Jedro

Pravilno je stališče sodišča, da ob nastanku kriznih razmer oziroma ob slabšanju uspešnosti poslovanja z odpuščanjem delavcev delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, če je v negotovosti, ali je poslabšanje razmer morebiti le kratkotrajnejše. Glede na to, da se je kriza borznega in bančnega poslovanja pri toženi stranki dejansko šele po letu 2008 izkazala za bolj trajno, je tožena stranka (upoštevaje tudi njeno reorganizacijo v poslovno banko) utemeljeno šele v letu 2009 usklajevala dolgoročnejše potrebe po delu borznih posrednikov in pri tem ugotovila, da je trajna potreba po enem od borznih posrednikov prenehala, ustrezno pa je skrčila tudi število delavcev v zaledju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu denarnemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni del letnega dopusta. V celoti pa je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 28. 5. 2009, za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo ter za plačilo odškodnine zaradi nezakonitosti odpovedi v znesku 8.215,02 EUR in zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 25.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za priznanje delovnega razmerja le do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ter za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v znesku 48.192,30 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker se je na delovnem mestu borznega posrednika zaradi trajnejšega upada borznega posredovanja po naročilih strank in s tem upada provizij zmanjšala potreba po enem izvajalcu. Pri tem je ugotovilo, da je bil trajnejši upad tega prometa ugotovljen po reorganizaciji tožene stranke v poslovno banko v mesecu maju 2009, tako da je bila odpoved pravočasna in da izmed večih borznih posrednikov tožnica, kot tista posrednica, ki ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila izbrana na podlagi diskriminatornih razlogov ter da tožena stranka v času odpovedi ni razpolagala s prostimi za tožnico ustreznimi delovnimi mesti. Hkrati je na podlagi izvedenih dokazov soglašalo, da niso bili podani elementi trpinčenja tožnice na delovnem mestu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je kot borzna posrednica pri pravni prednici tožene stranke zaposlila 21. 5. 2008. Zaslišana priča, na izpovedi katere je sodišče gradilo svojo odločitev, je izpovedala, da je bil obseg borznega posredovanja po naročilih strank v letu 2009 približno enak, kot v letu 2008, opravljen promet za lastni račun pa celo višji. Tako je sodišče zmotno presodilo, da so v mesecu maju 2009 prenehale potrebe po tožničinem delu. Glede izpovedbe navedene priče obstaja nasprotje z razlogi sodbe, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je po izpovedbi priče nastopila najhujša kriza borznega prometa že v letu 2008, je sodišče hkratni zmotno presodilo, da je prenehala potreba po tožničinem delu šele v mesecu maju 2009 in da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil zamujen. Tudi v zvezi s tem sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s trditvijo, da ni bilo dokazano prenehanje potreb po njenem delu in s tem da ni bil dokazan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, se tožnica sklicuje na številne judikate Vrhovnega sodišča. Sodišče je v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami in vsebino odpovedi izbiro tožnice za presežno delavko utemeljevalo z ugotovitvami, da je imela tožnica na tem delovnem mestu najkrajšo prakso in da ni imela ustrezne izobrazbe, čeprav ji je bilo s strani tožene stranke izrecno zagotovljeno, da si lahko manjkajočo izobrazbo pridobi ob delu in je bilo hkrati ugotovljeno, da manjkajoča izobrazba ni bila razlog za njeno izbiro. Tudi v tem delu obstaja nasprotje v razlogih sodbe. Graja tudi presojo, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi druge zaposlitve na delovnem mestu osebne bančnice ali samostojne računovodkinje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče svojih zaključkov o nastanku poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni gradilo zgolj na izpovedbi priče B. J., katerega izpovedbo je v sodbi sicer korektno povzelo. Zakaj šteje, da je tožena stranka v mesecu maju 2009 tudi ob izpovedbi navedene priče utemeljeno ugotavljala obstoj poslovnega razloga, je sodišče utemeljilo predvsem z oceno, da je bil pri tem pomemben predvsem ekonomski vidik, to je ustvarjanje provizije z borznim posredovanjem po naročilih strank, in okoliščina, da je tožena stranka (tudi po preoblikovanju v poslovno banko v mesecu marcu 2009) po izkušnjah iz leta 2008 in začetka leta 2009 v mesecu maju 2009 utemeljeno ugotavljala, da gre očitno za trajnejši padec borznega prometa po naročilih strank, tako da je utemeljeno presodila bodoče potrebe po delu borznih posrednikov glede na te ugotovitve. Ob taki presoji so logične ugotovitve sodišča, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici koncem maja 2009 ni potekel. Sodišče je povzelo navedbe tožene stranke, da je le-ta tožnico izmed večih borznih posrednikov določila za presežno delavko na podlagi najkrajše zaposlitve na tem delovnem mestu. Zgolj kot dodatne razloge, da tožnica ni bila določena za presežno delavko iz diskriminatornih razlogov, je ugotovilo, da v primerjavi z drugimi borznimi posredniki tudi sicer tožnica ni imela dokončane ustrezne izobrazbe (VII. stopnje). To dejstvo med strankama ni bilo sporno, sodišče pa ni presodilo, da bi bila tožnica prav na podlagi te ugotovitve opredeljena za presežno delavko. Glede ustreznosti delovnih mest, na katerih je tožnica uveljavljala možnost nove zaposlitve, pa je sodišče le ugotovilo, da tožnica ni trdila, da ima specifične delovne izkušnje, ki se zahtevajo za sporni delovni mesti in glede tega v sodbi ni nasprotij.

7. Kolikor tožnica sicer ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, revizijsko sodišče teh navedb ne more upoštevati, ker izpodbijanje ugotovitve dejanskega stanja glede na navedene določbe ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

8. Kot rečeno, je tožena stranka obstoj poslovnega razloga oziroma prenehanje potreb po tožničinem delu utemeljila tako z organizacijskimi kot ekonomskimi razlogi. Pravilno je stališče sodišča, da ob nastanku kriznih razmer oziroma ob slabšanju uspešnosti poslovanja z odpuščanjem delavcev delodajalcu ni potrebno reagirati takoj, če je v negotovosti, ali je poslabšanje razmer morebiti le kratkotrajnejše. Glede na to, da se je kriza borznega in bančnega poslovanja pri toženi stranki dejansko šele po letu 2008 izkazala za bolj trajno, je tožena stranka (upoštevaje tudi njeno reorganizacijo v poslovno banko) utemeljeno šele v letu 2009 usklajevala dolgoročnejše potrebe po delu borznih posrednikov in pri tem ugotovila, da je trajna potreba po enem od borznih posrednikov prenehala, ustrezno pa je skrčila tudi število delavcev v zaledju. Glede na takšne okoliščine se tožnica neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča, zavzeta glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga v razmerah, ki z navedenimi okoliščinami niso bile primerljive.

9. Glede možnosti ponudbe pogodbe o zaposlitvi za ustrezno drugo delovno mesto je sodišče ugotovilo, da je bilo delovno mesto osebne bančnice tudi sicer že več kot dva meseca pred sporno odpovedjo zasedeno, za delovno mesto samostojne računovodkinje pa tožnica ni imela zahtevanih specifičnih delovnih izkušenj. Zato je utemeljeno presodilo, da tožena stranka nove pogodbe o zaposlitvi za katero koli od teh delovnih mest tožnici ni bila dolžna ponuditi.

10. Glede na navedeno pri svoji presoji o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sodišče ni zmotno uporabilo določb 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.