Jedro

V izpodbijani sodbi je pravilno pri oceni tožničinih preživninskih potreb upoštevano, da se ji je po prenehanju izvenzakonske skupnosti, v kateri je živela s tožencem, življenjski standard poslabšal in da se lahko upošteva možnost ohranitve prejšnjega življenjskega standarda s toženčevim preživninskim prispevkom. Pri ugotavljanju upoštevnega obsega zadovoljevanja življenjskih potreb preživninskega upravičenca je potrebno upoštevati tudi premoženjske razmere in s tem preživninske možnosti preživninskega zavezanca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo odločilo o tožničinem preživninskem zahtevku. Delno mu je ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožnici - s katero je od 1967. leta do 1.5.1986 živel v izvenzakonski skupnosti, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo istega sodišča opr.št. P 608/86-18 z dne 29.2.1988 - za čas od 1.6.1986 naprej plačati preživnino, katere mesečno višino je določilo za prvo obdobje (od 1.6.1986 do 19.3.1989) v znesku 2,00 sit, za zadnje obdobje (od 2.12.1992 naprej) pa v znesku 5.000,00 sit, za vmesna obdobja pa v postopno zviševanih zneskih. Pri tem je tožencu naložilo plačilo preživninskih obrokov do vsakega 5. v mesecu za naprej in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih preživninskih obrokov. V preostalem delu je tožničin preživninski zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino in toženčevo pritožbo kot neutemeljeni ter v celoti potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da imata tožnica in toženec še dandanes približno enake dohodke, namreč kmečko pokojnino. Imata tudi približno enako zemljišč, ki pa jih toženec obdeluje, medtem ko jih je tožnica zapustila vnemar in jih niti ni dala v najem. Res je toženec dobival nekaj francoske pokojnine, katere pa zaradi neurejenih razmer ne dobiva več. Tožnica je tudi neprimerno boljšega zdravja kakor toženec. Toženec predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj.

Na vročeno revizijo (člen 390.1 ZPP) tožnica ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena, pa tudi sicer ta revizijski razlog, ki je prav tako upošteven po uradni dolžnosti, ni podan.

Podlaga presoje revizijskega sodišča, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (člen 385.3 ZPP). Prav to pa toženec v obravnavani reviziji poskuša, ko navaja drugačna dejstva glede francoske pokojnine. Z njegove strani je sicer povsem razumljivo, da poskuša (v revizijskem postopku nedovoljenoĐ) drugače prikazati dejansko stanje glede te okoliščine. Gre namreč za tisto okoliščino, ki je bila (seveda tudi pri odločitvi o njegovi preživninski obveznosti po dnevu sodbe, torej za naprej) v izpodbijani sodbi najbolj bistvena podlaga za oceno, da je ob približno enakih drugih dohodkih pravdnih strank in ob primerljivih drugih njunih premoženjskih razmerah (predvsem brezplačno zagotovljenem stanovanju obeh) toženec v celoti preskrbljen, medtem ko tožnica ni, in da toženec tudi zmore plačilo izpodbijane preživnine. V izpodbijani sodbi je dejanska ugotovitev, da toženec tudi še v času izdaje sodbe, tj. ob koncu glavne obravnave prejema francosko pokojnino, ki znaša nekaj nad 900 francoskih frankov, kar pomeni v času sojenja okoli 17.000 sit. Kakor po povedanem toženec z revizijo ne more izpodbiti ugotovitve o njegovi francoski pokojnini, tudi ne more uspeti z revizijsko trditvijo, da je tožnica neprimerno boljšega zdravja kot on in da bi zato lahko več pridobivala kakor on ter se zato tudi sama vzdrževala. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da je tožnica zaradi starosti in težav z zdravjem nesposobna za vsako pridobitno delo in si zato ne more pridobivati toliko sredstev, da bi pokrivala vsakodnevne življenjske potrebe. Tudi to je del dejanske podlage izpodbijane sodbe.

V izpodbijani sodbi je pravilno uporabljeno materialno pravo (ZZZDR, tj. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo, Ur.l. SRS 14/89), ko je pri oceni tožničinih preživninskih potreb upoštevano, da se ji je po prenehanju izvenzakonske skupnosti, v kateri je živela s tožencem, življenjski standard poslabšal in da se lahko upošteva možnost ohranitve prejšnjega življenjskega standarda s toženčevim preživninskim prispevkom. Tak način ugotavljanja tožničinih preživninskih potreb po prenehanju izvenzakonske skupnosti je namreč v skladu z določbami 81., 12. in 129. člena ZZZDR. Prva citirana zakonska določba določa pravico razvezanega zakonca do preživnine, če je v celoti ali delno nepreskrbljen, brez zadostnih sredstev za življenje in nesposoben za delo. Prvi odstavek 12. člena izenačuje s posledicami zakonske zveze posledice izvenzakonske skupnosti, tj. dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, čeprav zanjo ni bilo zakonskih zadržkov. V 129. členu pa ZZZDR določa: "preživnina se določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca" - kar narekuje presojo, da je pri ugotavljanju upoštevnega obsega zadovoljevanja življenjskih potreb preživninskega upravičenca potrebno upoštevati tudi premoženjske razmere in s tem preživninske možnosti preživninskega zavezanca.

Po vsem povedanem so bila izhodišča za ugotavljanje tožničinih preživninskih potreb materialnopravno pravilna. Na tak način ugotovljena dejstva - v vseh glavnih potezah že povzeta v dosedanji obrazložitvi, v vsem upoštevnem obsegu pa vsebovana v sodbah prve in druge stopnje - so tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala odločitev, da je tožničin preživninski zahtevek utemeljen v obsegu, v katerem mu je bilo z izpodbijano pravnomočno sodbo ugodeno. Torej revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da toženčeva revizija ni utemeljena in da jo je zato na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.