Jedro

V obravnavani zadevi je okoliščina, na katero je organ oprl svojo odločitev, ta, da tožnica ni navedla nobenega izmed razlogov, iz katerih je po 55. členu ZIZ v izvršilnem postopku mogoče vložiti ugovor. Vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi organ to okoliščino sploh ugotavljal. Iz določb ZBPP pa ne izhaja dolžnost vlagatelja, da bi relevantne „okoliščine in dejstva o zadevi“ samostojno navedel že ob vložitvi prošnje za BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3532/2013 z dne 20. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 276,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0956 I 1980/2013 z dne 6. 12. 2013. V obrazložitvi se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Ugotavlja, da je izvršilno sodišče pravilno in v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dovolilo izvršbo na podlagi sodne odločbe, ki je pravnomočna, potekel pa je tudi rok za prostovoljno izpolnitev tožničine obveznosti. Tožnica ni navedla okoliščin, iz katerih bi izhajali razlogi za vložitev ugovora, toženka pa meni, da bi s tem izvršilni postopek le zavlačevala in zviševala stroške, saj glede na neobstoj ugovornih razlogov ne bi mogla doseči, da bi sodišče ugovoru ugodilo. Tožnica kot dolžnica nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu, da bi se izognila obveznosti plačila dolga po sklepu o izvršbi na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Zato po mnenju toženke vložitev kakršnihkoli pravnih sredstev v tem izvršilnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh in jih ni razumno vlagati, s tem pa tudi ni izpolnjen navedeni razlog za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ustno pojasnila, da bo ugovarjala zastaranje ter da je upnik zaposlen in da se ne šola redno, kar izkazuje tudi redni izpis iz sodnega registra. Tožnica meni, da že iz tega izhaja, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma jo spremeni tako, da bo ugodilo tožničini prošnji za dodelitev BPP, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno stroškov upravnega spora) v roku 8 dni od izdaje odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, ZBPP v 24. členu pri odločanju o dodelitvi BPP kot pogoj določa tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (tako imenovani objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva (…). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva (med drugim) očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če so pričakovanja ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeva. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in pravno podlago. Glede na besedilo navedenega člena mora iz razlogov izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled oziroma brez podrobnejše presoje.

V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe glede na povedano večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja omenjeni standard „očitnosti“.

Da pa bi organ za BPP navedeni preizkus sploh lahko opravil, mora najprej ugotoviti relevantne okoliščine in dejstva o zadevi. V obravnavani zadevi je okoliščina, na katero je organ oprl svojo odločitev, ta, da tožnica ni navedla nobenega izmed razlogov, iz katerih je po 55. členu ZIZ v izvršilnem postopku mogoče vložiti ugovor. Vendar pa iz upravnega spisa ne izhaja, da bi organ to okoliščino sploh ugotavljal. Pri tem sicer drži, da taki razlogi ne izhajajo iz prošnje za dodelitev BPP, ki jo je na predpisanem obrazcu oddala tožnica. Vendar pa iz določb ZBPP ne izhaja dolžnost vlagatelja, da bi relevantne „okoliščine in dejstva o zadevi“ samostojno navedel že ob vložitvi prošnje za BPP. Sodišče pripominja, da bi bilo tako pričakovanje v postopku, ki se nanaša na dostop predlagatelja do strokovne pravne pomoči, tudi očitno nerazumno.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi relevantne okoliščine in dejstva o zadevi izhajala že iz sklepa o izvršbi, zoper katerega je tožnica želela vložiti ugovor. Toženka v tem pogledu sicer navaja, da tožnica „nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu, da bi se izognila obveznosti poplačila po sklepu o izvršbi na podlagi pravnomočne sodne odločbe“, vendar te navedbe v ničemer ne konkretizira, sodišče pa dodaja še, da 55. člen ZIZ tudi sicer ne daje podlage za stališče, da se tožnik z uspešnim ugovorom zoper sklep o izvršbi „izogne plačilu obveznosti“.

Iz navedenih razlogov je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče v skladu s 1. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V tem postopku bo morala toženka dejstva in okoliščine, na katere bo oprla svojo odločitev, ugotoviti v skladu z določbami ZUP ter po potrebi (če ne bodo izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku) tožnici omogočiti, da se o njih izjavi (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP).

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v zahtevani višini 276,57 EUR, saj je ta znesek nižji od zneska 285,00 EUR, ki je v takem primeru določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika.

Petnajstdnevni rok za plačilo stroškov upravnega spora temelji na drugem odstavku 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki jih ZUS-1 ne ureja (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).