Jedro

Če vročitev v skladu s 87. členom ZUP ni bila mogoča, je bila vročitev pravilno opravljena po 95. členu ZUP, če jo je uradna oseba, potem ko pošiljke stranka na domu ni hotela sprejeti, pribila na vhodna vrata in o tem napravila uradno zabeležko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja Občine D. je izdal investitorju M.Č. lokacijsko dovoljenje z dne 27.7.1993. Zoper to odločbo se je pritožil investitorjev sosed, sedaj tožeča stranka Z.F. Njegovo pritožbo je organ prve stopnje zavrgel kot prepozno in tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnila.

Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku vročitev lokacijske odločbe večkrat poskušana, čeprav je res, da je navedba prvega datuma (2.3.1993) pomota, vročitve dne 4.8.1993, 13.8.1993 in 18.8.1993 pa so bile neuspešne. Kljub večkratnim poskusom vročitve, ob katerih je vročevalec pustil obvestilo o pošiljki na običajen način, kot izhaja iz priloženih povratnic, se vročitev ni mogla opraviti na podlagi 87. člena ZUP. Zato je dne 25.8.1993 uslužbenec upravnega organa poskusil osebno opraviti vročitev in ker tožnik pošiljke na domu ni hotel sprejeti, jo je pribil na vhodna vrata stanovanjske hiše. S tem se je vročitev štela za opravljeno in začel je teči rok za pritožbo od tega datuma dalje in ne od 17.9.1993, ko je prejemnik sam prevzel pošiljko. Tožnikove navedbe, da je bil z družino dne 13.8. in 16.8.1993 na dopustu, šteje tožena stranka kot nepomembne, saj je povratnico z navedbo, da naslovnik ni hotel prejeti odločbe dne 28.8.1993, podpisala uradna oseba.

Tožnik v tožbi navaja, da so bila pri odločanju kršena procesna pravila, ki določajo način obveznega osebnega vročanja. Tožnik poudarja, da mu je bilo lokacijsko dovoljenje prvič vročeno dne 17.9.1993, ko ga je osebno prevzel pri upravnem organu. Zato mu je nerazumljivo, da bi mu upravni organ tega dne lokacijsko dovoljenje vročil, kolikor bi mu bilo vročeno že pred tem, kot to navaja tožena stranka. Morda so v upravnem spisu ob poskusih vročanja res kakšne dejanske zabeležke, vendar te niso odraz dejanskega dogajanja, temveč morda le poštarske rutine, saj je splošno znano, da način vročanja po pošti pogosto ni v skladu s procesnimi predpisi. Sicer pa tožniku ni jasno, kaj pomeni zabeležka poštarja, da pritožnik pošte na domu ni hotel sprejeti. Zgolj iz te zabeležke ni mogoče zaključiti, da jo je poštar želel tožniku osebno in fizično izročiti, pa jo je tožnik odklonil. Možen je tudi zaključek, da tožnika ni bilo doma, poštar pa je napravil zabeležko, kot jo je pač napravil. Gre pa za pomembno okoliščino za odločitev o stvari, ki bi jo moral razčistiti že prvostopni organ, pa tega nista storila niti prvostopni organ niti tožena stranka. Tožnik nadalje navaja, da ni bilo pogojev za vročanje po določbi 86. člena ZUP zlasti še, ker na podlagi podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da bi bodisi tožnik, bodisi ena izmed oseb, citiranih v 95. členu ZUP, pred tem ob poskusu neposredne fizične vročitve, le-to odklonila. To pa pomeni, da vročitev tožniku sploh ni bila opravljena oziroma, da je bila izvršena šele 17.9.1993, ko jo je pri upravnem organu dvignil sam. Tudi sicer je nelogično, dodaja tožnik, da ne bi hotel vzeti odločbe upravnega organa, za sprejem katere je bil še kako zainteresiran. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

M.Č. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek v zvezi izdaje lokacijskega dovoljenja voden korektno in v skladu z ZUP.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je na podlagi poštnih povratnic, na katere se sklicuje, ugotovila, da vročitev lokacijske odločbe tožniku ni bila mogoča v skladu s 87. členom ZUP, zaradi česar je bila vročitev opravljena tako, da jo je uradna oseba upravnega organa, potem ko tožnik pošiljke na domu ni hotel sprejeti, pribila na vhodna vrata hiše in o tem napravila uradno zabeležko. Navedene ugotovitve temeljijo na dokazih - povratnicah, ki so v upravnih spisih in zabeležkah na teh povratnicah. Na tej dejanski podlagi je pravilna ugotovitev tožene stranke, da se s pribitjem spisa na vrata stanovanja šteje vročitev za opravljeno (2. odstavek 95. člena ZUP) in da je od tega datuma dalje (25.8.1993) tekel 15 dnevni rok za pritožbo.

Zato za odločitev ni pomembno, če je in zakaj je tožnik kasneje (17.9.1993) pri upravnem organu sam dvignil kopijo lokacijske odločbe, kot to trdi v tožbi. Tudi če bi bila vročitev ponovno opravljena kasneje, bi z njo ne začel ponovno teči pritožbeni rok. Petnajstdnevni rok za pritožbo je tožniku začel teči naslednji dan po vročitvi, to je od 26.8.1993 dalje in ne od 17.9.1993, kot uveljavlja tožnik. Ker je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik vložil pritožbo po preteku pritožbenega roka, je tudi odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).