Jedro

Vrednost neto aktive se lahko dokazuje z dokaznimi sredstvi v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Zaradi ugotovitve vrednosti podržavljenega podjetja je sicer upravni organ v postopku na prvi stopnji postavil izvedenca, vendar je tudi zavezana stranka, ki je ugovarjala cenitvi postavljenega izvedenca, kot dokaz predložila cenitev, ki jo je izdelal stalni sodni izvedenec in cenilec strojne stroke. Imenovani torej razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, zato njegova cenitev predstavlja izvedeniško mnenje, ki ga je mogoče uporabiti kot dokaz, ne glede na to, da ga upravni organ ni izrecno postavil za izvedenca v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila delno odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 27. 6. 2005 (1. točka izreka); odločila, da se upravičencem do denacionalizacije za podržavljeno podjetje AAA določi odškodnina v obveznicah SOD v skupni vrednosti 144.705,06 USD ali 28,827.867,11 SIT (2. točka izreka); v presežku pa je zahtevek zavrnila (5. točka izreka). Predmet tega postopka je določitev odškodnine za podržavljeno premoženje podjetja brez nepremičnin. Sporna prvostopna odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, vendar je po presoji tožene stranke prvostopni organ nepravilno uporabil materialno pravo, nepravilno ugotovil dejansko stanje, podano pa je tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tožena stranka je namreč ugotovila, da cenitev, ki jo je izdelal sodni izvedenec AA ni bila izdelana v skladu z Navodili o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremični, podjetij oz. premoženja (Ur. list RS, št. 23/92, 26/00, v nadaljevanju: Navodilo). Za primer, kot je obravnavani, ko stranka dokazuje, da vrednost premoženja, ugotovljena ob podržavljenju, ni realna, so sredstva in način dokazovanja predpisani v 5. členu Navodila. Po navedeni določbi pa se šteje, da je realna vrednost podržavljenega premoženja dokazana, če je za vsako posamezno podržavljeno stvar predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari. Cenilec AA pa je mlin obravnaval kot investicijo in je vrednost ugotovil tako, da je poleg osnovne opreme upošteval tudi vse direktne in indirektne stroške, ki nastanejo ob izgradnji, kot so davki, stroški montaže, testiranja, stroški za zagon, instalacije in podobno. Pri tem je uporabil metodo langovih koeficientov za določitev investicijske vrednosti mlina. V postopku denacionalizacije pa se ne ugotavlja vrednost posameznih stvari, ki so v času podržavljenja tvorila sredstva podjetja, preko ugotavljanja investicijske vrednosti tehnološke celote, temveč na način, ki je določen v 5. členu Navodila. Prav tako je cenilec vrednotil stvari, ki jih ob podržavljenju v mlinu ni bilo. Cenilec je tako dejansko sam določil obseg podržavljenega premoženja. Prav tako je sam opravil poizvedbe in na podlagi izjav prič ugotavljal obseg podržavljenega premoženja, nekatere stvari pa je ocenil na podlagi lastnih domnev. Ni stvar cenilca, da vrednoti dokaze in ugotavlja dejansko stanje. To je delo upravnega organa, ki mora oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, preden o stvari odloči. Prvostopni organ pa ni ravnal tako, temveč je nekritično sprejel ugotovitve cenilca in drugih dokazov sploh ni presojal. Tako je ostal neocenjen tudi popis premoženja z dne 28. 5. 1948, ki je sicer listina, na podlagi katere se v postopku denacionalizacije ugotavlja stanje premoženja ob podržavljenju. Prvostopni upravni organ je tudi nepravilno ugotovil velikost deleža BB na podržavljenem mlinu, saj je ta znašal 3/24-tine. Po mnenju tožene stranke je podano tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe prve stopnje. V izreku je navedeno, da je odškodnina določena za premično premoženje podjetja, med tem ko iz obrazložitve izhaja, da je odškodnina dejansko določena za vrednost neto aktive podjetja, ker so poleg vrednosti premičnega premoženja upoštevane tudi neporavnane obveznosti in terjatve podjetja. Zaradi navedenih nepravilnosti je tožena stranka odpravila odločbo prve stopnje ter sama odločila v zadevi, saj so ji to omogočale listine in dokazi, ki so že bili izvedeni v postopku na prvi stopnji. Podjetje je bilo ob denacionalizaciji ocenjeno z zapisnikom R 208/48 z dne 10. 8. 1949, po katerem je bila vrednost neto aktive brez nepremičnin 88.203,00 takratnih DIN, kar valorizirano znaša 7.938,33 USD. Čeprav je bilo dokazovanje s cenilcem AA neuspešno, pa tožena stranka meni, da je bila vrednost premičnin podržavljenega mlina dejansko višja od navedene vrednosti ob nacionalizaciji. Tak zaključek omogoča nasprotna cenitev z dne 14. 12. 2003, ki jo je predložil cenilec CC kot strokovni pomočnik SOD. V cenitvi je upošteval obseg in stanje premičnin, kot izhaja iz popisa, ki je bil sestavljen ob podržavljenju. Prav tako je vrednost posameznih stvari ugotavljal na način, ki je v skladu z Navodilom. Po njegovih ugotovitvah je vrednost premičnin podržavljenega mlina 140.290,00 USD, kar je znatno več, kot je bilo ugotovljeno ob nacionalizaciji. Poleg vrednosti premičnin, kot jo je ugotovil navedeni cenilec, pa je tožena stranka upoštevala kot aktivo podjetja tudi vrednost mlinskih kamnov v višini 4.716,00 USD. Podjetje je imelo tudi terjatve v vrednosti 1.051 USD ter neplačane obveznosti v višini 1.353,82 USD. Upoštevaje navedene vrednosti je tako vrednost neto aktive nacionaliziranega podjetja 144.705,06 USD oz. 28,827.867,00 SIT. Obravnavano podjetje je bilo ob nacionalizaciji v solasti ČČ do 1/2, DD in EE - vsakega do 1/6-tine ter BB do 3/24-tin. Velikost njihovih deležev je tožena stranka upoštevala pri določitvi višine odškodnine, ki pripada vsakemu upravičencu, kar je razvidno iz 2. točke izreka odločbe. Tožena stranka je tudi zavrnila cenitve drugih izvedencev v postopku, saj so ti pri izračunu odškodnine upoštevali "pošteno tržno vrednost", ki pa za določitev odškodnine v postopku denacionalizacije ni relevantna.

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila določila upravnega postopka ter napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je kot podlago za odločitev uporabila izključno izvedeniško mnenje strokovnega pomočnika zavezane stranke CC. Takšna praksa pa je nesprejemljiva in predstavlja kršitev pravil postopka. Zavezana stranka sicer ima pravico angažirati svojega strokovnega pomočnika, vendar pa upravna odločba ne more temeljiti izključno na mnenju tega strokovnega pomočnika, kot je to v konkretnem primeru. Kolikor bi bili pomisleki glede strokovnosti oz. utemeljenosti mnenja izvedenca, ki ga je angažiral upravni organ v postopku odločanja, bi morala zavezana stranka že v okviru odločanja na prvi stopnji predlagati ustreznega izvedenca. Upravni organ pa bi se nato odločil, katero mnenje bi uporabil v postopku. Tožniki pa v postopku niso akceptirali mnenje strokovnega pomočnika, zato takšnega mnenja ni mogoče uporabiti kot izključno podlago za odločitev. Če je tudi tožena stranka imela pomisleke glede strokovne sprejemljivosti mnenja cenilca, ki ga je angažiral upravni organ, bi morala zadevo razveljaviti ter organu prve stopnje naložiti dopolnitve postopka s pribavo nove cenitve. Prav tako tožniki menijo, da je postavljeni izvedenec AA izdelal cenitev v skladu z Navodili o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Ker je v zadevi obstajal popis in opis glavne opreme je tako tudi cenilec lahko določil vrednost celotne opreme preko znane osnovne cene glavne opreme, kot je to storil imenovani cenilec. S tem ko je imel izvedenec znane osnovne cene glavne opreme, pa je lahko tudi določil vrednost opreme dodatnih dejavnosti v nacionaliziranem mlinu, predvsem kovačnice in mizarske delavnice. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v zadevi odločila pravilno in za svojo odločitev navedla pravilna razloge. Sodišče se tako v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (člen 67. Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Predmet tega postopka je denacionalizacija premoženja (razen nepremičnin) podržavljenega podjetja mlin AAA. Po določbi petega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in ostali, ZDen) se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi tako, da se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podjetja valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ameriškega dolarja v času podržavljenja in paritete tolarja do ameriškega dolarja na dan izdaje odločbe, v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Vrednost podržavljenega podjetja je torej revalorizirana vrednost ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti neto aktive podjetja. Glede podjetij je torej zakonodajalec določil, da se upošteva vrednost podržavljenega podjetja, kot je bila ugotovljena ob podržavljenju ali neposredno po njem in se nato ta vrednost le valorizira brez vnovičnega vrednotenja. Šele, če vrednosti podjetja ni mogoče ugotoviti na tak način ali če ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realni vrednosti ob podržavljenju, se lahko vrednost neto aktive dokazuje z drugimi dokaznimi sredstvi v skladu s predpisom iz šestega odstavka istega člena. Takšen predpis pa je Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (Ur. list RS, št. 23/92). V teh primerih pa je dokazno breme na stranki, ki se ne strinja z vrednostjo premoženja, ugotovljeno na podlagi zapisnika o podržavljenju. Pri tem pa lahko stranka drugačno - višjo vrednost premoženja dokazuje le z verodostojnimi listinami, iz katerih je razvidna realna vrednost take stvari oz. premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine pa štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju (tretji odstavek 5. člena Navodila).

V obravnavanem primeru pa je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da cenitev, ki jo je izdelal cenilec AA, ni bila izdelana v skladu z Navodili. Iz samega cenilnega poročila je razvidno, da je mlin obravnaval kot investicijo ter je pri določitvi vrednosti upošteval direktne in indirektne stroške skladno s standardi investicijske gradnje. Tako je med stroške poleg cene opreme vključil tudi stroške carine, davkov, montaže, temelje, testiranje, zagon, instalacije, ozemljitev, prav tako pa tudi načrtovanje, usposabljanje in prevzem. Takšna cenitev pa je v nasprotju z določbo 5. člena Navodil, zato je v postopku denacionalizacije ni mogoče upoštevati. Prav tako v obravnavanem primeru ni bilo mogoče upoštevati cenitev izvedencev FF in GG, ki sta cenitev izdelala z vidika poštene tržne vrednosti, ki pa v postopku denacionalizacije tudi ni relevantna. Sodišče pa soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je cenitev CC, ki je tudi stalni sodni izvedenec in cenilec strojne stroke, izdelana v skladu z Navodili. Tega ne zanika niti tožeča stranka, ki nasprotuje njegovi cenitvi le iz razloga, da je imenovani strokovni pomočnik zavezane stranke ter da ga upravni organ v postopku ni angažiral kot izvedenca.

V upravnem postopku se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 159. člena ZUP/86). Če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba, ki vodi postopek, se opravi dokaz z izvedenci (člen 183 ZUP/86). Za izvedenca se določijo strokovnjaki, ki imajo ustrezno strokovno znanje, predvsem tisti, ki so posebej pooblaščeni za dajanje mnenja o vprašanjih ustrezne stroke (drugi odst. 185. člena ZUP/86).

V konkretnem primeru se sporno vprašanje nanaša na ugotovitev vrednosti podržavljenega podjetja. V ta namen je sicer upravni organ v postopku na prvi stopnji postavil izvedenca, ki mu je naložil, da na podlagi podatkov v upravnih spisih opravi izračun vrednosti premičnega premoženja podjetja v času podržavljenja. Vendar je tudi zavezana stranka, ki je ugovarjala cenitvi postavljenega izvedenca, kot dokaz predložila cenitev, ki jo je izdelal stalni sodni izvedenec in cenilec strojne stroke CC. Imenovani torej razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, zato njegova cenitev predstavlja izvedeniško mnenje, ki ga je mogoče uporabiti kot dokaz, ne glede na to, da ga upravni organ ni izrecno postavil za izvedenca v postopku.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela v zadevi sama odločiti, temveč bi morala zadevo vrniti organu prve stopnje z napotkom, da pribavi novo cenitev. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku organ druge stopnje v pritožbenem postopku preizkusi zakonitost in pravilnost odločbe prve stopnje. Če pri tem preizkusu ugotovi, da so bili izvedeni dokazi nepravilno presojeni, jih lahko sam presodi drugače, kot je to napravil organ prve stopnje. V takšnem primeru s svojo odločbo odpravi odločbo prve stopnje in skladno s pravilno presojo dokazov sam odloči v stvari. Samo zaradi zmotne presoje dokazov, ki je imela za posledico tudi napačno uporabo materialnega predpisa (Navodila) ne more vrniti zadeve v odločitev organu prve stopnje. V obravnavanem primeru je torej tožena stranka lahko na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji, sama sprejela dokazno oceno že izvedenih dokazov ter na tako ugotovljen sklep o dejanskem stanju uporabila materialno pravo, ne da bi zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Glede navedene dokazne presoje in uporabe materialnega predpisa pa je sodišče v tej obrazložitvi že navedlo, da je v skladu s podatki spisa in materialnim pravom.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.