Jedro

Vsak dedič zase lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja lastninskopravne zahtevke na povečanje zapuščine zoper tretje osebe in je zato aktivno legitimiran za takšne zahtevke, če med dediči ni enakega soglasja in bi zato posamezni dedič izgubil pravico do sodnega varstva. V takšnem primeru ne gre za nujno enotno sosporništvo, da bi morali tožiti vsi dediči (primerjaj sodbo VS RS III Ips 476/95). Posamezni dedič lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlaga tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju razen na dednopravnem (primerjaj sklep VS II Ips 219/2004).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba razveljavi v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnine parc. št. ... in parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. ... do 1/10 in da je toženec dolžan izdati tožniku za vpis lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri vl. št. ... k.o. ... vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do 1/10 in v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi napačne pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnine parc. št. ... in parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. ... do 3/10 in da je toženec dolžan tožniku izdati za vpis lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo lahko kot solastnik vknjižil v zemljiški knjigi pri vl. št. ... k.o. ... do 3/10. Tožnik vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je zahtevek oprl na lastninsko pravni temelj, pri čemer zahtevek izhaja iz dveh dejanskih podlag. Tožnik zatrjuje, da je bila njegova pokojna mati solastnica nepremičnin iz naslova skupnega premoženja, ki je bilo ustvarjeno v času zakonske zveze s tožencem in mu zato kot dediču pripada 1/10. Tožnik je s tožencem in pokojno materjo sklenil dogovor, da lahko kletne prostore preuredi v stanovanje in da stanovanje postane njegova last, zato mu pripada 2/10 solastniškega deleža na nepremičninah. V zapuščinskem postopku dedovanje nepremičnin po pokojni tožnikovi materi ni bilo opravljeno. Nepravilno je stališče prvega sodišča, da bi morali biti toženi vsi dediči po pokojni tožnikovi materi, ker gre za nujno sosporništvo. Zapuščinski postopek je končan in od preostalih dedičev tožnik nima kaj terjati, saj ne morejo ničesar izpolniti, saj je toženec zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Glede uveljavljanja solastnine iz naslova investicijskih vlaganj, prvo sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, prav tako pa tudi ni izvedlo dokaznega postopka ali je obstajal dogovor med tožnikom, tožnikovo materjo in tožencem, na podlagi katerega je tožnik zgradil stanovanjsko enoto.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe ter povzema navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta nepremičnini parc. št. ... in parc. št. ..., vl. št. ... k.o. ... (v nadaljevanju nepremičnina) vpisani v zemljiško knjigo na ime toženca. Nepremičnina ni bila predmet dedovanja po pok. O. B., iz pravnomočnega sklepa o dedovanju pa izhaja, da je bilo izvedeno zakonito dedovanje, kjer so kot zakoniti dediči določeni otroci pokojne (tožnik, sestra in dva brata) in toženec. Ker tožnik na pasivni strani ni zajel vseh dedičev, je prvo sodišče zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na priznanje solastninske pravice do 2/10 na nepremičnini, na podlagi gradnje na tujem zemljišču ter vlaganj v hišo ter tudi zahtevek na priznanje 1/10 lastniškega deleža, ki naj bi pripadal tožniku kot dediču, iz naslova skupnega premoženja med tožencem in pokojno O. B., ki je pripadalo pokojni.

Tožnik utemeljuje zahtevek na dveh podlagah: da je nepremičnina skupno premoženje zapustnice in toženca, vsakega do 1/2 in da mu zato kot zakonitemu dediču pripada 1/10 nepremičnine ter da je toženec kot zemljiškoknjižni lastnik dolžan izstaviti listino za vpis tožnikovega solastniškega deleža v zemljiško knjigo, hkrati pa zatrjuje, da mu pripada lastninska pravica do 2/10, na podlagi vlaganj v hišo in na podlagi dogovora s tožencem in materjo (solastnikoma), da je v kleti hiše zgradil samostojno stanovanjsko enoto, na podlagi katere je pridobil solastnino na nepremičnini. Tožnik v tožbi po eni strani zatrjuje, da je nepremičnina del zapuščine, ki pripada vsem zakonitim dedičem, svoja lastninskopravna upravičenja (gradnja na tujem zemljišču, finančni prispevek k gradnji hiše ter posledično vlaganje v povečanje in ohranitev vrednosti premoženja zapustnice 32. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD) pa uveljavlja le proti tožencu kot zemljiškoknjižnemu lastniku in ne zoper vse dediče. Če je nepremičnina del zapuščine kot zatrjuje tožnik, lahko uveljavlja lastninsko pravico iz naslova vlaganj in gradnje na tujem zemljišču le zoper vse dediče, saj z zapuščino lahko razpolagajo dediči le skupno, zato morajo na pasivni strani sodelovati vsi dediči in toženec, ki mu pripada lastninska pravica na nepremičnini ne samo kot dediču ampak tudi iz naslova lastnega prispevka k nastanku, ohranitvi in povečanju skupnega premoženju s pokojno ženo. Zapuščina je prešla na dediče v trenutku smrti pokojne (132. člen Zakona o dedovanju). Vzpostavljena je bila skupnost dedičev, ki do delitve zapuščine z zapuščino upravlja in razpolaga (145. člen ZD). Zapuščina predstavlja nedeljivo enoto, zato je mogoče rešiti spor na enak način za vse dediče. Ker tožnik zatrjuje, da je nepremičnina del zapuščine, zakoniti dediči in toženec kot zemljiškoknjižni lastnik izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku, v katerem tožnik uveljavlja solastniški delež na nepremični in na ta način zahteva zmanjšanje zapuščine v škodo dedičev oziroma zmanjšanje lastniškega deleža, ki naj bi iz naslova skupnega premoženja pripadla le tožencu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, zaradi nepravilne pasivne legitimacije, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki iz naslova gradnje na tujem zemljišču in vlaganj zahteva priznanje lastninske pravice na nepremičnini do 2/10. Ne glede na navedeno pa je prvo sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje lastninskega deleža na nepremičnini do 1/10 iz naslova dednega deleža, ki tožniku pripada na podlagi zakonitega dedovanja po pokojni O. B., ki naj bi na podlagi ustvarjenega skupnega premoženja s tožencem pridobila 1/2 lastniški delež na nepremičnini. Vsak dedič zase lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja lastninskopravne zahtevke na povečanje zapuščine zoper tretje osebe in je zato aktivno legitimiran za takšen zahtevek, če med dediči ni enotnega soglasja in bi zato posamezni dedič izgubil pravico do sodnega varstva. V takšnem primeru ne gre za nujno enotno sosporništvo, da bi morali tožiti skupaj vsi dediči (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 476/95). Posamezni dedič lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlaga tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Pri ugotavljanju skupnega premoženja imajo dediči enake originalne pravice, kot jih je imel zapustnik (zapustnica), zato je potrebno šteti takšne zahtevke kot lastninskopravne in ne dednopravne, zato je vsakemu posameznemu dediču priznana aktivna legitimacija proti tretjim, ki uveljavljajo svoja upravičenja na lastninski in ne dednopravni podlagi (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 119/2004).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da toženec pritrjuje navedbam tožnika, da nepremičnina predstavlja del skupnega premoženja toženca in njegove pokojne žene O.B., vendar bi bili takšni zaključki možni le na podlagi vloge toženca z dne 8.1.2007; v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 11.2.2007 pa toženec zatrjuje, da je izključni lastnik nepremičnine in da uveljavlja svoja upravičenja na lastninskopravni podlagi, ker je postal lastnik nepremičnine na podlagi darilne pogodbe in vlaganj v hišo z lastnimi sredstvi (in zato nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja med pokojno O. B. in tožencem), zato je kot izključni lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Toženec v vlogi z dne 23.3.2007 tudi pritrjuje navedbam tožnika, da posamezni dediči nimajo interesa uveljavljati lastninske pravice na nepremičnini kot dediči po pokojni O. B.. Po navedbah toženca naj bi posamezni dediči celo zatrjevali, da nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja in zato ni del zapuščine po pokojni O. B.. Ker je sodišče prve stopnje glede priznanja 1/10 solastniškega deleža tožnika izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno v navedenem obsegu (do 1/10) sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo potrebno ugotovi ali je nepremičnina skupno premoženje toženca in njegove pokojne žene in v kolikor se bo ugotovilo, da gre za skupno premoženje, bo tožnik upravičen do ustreznega solastniškega deleža, ki pa bo glede na trditveno podlago tožnika, odvisen tudi od rešitve predhodnega vprašanja ali tožniku pripada solastniški delež na nepremičnini iz naslova gradnje na tujem zemljišču in vlaganj. Če se bo izkazalo, da tožniku pripada ustrezen lastniški delež iz navedenega naslova, bo obseg zapuščine sorazmerno zmanjšan in bo spremenjen tudi delež, ki pripada dedičem in s tem tožniku. Postopek bi bil glede na navedbe in zahtevke tožnika lažje izpeljan, če bi tožnik vložil tožbo tudi zoper dediče, saj sta zahtevka medsebojno povezana do te mere, da je uspeh proti tožencu in ostalim dedičem iz naslova gradnje in vlaganj v nepremičnino, soodvisen od obsega priznanja lastninske pravice na nepremičnini iz naslova dednega deleža na nepremičnini po pokojni materi, s tem, da bo odločitev zavezujoča le za pravdni stranki, ne pa tudi za preostale dediče. Lažja izvedba postopka še ne pomeni, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za postavljeni tožbeni zahtevek, da mu toženec izstavi ustrezno listino za vpis 1/10 lastniškega deleža v zemljiško knjigo oziroma da ne bi bila izkazana aktivna in pasivna legitimacija. Upoštevati je potrebno, da je le toženec vpisan v zemljiško knjigo in da bi bila z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v navedenem delu, tožniku nepravilno odvzeta pravica do sodnega varstva, saj tožnik z morebitno novo tožbo zoper vse dediče in toženca ne bi mogel uspeti z zahtevkom za vpis 1/10 deleža na nepremičnini, zaradi pravnomočno zavrnjenega zahtevka proti tožencu v tem postopku, takšne (posamične) zahtevke pa bi lahko uspešno vlagali proti tožencu preostali dediči. Pri razumevanju navedenih materialnopravnih izhodišč je potrebno upoštevati, da tožnik zatrjuje, da je po smrti pokojne matere pridobil originalne pravice na nepremičnini, ki so pripadale materi tožnika iz naslova skupnega premoženja, po njeni smrti pa pripadajo tožniku kot dediču v ustreznem dednem deležu, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, zato od toženca kot edinega zemljiškoknjižnega lastnika zahteva izstavitev listine za vpis ustreznega lastniškega deleža, ki pripada tožniku od smrti pokojne matere dalje, pri čemer je pravno nepomembna okoliščina, da je toženec tudi dedič po pokojni O. B..

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.