Jedro

Upravičenje do nagrade drugih oseb, ki niso odvetniki, mora izhajati iz zakona. Ker je upnik stroške pooblaščenca priglasil kot stroške zastopanja na naroku, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da gre za nagrado pooblaščenca in je odločitev sodišča, da mu ti stroški ne gredo, ker ne gre za osebo, ki bi bila po zakonu upravičena do nagrade, popolnoma pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v 1. točki izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. odločilo, da mora dolžnica povrniti upniku 19.800,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov, pod točko II. je sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 23.09.1997 delno ustavi za znesek 27.000,00 SIT, pod točko III. pa je sodišče zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarnih sredstev dolžnice.

Zoper prvo točko navedenega sklepa se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da upnikovemu predlogu z dne 19.02.2002 ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Upnik v pritožbi tudi priglaša svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožba se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki upniku ni priznalo stroškov upnikovega pooblaščenca za zastopanje na rubežu v višini 13.185,70 SIT. Pritožba tako navaja, da je sodišče napačno razlagalo določbo 2. odstavka 151. člena ZPP, saj le-ta določa zgolj, da je tudi nagrada upravičenih oseb del pravdnih stroškov, nikakor pa to ne pomeni, da imajo pravico do povrnitve stroškov le tiste osebe, ki imajo v skladu z zakonom pravico do nagrade. Prav tako zmotna je po mnenju pritožbe razlaga 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa le, da se potrebni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik, odmerijo v skladu z navedenim pravilnikom, ne pomeni pa, da so potrebni izdatki pooblaščenca, ki ni odvetnik, lahko zgolj potni stroške ter stroški prehrane in prenočišča. Takšna razlaga pravilnika bi namreč nezakonito zožila pravice stranke iz zakona in samo možnost presoje sodišče glede stroškov po 155. in 151. členu ZPP. Poleg tega pritožba trdi, da sodišče sploh ni ugotavljalo podlage priglašenih stroškov, torej ni skrbno presodilo vseh okoliščin. Najmanj, kar bi sodišče moralo storiti je, da bi pozvalo upnika na dopolnitev vloge in bi tako upnik natančno navedel, kaj je bila podlaga za znesek računa pooblaščenca. Pritožba zaključuje, da bi sodišče samo na podlagi tako ugotovljenih in skrbno presojenih okoliščin lahko na zakonit način odločilo o potrebnosti stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da upniku ne pripadajo priglašeni stroški njegovega pooblaščenca D. s.p., obrazložilo z ugotovitvijo, da ima sicer stranka pravico izbire, ali bo v postopku nastopala sama ali po pooblaščencu, vendar pa imajo pravico do povrnitve stroškov za zastopanje le pooblaščenci, ki so odvetniki oziroma druge osebe, ki jim zakon priznava pravico do nagrade, kar pa s strani upnika imenovani pooblaščenec vsekakor ni. Sodišče prve stopnje se je sicer nekoliko nerodno izrazilo, ko je reklo, da imajo pravico do povrnitve stroškov za zastopanje le tiste osebe, za katere tako določa zakon, vendar pa je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče s tem mislilo na pravico do nagrade, saj se sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na pravilen člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kasneje pa ločeno govori tudi o ostalih stroških, do katerih so upravičeni pooblaščenci, ki niso odvetniki. Pravico do nagrade drugih oseb določa 2. odstavek 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, to pravilo pa pomeni, da mora upravičenje do nagrade drugih oseb, ki niso odvetniki, izhajati iz zakona. Ker je upnik stroške pooblaščenca priglasil (oziroma to izhaja iz predloženega računa na list. št. 26) kot stroške zastopanja na naroku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da gre za nagrado pooblaščenca in je odločitev sodišča, da mu ti stroški ne gredo, ker ne gre za osebo, ki bi bila po zakonu upravičena do nagrade, popolnoma pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi določbo 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki glede povrnitve potrebnih izdatkov in nagrade jasno loči med pooblaščenci, ki so odvetniki in pooblaščenci, ki to niso. Le-tem gredo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se jim v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, samo potni stroški ter stroški za prehrano in prenočišče. Upnik v pritožbi prereka tak zaključek sodišča in navaja, da 18. člen Pravilnika ne pomeni, da so potrebni izdatki pooblaščenca, ki ni odvetnik, lahko le potni stroški in stroški prehrane ter prenočišča, saj bi taka razlaga navedene določbe nezakonito zožila pravice strank. Tako pritožbeno razlogovanje po oceni pritožbenega sodišča torej ni pravilno, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno razlagalo navedeno določbo Pravilnika. Popolnoma neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni presodilo oziroma ni ugotavljalo podlage priglašenih stroškov, saj bi moralo pozvati upnika, naj natančno navede, kaj je podlaga za znesek računa, oziroma kakšen del predstavljajo potni stroški, znesek prehrane in na kaj se še nanaša znesek računa. Tega sodišče prve stopnje nikakor ni bilo dolžno storiti, saj je stranka tista, ki je dolžna ob priglasitvi stroškov le-te specificirati in navesti, na čem jih utemeljuje (2. odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ), na podlagi predloženega računa upnikovega pooblaščenca pa je sodišče prve stopnje (kot je bilo že obrazloženo) pravilno ocenilo, da je upnik priglasil stroške zastopanja na naroku kot nagrado svojega pooblaščenca.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, vendar jih ni zasledilo, zato je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).