Jedro

Podpis zakonitega zastopnika prvotožene stranke na IOP obrazcu z dne 31.12.2002 predstavlja pisno pripoznavo zastarane obveznosti, ki se šteje kot odpoved zastaranju.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje I. sklenilo, da se delni umik tožbe za znesek glavnice v višini 5.167.316,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih v izreku odločbe navedenih glavnic in njihovo zapadlostjo vzame na znanje in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. opr. št. Ig 2003/00399 z dne 17.9.2003 v tem obsegu razveljavi ter postopek ustavi; II. pa razsodilo 1. da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. opr. št. Ig 2003/00399 z dne 17.9.2003 deloma v veljavi tako, da je tožena stranka S. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki 9.498.412,86 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 4.173.365,86 SIT od 19.5.2003 do plačila ter izvršilne stroške v višini 124.604,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2003 do plačila, v preostalem delu glede plačila zneska 997.639,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 61.649,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2003 do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih stroškov postopka je odločilo, da jih je prvotožena stranka S. d.o.o., dolžna tožeči stranki povrniti v višini 45.030,67 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila. Pod točko II/2 pa je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko L. d.d. kot neutemeljen zavrnilo in sklep o izvršbi glede drugotožene stranke razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo, da drugotoženi stranki L. d.d. povrne 649.180,84 SIT stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila prvotožena stranka S. d.o.o. preko svoje pooblaščenke, in sicer zgolj glede odločitve, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.498.412,86 SIT s pp (1. odstavek točke II/1 sodbe in glede stroškov postopka (3. odstavek točke II/1 sodbe). Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala spremembo oz. podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za asignacijo napačno. Tožeča in obe toženi stranki sta sklenili tripartitno pogodbo, pri čemer je bilo v 15. čl. sklenjene pogodbe dogovorjeno, da bo nesporne in dospele situacije tožeče stranke plačevala drugotožena stranka. V nobenem pogodbenem določilu ni navedena plačilna obveznost prvotožene stranke. Prvotožena stranka sploh ni pasivno legitimirana, saj v pogodbi ni prav nobenega določila, iz katerega bi izhajala njena obveznost za plačilo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Asignacija s pogodbo med strankami ni bila dogovorjena, zato ni pravilen zaključek sodišča, da bi se prvotožena stranka svoje obveznosti plačila tožniku za opravljena dela lahko rešila le tako, da bi drugega toženca pooblastila za plačilo, to je izdala nalog za plačilo. Za tak zaključek ni nobene pravne podlage. Nesporno je tudi, da je vsa plačila (razen vtoževanih) tožeči stranki izvedla drugotožena stranka. Tožeča stranka prvotoženi nikoli ni poslala nobenega opomina za plačilo. Šele ko je bila njena terjatev že zastarana, pa je ponudila v podpis IOP obrazec prvotoženi stranki. Podpis na tem obrazcu pa ne pomeni odpovedi zastaranju oz pripoznave dolga in so tudi v tem delu zaključek sodišča napačen. Tudi glede na pripis na IOP obrazcu "plačila iz L." ni mogoče zaključiti, da se je direktor prvotožene stranke s podpisom IOP obrazca odpovedal zastaranju oz. pripoznal dolg tožeče stranke. Prvotožena stranka pa izpodbija sodbo tudi v obrestnem delu in v delu, kjer je sodišče odločalo o stroških postopka. Sodišče je odločilo, da gredo tožeči stranki na podlagi 1. odst. 372. čl. ZOR zakonske zamudne obresti od zneska 2.599.947,00 SIT in 2.725.100,00 SIT le za čas treh let pred vložitvijo izvršilnega predloga do 31.12.2002, kar znaša 4.173.365,86 SIT, od tega zneska dalje pa zakonske zamudne obresti od 19.5.2003 do plačila. Te svoje odločitve pa razen navedbe 372. čl. ZOR ni obrazložilo. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zaradi navedenega izračuna obresti, ki po prepričanju prvotožene stranke ni pravilen, pa sodišče tudi ni pravilno določilo deleža uspeha v pravdi in posledično o višini pravdnih stroškov, ki jih nosi prvotožena stranka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Že trditev prvotožene stranke, da v dne 21.7.1998 sklenjeni pogodbi, v kateri kot naročnik nastopa prvotožena stranka, kot izvajalec pa tožeča in katere sopodpisnik je bila drugotožena stranka ni nobenega določila, iz katerega bi izhajala pasivna legitimacija prvotožene stranke oz. njena obveznost za plačilo tožeči stranki, ne drži. 13. čl. navedene pogodbe določa, da je naročnik (torej prvotožena stranka) tisti, ki bo izvršena dela obračunaval in plačeval na podlagi začasnih mesečnih situacij in s končno situacijo v skladu z vrednostjo dejansko opravljenih del in vgrajene opreme, oboje evidentirano, potrjeno in finančno ovrednoteno v terminskem planu. Skladno s tem določilom pa je tudi tožeča stranka vse začasne situacije in na njihovi podlagi izdane račune (A/9- A/10,A/14-A/15...) izstavljala na prvotoženo stranko. To pa seveda pomeni, da so te pritožbene navedbe neutemeljene in v nasprotju z izvedenimi dokazi in pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je tudi razmerje med strankami pravilno opredelilo kot asignacijo. Res je, da mora biti asignacija izrecno dogovorjena. Trditev prvotožene stranke, da v konkretnem primeru ta ni bila dogovorjena, pa tudi ne ustreza na podlagi izvedenih dokazov ugotovljenemu dejanskemu stanju. Prvotožena stranka se v pritožbi sklicuje na tripartitno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami dne 21.7.1998. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankami niti ni bilo sporno, je bil predmet te pogodbe izvedba dela gradbenih del v vrednosti 210.000.000,00 SIT, ki jih je prvi toženec oddal tožniku. To pogodbo je podpisala tudi drugotožena stranka (na kar se pritožnik izrecno sklicuje). V 15. členu navedene pogodbe pa je dogovorjena asignacija kot način poravnavanja nespornih in dospelih situacij tožeči stranki. To pa seveda pomeni, da nikakor niso sprejemljive trditve prvotožene stranke, da ni pasivno legitimirana v tem postopku in je zato odločitev sodišča prve stopnje glede teh ugotovitev pravilna. Nobenih pomislekov pa tudi nima pritožbeno sodišče niti glede zaključkov sodišča prve stopnje, da predstavlja podpis zakonitega zastopnika prvotožene stranke na IOP obrazcu z dne 31.12.2002 (priloga A 41 spisa) pismeno pripoznavo zastarane obveznosti, ki se šteje kot odpoved zastaranju. V tem primeru namreč ni šlo za usklajevanje knjigovodskega stanja med računovodstvi pač pa za izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke podano na IOP obrazcu zakonitemu zastopniku tožeče stranke. Taka izjava pa dejansko tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni in predstavlja pripoznavo dolga, ki se šteje kot odpoved zastaranju. Takih zaključkov ne more omajati niti sklicevanje prvotožene stranke na pripis "plačila iz L.", katerega pomen se dejansko navezuje na asignacijo kot med strankami dogovorjenim načinom plačevanja. Nerazumljiv in zlasti zgolj pavšalen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodba pomanjkljivo obrazložena glede obrestnega zahtevka. V tem delu je sodišče prve stopnje povsem jasno povedalo, zakaj je tožeči stranki obresti priznalo le na znesek 4.173.365,86 SIT (in ne višjih kot jih je uveljavljala) in tudi, kaj ta znesek predstavlja. S pavšalno trditvijo, da ta izračun ni pravilen, ne da bi pri tem prvotožena stranka tudi konkretno povedala zakaj ni pravilen, pa ne more uspeti. Ob takih zaključkih pa se pokaže, da je tudi k temu navržena trditev o napačnem izračunu uspeha v pravdi, kot ključa za porazdelitev stroškov, brez konkretnih navedb in kot taka tudi neutemeljena.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.