, zato v primeru njune vrnitve v Republiko Bolgarijo do tega ne bo prišlo. Poročilo Amnesty International za Bolgarijo za leto 2021 v sklopu »Pravice beguncev in migrantov« zajema podatke o povečanem številu migrantov na meji s Turčijo, diskriminatorne prakse v azilnem sistemu glede na državljanstvo prosilcev in milijon Ukrajincev, ki jih je Republika Bolgarija sprejela in ne tega, kar je navedeno pod virom v »Informacijah o stanju v Bolgariji«. Te navedbe se nanašajo na t. i. »push-backe«, podstandardne pogoje za sprejem prosilcev ter podatke o afganistanskih državljanih, katerih prošnje za azil so obravnavane kot očitno neutemeljene.

11. Predloženi članki opisujejo izredno slabe razmere v sprejemnih centrih v Republiki Bolgariji; po navedbah Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) centri za pridržanje migrantov niso imeli ustrezne zdravstvene oskrbe, higiene in sanitarnih pogojev. Bolgarski begunski centri so presegli svojo zmogljivost za več kot 20 odstotkov. Iz poročil AIDA za leto 2022 izhaja, da razmere v sprejemnih centrih ostajajo izredno slabe, v nekaterih so se celo poslabšale. Sprejemni centri imajo stalne težave z infrastrukturo in ne zagotavljajo najosnovnejših storitev vključno s higieno, ustrezno opremo za osebne in skupne prostore. Življenjske razmere tam so pod ali na ravni minimalnih standardov. Problem ostaja redna oskrba z vodo, topla voda, popravilo inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in skupnih prostorih. Prosilci kritizirajo kakovost in količino hrane. Od leta 2018 so prosilcem zagotovljeni trije obroki dnevno, prejmejo t. i. paketno hrano, le otrokom brez spremstva nudijo tri pripravljene obroke dnevno. Edina druga pomoč, ki jo zagotavlja vlada, so sanitarni paketi. Stroški predpisanih zdravil, laboratorijskih testov ali drugih medicinskih posegov, ki niso zajeti v zdravstvenem paketu, ter stroški za nakup otroške opreme, plenic in izdelkov za osebno higieno niso kriti. V praksi imajo prosilci za mednarodno zaščito sicer dostop do razpoložljivih zdravstvenih storitev, vendar se soočajo z enakimi težavami kot državljani zaradi splošnega slabega stanja v nacionalnem zdravstvenem sistemu, ki trpi zaradi velikih materialnih in finančnih pomanjkljivosti. Na voljo ni posebnih tretmajev za obravnavo žrtev mučenja in oseb z duševnimi težavami. Po zakonu zdravniška pomoč ni več dostopna, če so bili prosilcu pogoji za sprejem okrnjeni ali odpravljeni. Prav tako v sprejemnih centrih ni zagotovljena varnost prosilcev. Verbalne in fizične zlorabe, napadi in ropi, storjeni nad prosilci za mednarodno zaščito v okolici zavetišča Voenna Rampa, ki običajno niso preiskani ali kaznovani, so leta 2017 eskalirali do te mere, da so privedli do skupnega poziva številnih nevladnih organizacij, v katerem so sofijsko policijsko upravo pozvali, naj posreduje in izvede učinkovite preventivne in preiskovalne ukrepe, kot jih predpisuje zakon. Policija v zvezi s tem ni napovedala odziva ali ukrepov in stanje se v letu 2021 ni izboljšalo.

12. Tožena stranka pravi, da so v obdobjih povečanega števila migrantov tudi v Republiki Sloveniji nastanitvene kapacitete bile zelo presežene. Kadar pride do nepričakovanega povečanja števila prosilcev, na kar država ni pripravljena, se razmere ne morejo spremeniti na hitro. Poleg tega navajanje razmer v sprejemnih centrih leta 2017 ne more biti izraz današnjega stanja. V zvezi z dostopom do zdravstvenih storitev so po presoji tožene stranke prosilci v popolnoma enakem položaju, kot državljani Republike Bolgarije. Iz predloge EUAA izhaja, da imajo prosilci med postopkom pridobitve mednarodne zaščite odobren dostop do nacionalnega sistema socialne varnosti in si lahko izberejo svojega osebnega zdravnika. Zdravstveno osebje, ki ga sestavljajo zdravniki in medicinska sestra, je na voljo v nastanitvenih centrih, ki jih vodijo Agencije za begunce (SAR). Na voljo so tudi socialni strokovnjaki SAR, ki zagotavljajo vse ustrezne informacije v zvezi z zdravstveno oskrbo, vključno s storitvami osebnega zdravnika in nudenjem pomoči v primerih, ko je potrebna hospitalizacija. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do zdravstvenega zavarovanja, dostopne zdravstvene oskrbe in brezplačnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki veljajo za bolgarske državljane. Prosilci tako v pravicah, povezanih z zdravstveno oskrbo, v primerjavi z državljani niso diskriminirani. Poleg tega imajo dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva tudi prosilci v primeru naknadno vložene prošnje. Sicer pa strokovnjaki SAR za prepoznavanje ranljivih oseb in oseb s posebnimi potrebami uporabljajo smernice orodja EUAA za identifikacijo teh oseb in individualni pristop ter redno izvajajo socialne razgovore in posvetovanja. Pristojni organ poudarja, da prosilca ne sodita v skupino ranljivih oseb ali oseb s posebnimi potrebami.

13. Iz poročila AIDA iz februarja 2022 izhaja, da je bilo v primerjavi z letom 2020 leta 2021 v Republiki Bolgariji 212-odstotno povečanje prosilcev za mednarodno zaščito. Republika Bolgarija ni uspela urediti državnih meja in zagotoviti zadostnih sredstev za preprečevanje nelegalnih vstopov ter varnih pravnih poti za tiste, ki poskušajo vstopiti v državo, da bi tam zaprosili za mednarodno zaščito. Učinkovitost sodnega sistema kot edine poti za neodvisno revizijo prvostopenjskih odločb ostaja močno oslabljena, saj je Predsednik Vrhovnega upravnega sodišča januarja 2020 odločil, da azilne zadeve prenese s specializiranega 3. oddelka na 4. oddelek sodišča. Proti taki spremembi so se zavzele civilna družba in druge mednarodne organizacije, da bi se preprečila izguba znanja, izkušenj in strokovnosti, ki jih je nabral 3. oddelek sodišča v zadnjih treh desetletjih. Najvišja sodna instanca je zavrnila 82 odstotkov pritožb glede azila v letu 2021, razveljavljenih pa je bilo tudi 18 odstotkov pozitivnih sodb sodišč nižjih stopenj. V zvezi z navedbami o okrnjeni učinkovitosti sodnega sistema tožena stranka pojasnjuje, da sodni sistem v Republiki Bolgariji deluje tudi po prenosu azilnih zadev na drugi sodni oddelek, saj je najvišja sodna instanca zavrnila kar 82 odstotkov pritožb proti odločitvam, ki jih je sprejel 4. oddelek sodišča, kar pomeni, da so bile odločitve pravilne. Kompetentnost sodnikov ne bi smela biti predmet presoje in strokovnosti, saj naj bi imel vsak sodnik ustrezno strokovno izobrazbo. Po mnenju tožene stranke so povsem neprimerne trditve, da bodo po prenosu obravnavanih zadev sodniki izdajali nestrokovne sodbe. Poleg tega bosta tožnika lahko v izvorno državo vrnjena šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, če bo njuna prošnja zavrnjena.

14. Predložene informacije navajajo tudi primer, ko je sodišče v Rimu aprila razveljavilo odločitev o predaji pakistanskega državljana Republiki Bolgariji. Sodišče je menilo, da glede na informacije iz poročila AIDA razmere, s katerimi se srečujejo prosilci za azil v Bolgariji, niso v skladu s temeljnimi pravicami in ne preprečujejo tveganja nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kot je določeno v členu 3(2) Dublinske uredbe.

15. Tožena stranka povzema podatke AIDA za Italijo za leto 2021, iz katerih izhaja, da je Državni svet prekinil več premestitev v Republiko Bolgarijo na podlagi ugotovitve, da država ni varna. Izražena je bila zaskrbljenost glede azilnega sistema v Republiki Bolgariji zaradi kritičnega stanja zavetišč ter zaradi ozračja nestrpnosti in diskriminacije beguncev. Sodišče je v prej omenjenem primeru afganistanskega državljana odločilo, da v Bolgariji obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti na področju azilnega postopka, kot so uporaba sile s strani policije za preprečitev vstopa prosilcem v državno ozemlje, omejevanje svobode gibanja prosilcev za azil, pomanjkljivosti pri sprejemu in podpornih storitvah, pa tudi izjemno nizke stopnje priznanja mednarodne zaščite.

16. Na tem mestu tožena stranka pojasnjuje, da v konkretnem primeru tožnikoma azilni postopek ne bo onemogočen, saj je Republika Bolgarija sprejela pristojnost za obravnavo njunih prošenj za mednarodno zaščito. Poleg tega pa nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite ne more pomeniti kakršnihkoli pomanjkljivosti v azilnem sistemu, saj se s takšnimi podatki sooča tudi Republika Slovenija. Gre namreč za to, da je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve prosilcev ali pa so vloge zavrže in se jih vsebinsko sploh ne obravnava, saj prosilci nimajo interesa ostati v državi, ki jim predstavlja zgolj vmesni postanek do cilja.

17. Predloženo poročilo AIDA za Republiko Bolgarijo iz februarja 2022 navaja, da so leta 2021 sodišča v nekaterih državah članicah in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice še naprej odločala v prid ustavitvam dublinskih transferjev v Republiko Bolgarijo v zvezi z določenimi kategorijami prosilcev za azil zaradi slabih materialnih razmer in pomanjkanja ustreznih zaščitnih ukrepov za zagotovitev pravic zadevnih posameznikov. Sodišča so dublinske predaje prosilcev ustavile, ker azilni organ ni preiskal življenjskih razmer v Republiki Bolgariji, izpostavila pa so tudi težke razmere, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite, kot so omejen dostop do ekonomske podpore, težke življenjske razmere, pomanjkanje integracijskih programov in težave pri dostopu do zdravstvenega varstva. Poleg tega je Odbor za otrokove pravice (CRC) 6. oktobra 2021 izdal odločitev v zadevi MKAH proti Švici, v kateri je ugotovil, da so morali prosilci, čeprav jim je bil v Republiki Bolgariji priznan status subsidiarne zaščite, živeti osem mesecev v taborišču z neustreznimi materialnimi pogoji in brez dostopa do izobraževanja ali dela. Ne glede na navedeno pa so nekatera druga sodišča leta 2021 odobrila dublinske transferje v Republiko Bolgarijo.

18. Tožena stranka pojasnjuje, da gre pri predloženih informacijah za primere, v katerih so sodišča prekinila predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo, česar ne gre posploševati na vse primere predaj Republiki Bolgariji. Iz poročila AIDA - »The implementation of the Dublin III Regulation in 2021 « izhaja, da se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo razlikujejo. V Romuniji in na Nizozemskem se pristojen organ in sodišče strinjata, da se transferji v Republiko Bolgarijo lahko izvajajo. V nasprotju s tem pa belgijske oblasti ne sprejemajo prosilcev iz Bolgarije in jih tja ne vračajo. Hkrati pa se je znatno povečalo število zahtev za sprejem prosilcev iz Francoske republike v Republiko Bolgarijo. Čeprav nekatera upravna sodišča trdijo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji, predvsem za državljane Afganistana, glede na nizko stopnjo priznanja prošenj za mednarodno zaščito, takšne vrste odločitev pogosto spremenijo pritožbena upravna sodišča. V Italiji sta sodišče v Rimu in Torinu prepoznali dejanski obstoj tveganja nečloveškega ravnanja v Republiki Bolgariji zaradi sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu, v Avstriji pa je sodna praksa bolj raznolika. Kljub temu, da so bili transferji v Republiko Bolgarijo ustavljeni za posebej ranljive skupine prosilcev, predvsem zaradi tamkajšnjih bivanjskih razmer in velikega tveganja izjemne materialne stiske, je manj kot dva meseca kasneje isto sodišče potrdilo transfer samskega odraslega moškega z utemeljitvijo, da se bolgarski azilni sistem sklada s pravom Evropske unije, kljub temu, da bi lahko bil izboljšan.

19. Prakse držav v zvezi s sprejemanjem in predajami prosilcev v Republiko Bolgarijo so različne. Švicarsko zvezno upravno sodišče je v precedenčni sodbi s 17. 2. 2021 odločilo, da v bolgarskem azilnem in sprejemnem sistemu ne obstajajo takšne sistemske pomanjkljivosti, ki bi opravičevale popolno prekinitev transferjev v to državo. V vsakem posameznem primeru je potrebno preučiti, ali bo transfer v Republiko Bolgarijo prekinjen ali ne.

20. Po mnenju nizozemskega sodišča v Haagu v določeni konkretni zadevi položaja tožeče stranke ni mogoče primerjati s položajem tujega državljana, ki brez dovoljenja vstopi v EU, saj je bil prosilec že na bolgarskem ozemlju in je Republika Bolgarija izrecno sprejela vrnitev prosilca. Pri ocenjevanju pogojev za sprejem v Republiki Bolgariji je sodišče razsodilo, da ni nobenega dokaza, da bi bil pritožnik postavljen v okoliščine, ki bi kršile 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) glede sprejema. Posledično je sodišče odločilo, da je pritožba neutemeljena, saj pritožnik ni predložil dokazov, da Republika Bolgarija ne bo izpolnila svojih pogodbenih obveznosti do pritožnika.

21. V sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 407/2022-14 z dne 7. 4. 2022, je sodišče pritrdilo predaji prosilca Republiki Bolgariji. Upravno sodišče je v predmetni zadevi pritrdilo pristojnemu organu, da za Republiko Bolgarijo ta domneva ni izkazana. V dublinskem postopku se ne presoja prosilčevega policijskega postopka ob ilegalnem prehodu državne meje, ampak postopek mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da tožnik s predajo Republiki Bolgariji ne bo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskim pomanjkljivostim v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.

22. Tožena stranka nato v obrazložitvi odločbe navaja tudi, da je Evropska komisija pozvala Republiko Bolgarijo, naj temeljito preišče domnevno streljanje bolgarskih stražarjev na sirskega begunca na meji države s Turčijo. Konzorcij raziskovalnih novinarjev je razkril zavržne pogoje v tako imenovanih "črnih zaporih" na vzhodu Evrope, kjer naj bi migrante zadrževali, da bi preprečili njihovo prošnjo za mednarodno zaščito. Stotine prič je povedalo o obstoju "črnih zaporov", o tajnih zaporih, kjer naj bi begunce in migrante zadrževali, preden jih prisilno vrnejo nazaj, pogosto v obupnih pogojih. V Bolgariji so novinarji ugotovili, da naj bi prosilce za azil, ki prečkajo iz Turčije, "redno zapirali v majhno strukturo, podobno kletki" poleg mejne policijske postaje v Sredetsu, mestu približno 40 kilometrov od turške meje. Tam naj bi jih zadrževali od nekaj ur do treh dni. "Struktura spominja na opuščen pesjak," navaja poročilo. Priče, ki so bile zadržane v kletki, so povedale, da so jim odrekli hrano in vodo. _Le Monde_ je razkril posnetke kletke, ki se uporablja za nastanitev beguncev, in dodal, da je bilo tam vsaj 34 ljudi zadržanih od sredine oktobra do konca novembra. Zasilna kletka je sestavljena iz železnih palic in polna smeti ter je vidna s ceste. Organizacija _Human Rights_ Watch je odkrila, da Bolgarske oblasti pretepajo, oropajo, slačijo in uporabljajo policijske pse za napade na afganistanske in druge prosilce za azil in migrante, nato pa jih brez formalnega intervjuja ali postopka za mednarodno zaščito potiskajo nazaj v Turčijo.

23. V zvezi s trditvami o onemogočenem dostopom do azila, nasiljem bolgarskih policistov in t. i. »črnimi kletkami« tožena stranka pojasnjuje, da tožnikoma v dublinskem postopku ne bo onemogočen dostop do azila. Kot izhaja iz predloge EUAA, so pogoji za sprejem prosilcev enaki tako za prosilce za mednarodno zaščito kot tudi za prosilce, premeščene v skladu z Dublinsko uredbo. Ko je premestitev po tej uredbi zaključena, mejna policija prosilcu izda pisno obvestilo, da se mora zglasiti na Centru za registracijo in sprejem v Sofiji, ki ga upravlja državna SAR, da bi lahko začeli s postopkom nastanitve in sprejeli nadaljnje korake v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Mejna policija prosilcu ob njegovem prihodu pošlje pisno obvestilo z informacijami o nadaljnjih korakih v postopku za priznanje mednarodne zaščite kot tudi informacije v zvezi s tem, kako si lahko zagotovi ustrezno nastanitev. V primeru dublinske premestitve se na podlagi zahteve za sprejem prosilca postopek za priznanje mednarodne zaščite začne z registracijo prosilca.

24. Glede na poročilo AIDA in informacije EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Bolgariji, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani pooblaščenke, se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe ne opravi zaradi različnih razlogov, pri čemer tega ne gre posploševati na vse primere predaj. Kot izhaja iz poročila AIDA (»The implementation of the Dublin III Regulation in 2021«), se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo močno razlikujejo. Tožena stranka obenem ocenjuje, da ima Republika Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Poleg tega prosilca v postopku nista navedla konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih ju Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Bolgarijo, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, ki bi kakorkoli kazalo na to, da bosta prosilca v primeru predaje v Republiki Bolgariji postavljena v okoliščine, ki bi kršile 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah glede sprejema.

25. Pristojni organu je od pooblaščenke naknadno prejel posodobitev poročila »Asylum information database” - Country Report: Bulgaria, 2022 update, marec 2023. Iz predloženega poročila AIDA za Republiko Bolgarijo izhaja, da Nizozemska v Bolgarijo ljudi vrača, Belgija pa ne. Francija prosilce vrača, Italija pa spet ne. V Avstriji sodišča odločajo različno, zato na podlagi take informacije ni mogoče sklepati ali je za prosilca v Bolgariji varno ali ne. V zadnji posodobitvi poročila AIDA je objavljena tudi statistika o dublinskih transferjih v Republiko Bolgarijo za leto 2022, ki potrjuje, da je bila leta 2022 v Republiko Bolgarijo v dublinskih transferjih predana 201 oseba in da se številke predanih oseb iz leta v leto povečujejo.

26. Pooblaščenka prosilcev je v komentarjih na informacije podala mnenje, da je informacije o stanju v Bolgariji, vsebovane v poročilu, podala država Bolgarija sama, zato tako poročilo nima dokazne vrednosti, saj je logično, da bo država sama zase trdila, da je vse v najlepšem redu in skladno z zakoni. Presojo o dejanskem stanju v Bolgariji je potrebno opraviti na podlagi čim novejših neodvisnih virov. Tožena stranka poudarja, da morajo države članice zagotoviti informacije, ki vsebujejo ustrezne pravne določbe in poskrbeti za izvajanje teh določb v praksi. Področje uporabe predloge je omejeno na pravila in pogoje, ki se uporabljajo za prosilce za mednarodno zaščito ali druge osebe, za katere velja premestitev v skladu z Dublinsko uredbo.

27. V zvezi z informacijami, ki jih je pooblaščenec predložil v zvezi s položajem »Dublinskih povratnikov« v Republiki Bolgariji tožena stranka pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za dublinska povratnika, saj prosilca nikoli nista vložila prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, ampak jima bo omogočen normalen dostop do postopka in sprejemnih pogojev v Republiki Bolgariji.

28. V obravnavanem primeru ne gre za osebi s posebnimi potrebami, saj prosilca v Republiki Sloveniji nista obravnavana kot prosilca, ki bi sodila v skupino oseb s posebnimi potrebami, zato v konkretnem primeru te informacije niti ne morejo biti merodajne.

29. Tožena stranka je na podlagi vsega navedenega ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta v konkretnem primeru prosilca ob premestitvi v Republiko Bolgarijo podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

_Bistvene navedbe v tožbi_

30. V tožbi tožnika trdita, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da v Bolgariji obstajajo problemi z redno oskrbe z vodo, inštalacijami, opremo kopalnic, sob in skupnih prostorov. Stroški za osebno higieno še vedno niso kriti. Opozarjata na slabo splošno zdravstvo, težave z dostopom do zdravnika in dejstvo, da zdravstveni sistem v državi ne deluje. Ni poskrbljeno za ranljive skupine. V sprejemnih centrih prosilcem ni zagotovljena varnost. Vrstijo se verbalne in fizične zlorabe. Nevladne organizacije so zato naredile skupni poziv, vendar policija v zvezi s tem ni napovedala odziva in stanje v letu 2021 se ni izboljšalo. Neizvajanje predpisov in nesposobnost države ne more iti na škodo prosilcev za mednarodno zaščito. Tudi, če se tožeča stranka sklicuje na kakšno staro informacijo iz izvorne države, je vedno navedla, da se razmere niso spremenili. Poudarjata, da bi morala tožena stranka v primeru, da prošnjo za mednarodno zaščito tožeče stranke zavrže, pregledati, v kakšne razmere bosta tožnika resnično vrnjena in se ne sklicevati na predpise, ki se v Bolgariji dejansko ne izvajajo.

31. Sodišče v Rimu je razveljavilo odločitev o predaji prosilca za azil v Republiko Bolgarijo zaradi obstaja utemeljenega dvoma, da država prosilcem ne zagotavlja ustreznih pogojev. Republika Bolgarija ne zagotavlja ustreznih pogojev prosilcem (prezasedene nastanitve, pomanjkanje vode, varnosti, hrane, zdravniške oskrbe itd.). Pri tem je potrebno še posebej upoštevati, da ima tožnik težave v duševnem zdravju, kar izhaja iz priloženega zdravniškega potrdila (prof. dr. C. C.). Iz izvida izhaja, da je imel tožnik samomorilne misli, motnje spanja in znižan apetit. Bojita se, da bi bil tožnik vpoklican v Rusiji v vojno.

32. Iz poročila AIDA za leto 2021 za Italijo izhaja, da je Državni svet prekinil več premestitev v Republiko Bolgarijo, ker je ugotovil, da država ni varna in to zaradi kritičnega stanja zavetišč. Iz priloženih COI ne izhaja, da bi bila zavetišča varna in primerno preskrbljena z vodo. Zavetišča so videti kot centri za pridržanje, Bolgari pa prosilce za mednarodno zaščito diskriminirajo in so do njih nestrpni. Sodišča so leta 2021 dublinske predaje prosilcev ustavila, ker azilni organ ni preiskal življenjskih razmer v Republiki Bolgariji.

33. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bosta tožnika vrnjena v Bolgarijo v azilni center, kjer je dovolj vode in kjer so razmere varne. Sklicevanje, da v Bolgariji obstoji zakon o mednarodni zaščiti in da obstoja policija, ki pa v centrih za tujce ni dosegljiva, ni dovolj, da bi tožena stranka lahko ugotovila, da v Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 odst. 14 izhaja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnaja izhaja iz t. i. »sistemskih pomanjkljivosti« v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

34. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno na podlagi česa je tožena stranka odločila, da ni nevarnosti, da bi bili ruski prosilci za mednarodno zaščito vrnjeni v Rusijo, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni upoštevala informacije o izvorni državi, iz katere izhaja, da Agencija za begunce v Bolgariji meni, da je Ruska federacija demokratična država. Iz teh informacij izhaja, da je Bolgarija zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito materi in hčeri, pri čemer je mati aktivna nasprotnica Putina.

35. Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Brez izdaje začasne odredbe bi bila lahko tožnika izročena Bolgariji. V času, ko bi v Sloveniji potekal postopek mednarodne zaščite, bi bila tožnika v Bolgariji izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Obstaja realna nevarnost, da tožnika prostora za bivanje zaradi prezasedenosti v Bolgariji ne bi dobila, lahko bi ju napadle stenice, ne bi imela dovolj hrane, ali pa bi se nad njima lahko izvajalo celo fizično nasilje, niti ne bi imela dostopa do zdravniške oskrbe, ki jo tožnik nujno potrebuje. Predlagata, da se sklep z dne 8. 6. 2023 odpravi in da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ter se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

36. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v postopku posredovala pooblaščencu tožnikov pridobljene relevantne informacije o ravnanju s prosilci, ki so predani Republiki Bolgariji v dublinskem postopku in o njihovih pravicah. V obdobjih povečanega števila migrantov so tudi v Republiki Sloveniji nastanitvene kapacitete zelo presežene. Kadar pride do nepričakovanega povečanja števila prosilcev, na kar država ni pripravljena, se razmere ne morejo spremeniti na hitro, saj iskanje dodatnih kapacitet zahteva nekaj časa. Poleg tega navajanje razmer v sprejemnih centrih leta 2017 ne more biti izraz današnjega realnega stanja.

37. Sodba sodišča v Rimu je iz aprila 2021 in ne more biti izraz današnjega stanja. Prosilci so glede dostopa do zdravstvenih storitev v enakem položaju kot državljani Republike Bolgarije. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do zdravstvenega zavarovanja, dostopne zdravstvene oskrbe in brezplačnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki veljajo za bolgarske državljane.

38. V vsakem primeru, kjer je v dublinskem postopku in transferju udeležen prosilec, ki potrebuje posebno psihološko ali psihiatrično obravnavo, se tožena stranka pred praktično izvedbo transferja posvetuje s psihiatrom in skladno z 31. členom Dublinske uredbe posreduje osebne podatke o prosilcu, če so ti potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob prihodu. V Republiki Bolgariji pa strokovnjaki SAR za prepoznavanje ranljivih oseb in oseb s posebnimi potrebami uporabljajo smernice orodja EUAA za identifikacijo takšnih oseb. Pri tem uporabljajo individualni pristop, poleg tega redno izvajajo socialne razgovore in posvetovanja. Če se ugotovi, da oseba pripada ranljivi skupini ali ima posebne potrebe, se v skladu z nacionalno zakonodajo izvede ugotavljanje potreb in se po potrebi izdela načrt podpore. Te osebe spremljajo in jim po potrebi zagotovijo ustrezno pomoč glede na njihov poseben položaj. Tudi nastanitev v teritorialne nastanitvene enote je izvedena po tem, ko se oceni zdravstveno, družinsko in finančno stanje osebe.

39. Glede preklicev transferjev s strani sodišč tožena stranka poudarja, da izhajajo iz leta 2021 in ne morejo biti odraz trenutnega stanja v Republiki Bolgariji. Same sodbe sodišč potrjujejo, da ne gre za sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se izrekla generalna prepoved vračanja v Bolgarijo, ampak gre za individualno obravnavo od primera do primera. Nizka stopnja priznavanja mednarodne zaščite še ne pomeni, da statusov določenim državljanom ne bi priznavali, temveč gre lahko za to, da je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve prosilcev, ker niti nimajo namena ostati v tej državi. Glede na to kriterij priznavanja statusov ne more biti indikator sistemskih pomanjkljivosti na področju azilnega postopka. Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da je odstranitev prosilca za mednarodno zaščito iz Republike Bolgarije v izvorno državo ali varno tretjo državo možna le po pravnomočno zaključenem vsebinskem postopku in pred predhodnim obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito le v primeru, če s tem ne bo ogroženo njegovo življenje ali svoboda zaradi rase, vere, državljanstva, političnih stališč ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali ne bo izpostavljen nevarnosti mučenja ali drugih oblik krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v vsaki fazi postopka za priznanje mednarodne zaščite pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do pritožbe pri pristojnem Upravnem sodišču v Republiki Bolgariji.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

40. Tožba je utemeljena.

41. Sodišče bo presojalo zakonitost izpodbijanega akta po posameznih sklopih, upoštevajoč pri tem tožbene ugovore in kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Glede prekluzivnih rokov za predajo:

42. Zaradi izrazite preobremenitve sodnega oddelka za varstvo ustavnih pravic z nujnimi upravnimi spori je Upravno sodišče v nekaterih primerih sporov po Dublinski uredbi vzpostavilo prakso, da v tovrstnih primerih sodišče odloča o tožbi skupaj z začasno odredbo, četudi se pri tem rok 7 dni za odločanje o začasni odredbi izteče pred odločanjem sodišča o tožbi in začasni odredbi. To Upravnemu sodišču namreč omogoča ustaljena in nesporna praksa tožene stranke, ki je podprta s sodno prakso Vrhovnega sodišča,2 po kateri mora tožena počakati z izvršitvijo izpodbijanega akta do odločitve sodišča o tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe vsaj na prvi stopnji sojenja. Tožena stranka se tega dosledno drži, zato četudi slovenski zakonodajalec tega ni izrecno predpisal, ni sporno, da brez izjeme tožena stranka ne izvršuje izpodbijanih aktov preden o tožbi oziroma o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne odloči Upravno sodišče. In to velja tudi za konkretni primer. Slovenija je s tem izpolnila to, kar je sicer določeno z drugim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe in sicer, da _„države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo.“_

43. To pomeni, da je z vložitvijo tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe rok za predajo iz člena 29(1) Dublinske uredbe še ni začel teči, ampak bo šest mesečni rok za predajo tekel od dneva končne odločitve o tožbi v upravnem sporu (člen 29(1) Dublinske uredbe).

44. V zvezi z razlago teka roka iz določila člena 29(1) Dublinske uredbe je Upravno sodišče že podalo interpretacijo v sodbi v zadevi I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in jo v nadaljevanju tega razdelka ponavlja in dopolnjuje zaradi specifične interpretacije Vrhovnega sodišča, kot le-ta izhaja iz sodbe v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023. V tej zadevi se Vrhovno sodišče sicer ni v polnosti izreklo o interpretaciji zadržanja teka šestmesečnega roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe v primeru sprožitve upravnega spora,3 ampak je to vprašanje v reševanje naložilo toženi stranki v ponovnem postopku; pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi ugodilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponovni postopek, ker izrek upravne odločbe ni vseboval nobene časovne omejitve za predajo tožnika Hrvaški.4

45. Ker po stališču Velikega senata Sodišča EU ni potrebno, da upravni organ celo v izreku odločbe o pridržanju ni dolžan natančno določiti najdaljše trajanje pridržanja iz razloga, ker tega Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ne predpisuje,5 po mnenju Upravnega sodišča dejstvo, da v izreku obravnavanega izpodbijanega sklepa ni citirana določba prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe ali še kakšna druga določba iz Dublinske uredbe, ki bi lahko bila relevantna v odvisnosti od okoliščin primera (na primer prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe), ne more biti razlog za nezakonitost sklepa oziroma da bi sodišče iz tega razloga tožbi ugodilo.

46. V nadaljevanju pa Upravno sodišče prehaja na natančnejšo razlago teka oziroma prekinitve šestmesečnega roka iz prvega odstavka in tretjega odstavka 29. člena Dublinske uredbe.

47. Po določilu člena 29(1) Dublinske uredbe se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in _„najkasneje v šestih mesecih po“_ odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo _„ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.“_ Ključni del pravnega določila, ki ga je treba razložiti in uporabiti v tem konkretnem primeru, je zadnji del citiranega določila, ki govori _„o obstoju“_ odložilnega učinka.

48. Pojem _„obstoj“_ odložilnega učinka uporabljajo novejše sodbe Sodišča EU, kot sta E.N., S.S., J.Y.6 ter B, F in K,7 med tem ko je Sodišče EU v starejši zadevi A.S. uporabilo izraz, _„če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek“_.8 Tudi v starejši zadevi _Ghezelbash_ je Sodišče EU navedlo, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.9 Vendar v obeh omenjenih starejših zadevah A.S. in _Ghezebash_ ni šlo za reševanje konkretnega pravnega vprašanja glede razlage teka roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe v upravnem sporu, ampak je Sodišče EU omenjene izraze uporabilo _obiter dictum._

49. Tretji pod-odstavek člena 28(3) Dublinske uredbe, ki sicer velja za situacijo, ko je prosilcu odvzeta prostost, nič bolj ne pojasnjuje pojma _„obstoja“_ odločilnega učinka iz že omenjenega določila, kajti določilo tretjega pod-odstavka člena 28(3) Dublinske uredbe pravi, da kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, _„ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3)“._

50. Določilo člena 27(3) Dublinske uredbe namreč daje tri možnosti državam članicam v zvezi z nameni pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice in med temi je tudi možnost, da oseba v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, kar bi lahko kazalo na to, da v takem primeru ni odložilnega učinka, če ga prosilec oziroma tožnik ne zahteva10 oziroma odložilnega učinka ni od trenutka dalje, ko sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče zavrne. Že v zadevi I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009 (odst. 10) je Vrhovno sodišče sprejelo interpretacijo na podlagi razlage takratnega zakona o mednarodni zaščiti v povezavi z ustavno-skladno razlago zakona, da če je vložena zahteva za izdajo začasne odredbe zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi uporabe koncepta varne tretje države, mora tožena stranka počakati z izvršitvijo akta vsaj do izdaje sodne odločbe o zahtevi za izdajo začasne odredbe, četudi je takratni prvi odstavek 63. člena ZMZ določal, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje zaradi uporabe koncepta varne tretje države ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi. To sicer izhaja tudi iz besedila drugega stavka člena 27(3)(c) Dublinske uredbe. Po tej določbi namreč _„države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo.“_ Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsaj, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V predmetni zadevi sta tožnika s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

51. Vendar se je o konkretnem pravnem vprašanju v zvezi s potekom roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe oziroma pravnega sredstva v upravnem sporu Sodišče EU izrecno opredelilo v zadevi _Amayry_ iz septembra 2017. Sodišče EU je namreč v zadevi _Amayry_ izpeljalo povsem določno interpretacijo, pri čemer je najprej upoštevalo, da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu);11 da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno;12 da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(1) in (b) takojšnji odložilni učinek, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe;13 da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom pritožbe zoper odločitev o predaji ali njenega ponovnega pregleda, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.14

52. Tej razlagi, ki temelji zgolj na interpretaciji sekundarnega prava EU, pa je treba dodati še razlago z vidika primarnega prava EU. Po stališču Sodišča EU pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ustreza pravici iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To pomeni, da sta vsebina in obseg pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine enaka vsebini in obsegu pravice iz 3. člena EKČP15 in to velja tudi z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja, ne glede na vedenje zadevne osebe.16 Ker pravica iz 4. člena Listine ustreza pravici iz 3. člena EKČP, je treba upoštevati tudi, da če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.17

53. Do jasne potrditve interpretacije glede razlage avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v zvezi z varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tudi po 4. členu Listine je prišlo s sodbo Sodišča EU v zadevi _B_ iz septembra 2020.18 V zadevi _B_ je namreč Sodišče EU standarde glede avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva na podlagi 47. člena Listine v zvezi z pravico iz 4. člena Listine povezalo oziroma izenačilo s standardi avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP. Iz zadeve _B_ namreč izhaja, da če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, _„lahko“_ zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek;19 to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje,20 ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki _„očitno niso neutemeljene.“_ Če je tako, mora navedeni organ ugotoviti, da se izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva, in iz tega izpeljati posledice, ki jih ima v okviru svoje pristojnosti.21

54. Ta razlaga z vidika primarnega prava EU po mnenju Upravnega sodišča odločilno utrjuje razlago Sodišča EU iz zadeve _Amayry_, kjer se je Sodišče oprlo zgolj na metode razlage sekundarnega prava EU, kajti po sodbi v zadevi _B_ je povsem jasno, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati tudi načelo uporabe prava EU, po katerem morajo države ne samo razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustavljeno prakso Sodišča EU, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki varujejo pravni red EU, ali z drugimi splošnimi načeli prava EU,22 kamor pa spada tudi element učinkovitosti oziroma avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v upravnem sporu, pod pogojem, da stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 4. členom Listine.

55. Posledično to pomeni, da je treba določbo zadnjega stavka v tretjem odstavku 70. člena ZMZ-1 razlagati tako, da v primeru vseh drugih odločitev, ki niso zajete s prvim stavkom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1, tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta razen, če stranka v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine. Upravnemu sodišče je poznana razlaga oziroma odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, vendar pa se ta sodba Vrhovnega sodišča opira na starejšo razlago Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/16 z dne 23. 11. 2016, ko sodbi Sodišča EU v zadevah _Amayry_ in _B_ še nista bili izdani, zato teh sodb Vrhovnega sodišča23 Upravno sodišče v tej zadevi ni moglo upoštevati.24

56. Za obravnavano zadevo Upravno sodišče ugotavlja, da imata tožnika glede na vsebino izpodbijanega akta, zahtevek, ki ni očitno, torej že na prvi pogled, neutemeljen (t.i. _„arguable claim“_) glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, in sicer glede bivanjskih razmer za prosilce za mednarodno zaščito. To namreč izhaja iz številnih informacij o stanju v Bolgariji, ki so naštete na strani 4-5, izpodbijanega akta, in ki jih dokaj obširno in natančno povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu.25 Tožnika pa sta prosilca za mednarodno zaščito, saj je tožnica v upravnem postopku uveljavljala, da v političnem smislu izvaja opozicijsko dejavnost od 15. ali 16. leta dalje in da je zanjo postalo nevarno nahajati se v Rusiji, saj ji za kakršnokoli objavo proti režimu na družbenih omrežjih ali protest na ulici grozi zapor in mučenje. Poleg tega je večkrat javno izražala svoje proti vojno stališče, za kar bi lahko bila pridržana in se boji spolne zlorabe. 26 Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je iz Rusije odšel zaradi ogroženosti njegovega življenja zaradi njegovega političnega prepričanja. Eden izmed njegovih bratov dela v FSB (Federalna varnostna služba), ki podrobneje preverja vse sorodnike svojih uslužbencev. Če odkrijejo, da je sorodnik oseba, ki deluje proti režimu, lahko tej osebi grozi najmanj denarna kazen, najhujša kazen pa je zapor. Med služenjem vojaškega roka je bil večkrat pretepen s strani oficirjev zaradi katerekoli malenkost. V Rusiji je svoje prepričanje vedno skrival. Skrivati sta morala svoje stališče, da sta proti vojni z Ukrajino.27 Bala sta se, da bo tožnik mobiliziran v v vojsko v okviru morebitnega drugega vala mobilizacije.28 Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je v Bolgariji močan političen vpliv Rusije in da se tam ravna nehumano z migranti.29

57. Za obravnavano zadevo je tako relevantno, da je bila tožba vložena dne 20. 6. 2023, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od bolgarskega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 13. 1. 2023. Z vložitvijo tožbe dne 20. 6. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe.

Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP:

58. Sodišče je moralo tožbi ugoditi, ker ima obrazložitev izpodbijanega akta takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se je ne da preizkusiti in da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.30

59. Upravno sodišče je že v prvem razdelku obrazložitve sobe, kjer je obravnavalo tek šestmesečnega roka ugotovilo, da tožnika nimata očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, kot izhaja tudi iz naslednjih dveh razdelkov obrazložitve sodbe, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU.

60. Test stroge presoje tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine namreč razkriva dve temeljni nekonsistentnosti v obrazložitvi izpodbijanega akta, zaradi katerih se izpodbijanega akta ne da preizkusiti oziroma gre za bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka namreč po eni strani pravi, sklicujoč se na informacije, ki sta jih predložila tožnika, da jima bo omogočen normalen dostop do sprejemnih pogojev v Bolgariji in da ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, ki bi kazalo na to, da bosta v primeru predaje postavljena v okoliščine, ki bi kršile 3. člena EKČP. Po drugi strani pa tožena stranka povzema informacije o stanju v Bolgariji o tem, da so v Bolgariji podstandardni pogoji za sprejem prosilcev, da so izredno slabe razmere v sprejemnih centrih, ker so (po navedbah UNHCR) brez ustrezne zdravstvene oskrbe, higiene in sanitarnih pogojev, da so življenjske razmere pod ali na ravni minimalnih standardov, da ni zagotovljena varnost prosilcev, pri čemer se v letu 2021 stanje ni izboljšalo, da so ponekod prosilci nameščeni v nekakšne kletke, pesjake (t.i. tajni črni zapori) tudi po mesec in pol; in da so sodišča držav članic EU in Evropsko sodišče za človekove pravice še v letu 2021 odločala o ustavitvah dublinskih transferjev zaradi slabih materialnih razmer oziroma ker pristojni organi niso preiskali življenjskih razmer prosilcev v Bolgariji in da se politika in praksa vračanj po Dublinski uredbi v Evropi močno razlikuje.

61. Ti dve ugotovitvi sta si nasprotujoči in onemogočata preizkus utemeljenosti izpodbijane odločitve. Argument, da je Bolgarija prenesla Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red v takih okoliščinah ne more zadoščati, kakor tudi ne argument, da informacije, ki sta jih predložila tožnika, ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023. S predloženimi informacijami sta tožnika namreč izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki pa se je potem prevalilo na toženo stranko v skladu s sodelovalno dolžnostjo tožene stranke iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri bi morala tožena stranka odvrniti vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.31

62. Stroga presoja tveganja pa tudi ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo z vidika pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v smislu Direktive o sprejemu 2013/33/EU postaviti ločnico med pogoji za sprejem, ko gre za tujce, ki so sprejeti v postopek mednarodne zaščite brez predaje Bolgariji po Dublinski uredbi in ko gre za tujce, ki naj bi bili vrnjeni iz druge države članice EU in sprejeti v postopek mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka pa se v izpodbijanem aktu ukvarja z razlago razlik med ravnanji s tujci v policijskem postopku in ravnanji s tujci po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Informacije o bivanjskih pogojih v sprejemnih centrih, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijanem aktu, se nanašajo na sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, po katerem postopku je tujec pridobil status prosilca v Bolgariji oziroma tožena stranka ni izkazala, da obstaja ta temeljna razlika med dvema skupinama prosilcev za mednarodno zaščito.

63. Te napake oziroma nejasnosti med povzetimi podatki v obrazložitvi sklepa in odločitvijo tožene stranke so takšne, da se sklepa ne da preizkusiti v smislu 7 točke drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma gre za napačno uporabo glede procesnega vidika določila 4. člena Listine v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja.

64. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka v povezavi z načelom medsebojnega zaupanja med državama članicama EU in ker je iz izpodbijanega akta mogoče izluščiti tudi nekatera materialno-pravno zmotna stališča, sodišče v nadaljnjih razdelkih podaja razlago v zvezi z uporabo standarda „sistemskih pomanjkljivosti“ in diskrecijske klavzule, s čimer dodatno utemeljuje nezakonitost izpodbijanega akta.

_O uporabi dokaznega standarda t.i. sistemskih pomanjkljivosti v okviru načela medsebojnega zaupanja po pravu EU:_

65. V povezavi z nezakonitostjo, opisano v prejšnjem razdelku obrazložitve sodbe, se posebna nezakonitost nanaša na uporabo materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe in sicer v zvezi z dokaznim standardom oziroma dokaznim bremenom in t.i. „sistemskimi pomanjkljivostmi“ v povezavi z načelom medsebojnega zaupanja med državama članicama EU. Iz izpodbijanega akta, kot tudi iz odgovora na tožbo, izhaja, da tožena stranka šteje, da predajo prosilca Bolgariji ustavi samo obstoj oziroma dokaz o sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v številnih sodbah.32

66. Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbah v zadevah _Ghezelbash_,33 _Karim_34 in _C.K._ _in ostali proti Sloveniji_35 izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,36 da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira ali zelo površno uporablja upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

67. Poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka zlasti glede nalaganja dokaznega bremena tožnikoma upoštevati odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

68. Veliki senat Sodišča EU je v zadevi _Jawo_ iz leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevah _Kari_m in _C.K. in drugi proti Sloveniji_ oziroma Velikega senata Sodišča EU v zadevi _Ghezelbash_ s tem, ko je izpeljal naslednje: _„Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ 37_

69. Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.38 Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da tožnika preprečita vrnitev v Bolgarijo na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavarujeta svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi dovolj konkretno zagotovilo, da bosta tožnika v primeru predaje Bolgariji sprejeta v azilni postopek in obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU. Prevelikega dokaznega bremena, zlasti pa ne glede sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji, tožena stranka ne bi smela naložiti tožnikoma.

70. Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.39 Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima.

71. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti _„enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“_40 Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z _„zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ 41_

72. Vendar ne gre za _»neizpodbojno domnevo«_, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.42 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane _„ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.43_

73. Slovenija ne more od Bolgarije, ki je druga država članica EU, _„zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“_ in zato Slovenija ne sme _„niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“._44 Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.45

74. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že _»najmanjša kršitev direktiv«_ ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.46 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.47 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine ;48 v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.49 Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../_„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../_ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: _„including“_ (v angleščini),50 kar ustreza izrazu _„vključno“_, _„notamment“_ (v francoščini), kar ustreza pojmu _„posebej“_, _„segnatamente“_ (v italijanščini) in _„osobito“_ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma _„predvsem“._51 Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.52 V konkretnem primeru je relevantno tveganje glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja zaradi pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v Bolgariji.

75. Kot bo utemeljeno v naslednjem razdelku te sodbe je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (_arguable claim_) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, kar je ESČP izpeljalo v zvezi s konceptom varne tretje države in ko ima država članica diskrecijo, da prosilca preda drugi državi članici, ali pa ne.53 To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna54 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.55 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.56

76. Ta pravni standard _(„arguable claim“)_ mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice _„razpolaga z elementi,“_ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.57 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.58

77. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,59 informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki _„razpolaga“_ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v takih okoliščinah od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.60 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih _mutatis mutandis_ iz sodbe v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila _„vsakršen pomislek“_ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine61 oziroma da se _“izključi vsakršna dejanska nevarnost“_ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice.62 V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

78. Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče _„izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“_ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.63

79. Ker sta imela tožnika, ki se sicer bojita tudi vrnitve v Rusijo, že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen z vidika bivanjskih pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi (natančni) metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila in je zato izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe v zvezi z členom 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

80. Upravnemu sodišču je poznana sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023. Vendar Upravno sodišče ne more umestiti stališč Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 111/2023 v okvir standardov prava EU, ki so bili obravnavani v tem razdelku sodbe Upravnega sodišča, saj Vrhovno sodišče po eni strani pritrjuje Upravnemu sodišču, da se predaja ne izvede _„ne samo takrat“_, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine _„posledica sistemske pomanjkljivosti“_ v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev;64 vendar pa po drugi strani Vrhovno sodišče v nadaljevanju sodbe uporablja le še standard sistemskih pomanjkljivosti in izpeljuje, da jih tožnik v zadevi I Up 111/2023 ni izkazal.65 O dokaznih pravilih glede t.i. „sistemskih pomanjkljivosti“ v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja z vidika sodne prakse ESČP:

81. Načelo medsebojnega zaupanja med Bolgarijo in Slovenijo po pravu EU je treba upoštevati tudi v povezavi s sodno prakso ESČP in sicer v tistih primerih, ko država podpisnica EKČP ne obravnava po vsebini prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predala prosilko oziroma prosilca drugi državi, t.i. varni državi. Ti standardi so vzpostavljeni v sodbi Velikega senata ESČP v zadevi _Ilias and_ _Ahmed v. Hungary._66 Ti standardi veljajo, kadar ima prosilka oziroma prosilec zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (_„arguable claim“_)67 bodisi glede bivanjskih pogojev za sprejem prosilca ali glede dostopa do azilnega postopka v državi,68 kamor naj bi bila prosilka predana, ali pa če ji grozi posredno (verižno) vračanje v naslednjo državo ali državo izvora, in bi lahko zaradi tega bilo njegovo življenje ali pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja ogrožena69 in to ne glede na to, ali gre za državo članico EU ali ne oziroma ali gre za podpisnico EKČP, ali ne.70 V takem primeru mora biti ocena tveganja natančna oziroma stroga (_„thorough examination“_).71 Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bil prosilec predan, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije. Splošne pomanjkljivosti, ki so dobro dokumentirane v relevantnih poročilih, kot so poročila UNHCR, Sveta Evrope in teles EU, se načeloma štejejo za informacije, ki so znane. Pristojni organ ne more predpostavljati, da bo se bo s prosilcem v drugi državi ravnalo v skladu z EKČP, ampak mora preveriti (_„to verify“_) kako pristojne službe uporabljajo pravo o azilu v praksi.72 Po potrebi mora država pridobiti zagotovilo (_„guarantee“_), da bo zagotovljena pravica do dostopa do azilnega postopka oziroma takšnih bivanjskih razmer, da prosilčeva pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo kršena. To so zahteve, ki izvirajo iz procesne dimenzije pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je absolutno zavarovana pravica,73 in ki, kot že večkrat omenjeno, ustrezajo pravici iz 4. člena Lisitne.

82. V obravnavani zadevi sta tožnika sta svoj del dokaznega bremena ob pomoči nevladne organizacije izpolnila v upravnem postopku. Tožena stranka pa ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, pri čemer je glede obrazložitve bivanjskih razmer za prosilce v Bolgariji obrazložitev izpodbijanega akta notranje preveč nekonsistentna in se jo ne da preizkusiti, kar posledično pomeni, da natančna (stroga) in s tem ustrezna (zadovoljiva) ocena tveganja ni bil narejena. Ob tem je treba upoštevati, da ima z vidika EKČP, ker Slovenija ni dolžna v vsakem primeru predati prosilcev Bolgariji zaradi diskrecijske klavzule v 17. členu Dublinske uredbe, Slovenija pravno obveznost da spoštuje procesne dimenzije iz člena 3. EKČP v polni meri in zaradi diskrecijske klavzule ne gre za domnevo o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU in EKČP.74 ESČP v takih primeri, ko gre za uporabo Dublinske uredbe med državami članicami EU, posebej upošteva, da ima država, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, obveznosti iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU.75

83. To pomeni, da tudi z vidika procesne dimenzije pravice iz 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) tožena stranka ni upoštevala dokaznih pravil glede natančne (stroge) ocene tveganja za kršitev omenjene pravice v primeru predaje prosilcev odgovorni državi Bolgariji in bo tožena stranka morala navedene napake in pomanjkljivosti odpraviti v ponovljenem postopku.

Razlaga diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe:

84. Tožena stranka v izpodbijanem aktu pravi, da določila prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe, ki ureja diskrecijsko klavzulo, _„v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca“_ in da se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru _„ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka.“_ To stališče ni skladno z razlago diskrecijske klavzule Sodišča EU v zadevah _L.G., C.K in ostali proti Sloveniji_ _ter M.A., S.A., A.Z_.

85. V zadevi C.K. in ostali je Sodišče EU navedlo, da določbe člena 17(1) Dublinske uredbe ob upoštevanju člena 4 Listine _„v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari,“_ ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo.76 Za položaj, kakršen je bil v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_, pa je bilo značilno, da tožena stranka še ni izvedla nobenega preventivnega ukrepa v komunikaciji s pristojnim organom iz Hrvaške, da bi vzpostavili zagotovila, da do kršitve 4. člena Listine zaradi predaje prosilcev na Hrvaško ne bi prišlo.

86. Iz zadeve L.G. pa izhaja, da treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi, na primer, največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo,77 kar posledično pomeni, da bi to obveznost lahko nalagala tudi kakšna druga pravica iz nacionalnega prava, kot je pravica do zasebnosti ali družinskega življenja.

87. Nadalje je obravnavano stališče tožene stranke tudi v nasprotju s sodbo Sodišča EU v zadevi M.A., S.A., A.Z., kjer Sodišče EU pravi, da _„zavrnitev uporabe te klavzule s strani države članice bi se lahko po potrebi izpodbijala ob vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji“,_78 ni pa potrebno, da se določi posebno pravno sredstvo zoper odločitev o neuporabi možnosti iz člena 17(1) Dublinske uredbe glede na to, da obstaja možnost, da se ta odločitev izpodbija s tožbo zoper odločitev o predaji.79 To, da je v zvezi z uporabo Dublinske uredbe (in diskrecijske klavzule) lahko predmet presoje tudi kakšna druga pravica, ki ni absolutno zavarovana, izhaja tudi iz sodne prakse ESČP.80

88. Upoštevajoč vseh pet delov obrazložitve te sodbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in sicer zaradi kršitve 3., 4. in posledično 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo očitno treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Sodišča EU in ESČP glede nepotrebnosti izvedbe zaslišanja tožeče stranke na glavni obravnavi, če lahko sodišče odloči na podlagi podatkov v spisu81 ter novejšo sodbo Vrhovnega sodišča, kjer to sodišče podaja razlago obveznosti izvedbe glavne obravnave v upravnih sporih in postopkih mednarodne zaščite.82 Obrazložitev k drugi točki izreka:

89. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 90. Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,83 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.84 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožnica predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče dopolnilo dosedanjo interpretacijo, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023. 91. V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU prvič jasno izpelje,85 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe _„ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi.“_86 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da _„lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,“_ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni _„dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.“_87 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, _„ne obstaja več._88 _Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc“.89_

92. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,90 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

93. _„Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).“_ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo _„uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije“_, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

94. Upravno sodišče se torej strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi z dne 5. 7. 2023, da je _„morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice.“_91 Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.92

95. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja _„za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu“_ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.93

96. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

97. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja _„varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).“_ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ _„ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.“_94

98. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo pa je prišlo do razlik med interpretacijo Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj „ugodno ureditev“ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna „bolj ugodna“ ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da _„takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno.“_95

99. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU „sistemsko zgrešeno“. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.96 Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v tej zadevi.

100. Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj „ugodno ureditev“ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Drugače od navedenega stališča iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.97 Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.98

101. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32. kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki razjasnjuje, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

102. Izmed navedenih pravnih virov (v opombi št. 97 te sodbe) v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.99 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da _„mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“_100 Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri _„presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni.“_101 Primer JP dokazuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.102

103. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine EU v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnikov v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.103 To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

104. Nadalje ne gre zgolj za to, da je Upravno sodišče v omenjenih zadevah ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.104 Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine EU, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določba člena 47(1) in (2) Listine EU bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

105. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: _„Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“_ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

106. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.

107. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je _„treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“105_

108. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

109. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,106 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,107 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi _Torubarov_. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.108 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

110. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, sodba v prvi točki izreka pa postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju: Dublinska uredba). 2 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009, odst. 10. 3 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023 (odst. 18-19). Vrhovno sodišče je zgolj pripomnilo, da iz podatkov v spisu izhaja možnost, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe za predajo pritožnika Hrvaški med trajanjem tega pritožbenega postopka tudi dejansko potekel. 4 Ibid. odst. 18. 5 FMS, C-924/19 in C-925/19 PPU, odst. 262-263. 6 E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 17, 20, 23, 24, 33. 7 B, F in K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 43. 8 A.S., C-490/16, 26. 7. 2017, odst. 19, 57-58. 9 Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 59. 10 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 15. 11 Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62; glej tudi odst. 45 in Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59; B , F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63; MA, PB, LE, C-245/21 in C-248/21, 22. 9. 2022, odst. 48, 58. 12 Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 63. 13 Ibid. odst. 64. 14 Ibid. odst. 66. 15 C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89. 16 C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M and X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94. 17 M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293. 18 Tudi sodba v zadevi Ghezelbash (Veliki senat) je bila izdana pred sodbo v zadevi B. 19 B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57. 20 Ibid. odst. 64. 21 Sodišče EU namreč pojasnjuje, če bi bila namreč sprejeta taka rešitev, da bi moral organ ob tem tudi odločiti, ali bi izvršitev odločbe dejansko pomenila tveganje z vidika 4. člena Listine, bi se pogoji za uporabo odložilnega učinka pomešali s pogoji za uspeh pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o vrnitvi. Iz tega bi sledilo, prvič, da se ne bi upošteval preventivni vidik odložilnega učinka pravnega sredstva, vloženega zoper to odločbo, in drugič, da bi moral vsak organ, ki bi moral izpeljati posledice iz tega odložilnega učinka, v praksi sam opraviti preizkus, ki ga mora opraviti sodišče, pristojno za odločanje o zakonitosti odločbe o vrnitvi (Ibid. odst. 65-66). 22 N.S. in M.E., , C-411/10 in C-493/10, odst. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 2012/08, 5. 3. 2009, odst. 9. 23 Gre zlasti za razlago v 15. odstavku sodbe I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, pri čemer je treba poudariti, da je v zadevi I Up 255/2016 šestmesečni rok za predajo potekel že pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu (I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 7, 10). 24 Eno od temeljnih načel učinkovite uporabe prava EU je, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda, upravna ali sodna praksa nezdružljiva z zahtevami narave prava EU, če bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava EU s tem, da bi se nacionalnemu sodišču odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov EU, ki imajo neposredni učinek, kot ga ima določba 47. člena listine. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditev ali sodne prakse ne uporabi (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74, FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183). 25 Gre za naslednje dele v obrazložitvi izpodbijanega akta: predzadnji in zadnji odstavek na strani 7, stran 8, prvi in četrti ter peti odstavek na strani 9, stran 10, prvi ter drugi in četrti odstavek na strani 11, drugi, tretji, četrti in peti odstavek na strani 12, prvi odstavek na strani 13. 26 Tožničin prošnja za mednarodno zaščito z dne 22. 12. 2022, str. 5. 27 Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito z dne 22. 12. 2022, str. 5. 28 Zapisnik o tožničinem osebnem razgovoru z dne 23. 1. 2023, str. 2. 29 Zapisnik o tožnikovem osebnem razgovoru z dne 23. 1. 2023, str. 2, 3. 30 Enak razlog za ugoditev tožbi je Upravno sodišče ugotovilo v zadevi I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023. 31 Saadi v. Italy, [GC], odst. 140; J.K. and others, v Sweden [GC], odst. 91-92; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 76. 32 Glej na primer: I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022. 33 C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 36-37. 34 C-155/15, 7. 6. 2016, odst. 22. 35 C-578/16 PPU, odst. 91-93. 36 Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014. 37 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87. 38 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 39 To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji. 40 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80. 41 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29. 42 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 43 Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 44 Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 45 Glej _mutatis mutandis_: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, _La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review,_ 54, str. 807-808, str. 815. 46 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 47 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 48 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 49 Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 50 XXXX, C-483/20, odst. 27. 51 Ibid. odst. 27. 52 Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54. 53 Glej v naslednjem razdelku te sodbe reference na sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ilias and Ahmed v. Hungary._ 54 Glej na primer _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 55 Glej na primer: _L.M. and others v. Russia_, odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary,_ 21. 11. 2019, odst. 136. 56 C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 57 _Mutatis mutandis:_ Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 58 Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 59 F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 60 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 61 Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard _„resnega pomisleka“_. 62 Ibid. odst. 84. 63 Glej _mutatis mutandis_: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 64 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, odst. 12. 65 Ibid. odst. 13, 15, 22. 66 App. no. 47287/15, 21. 11. 2019. 67 Ibid. odst. 136, 146-47. 68 Ibid. odst. 131, 149-150. 69 Ibid. odst. 133, 137. 70 Ibid. odst. 134. 71 Ibid. odst. 134, 137, 138, 139, 154. 72 Ibid. odst. 141. 73 Ibid. odst. 162-163. 74 Glej Tarakhel v Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, Odst. 88-91. 75 Ibid. odst. 96-97. 76 C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, 88. 77 C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 54. 78 M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 78. 79 Ibid. odst. 79. 80 Glej na primer: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015, odst. 39-52. 81 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56; Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191. 82 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 12. 83 Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34. 84 C-556/21. 85 V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: _„S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava.“_ 86 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 87 Ibid. odst. 28. 88 Ibid. odst. 29. 89 Ibid. odst. 30. 90 Po sodbi Sodišča EU v zadevi _Diouf_ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja _„posamezniku“_ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69). 91 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11. 92 Ibid. odst. 11. 93 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. 94 LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 95 Sodna odločba Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12. 96 Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58. 97 O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37. 98 Glej člen 27(1) Dublinske uredbe in člen 47(1) Listine EU. 99 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38. 100 Ibid. odst. 39. 101 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13. 102 Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47. 103 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14. 104 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26). 105 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 106 _Simmenthal_, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 107 N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 108 _Torubarov_, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality,_ C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia SpA_, C-497/20, odst. 54, 79. 109 Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15.