Jedro

Tožnici pripada pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je imel v času poškodbe lastnost zavarovanca tožene stranke in na strani katerega so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke št. P 34-4046994 z dne 12.1.2004 in št. P-4046994 z dne 17.9.2004 ter tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem M.H., umrlem zaradi posledic poškodbe izven dela dne 10.10.1994, od 1.9.2000 dalje. Toženo stranko je obvezalo, da o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine odloči s posebno odločbo v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške zastopanja v znesku 34.782,00 SIT.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, vloženo že v letu 1995 z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 25.10.1995 zavrnila, ker je pokojni M.H. umrl na bojišču kot pripadnik armade Bosne in Hercegovine (BiH). Ponovni predlog je tožnica vložila 5.2.2001 na podlagi odločbe nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini z dne 25.7.2000. Po navedeni odločbi ima M.H. od 10.10.1994, dalje kot hči pokojnega M.H. pravico do družinske pokojnine in sicer na podlagi posebnega predpisa, ki se nanaša na status borca armade BiH in kot posledico smrti v vojaških operacijah. Družinska pokojnina je bila odmerjena od invalidske pokojnine, ki bi šla pokojnemu glede na vzrok smrti v višini 85 % od pokojninske osnove. Pokojni M.H. je bil obvezno zavarovan pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH po določbi 16. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 77/82 s spremembami), ki se je v BiH do leta 1998 uporabljal kot republiški predpis. Tožena stranka je prepričana, da ni bil namen slovenskega zakonodajalca, da bi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pokrival tudi zavarovalni primer smrti ali invalidnosti, do katere je prišlo zaradi vojne v drugi državi. V konkretnem primeru mora dajatve v zvezi z zavarovalnim primerom priznati Republika Srbska (?), ki je s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Zahtevek je potrebno presojati po drugem odstavku 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe pri tem zavodu zavarovan. Družina umrlega M.H. je po pravni ureditvi Republike Srbske že pridobila pravico do družinske pokojnine v višini, kot da je smrt posledica poškodbe pri delu. Pokojni M.H. je bil nazadnje zavarovan za riziko invalidnosti oz. smrti za čas udeležbe v tuji vojski pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tuje države. Družinska pokojnina je pravica za primer zavarovančeve smrti, umrli v času smrti ni bil zavarovan pri toženi stranki, zato hčerka po določbi drugega odstavka 250. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do družinske pokojnine. V času nastanka zavarovalnega primera 10.10.1994 niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 254. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za priznanje pravic. Tožena stranka ni odločala po 177. členu ZPIZ-1, kot navaja sodišče. Razlogi prvostopne sodbe so zato nepravilni. Stališče tožene stranke je potrjeno z dvema sodbama Delovnega in socialnega sodišča. Ker je potrebno zahtevek zavrniti, tožena stranka tožnici tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007 – ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

V socialnem sporu se po drugem odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 – ZDSS-1) zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah odločanja o pravicah iz sistema socialne varnosti. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, kot je določeno v prvem odstavku 63. člena ZDSS-1. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1), ki ga tožena stranka ni uporabila kot pravno podlago izdani dokončni odločbi o zavrženju zahteve za priznanje pravice do vdovske in pravice do družinske pokojnine z dne 17.9.2004. Tožena stranka v dokončni odločbi zavrženje ne utemeljuje z dejstvom, da je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH tožnici že priznal pravico do družinske pokojnine, pri čemer naj bi bila upoštevana in vračunana tudi zavarovalna doba, ki jo je pokojni M.H. v času 29.9.1978 do 28.9.1991 v skupnem trajanju 11 let 9 mesecev in 23 dni dopolnil v delovnem razmerju v RS ter zavarovalna doba, ko je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje RS od 29.9.1991 do 28.9.1992. Iz odločbe Sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje BiH z dne 25.7.2000, priložene v upravnem spisu, izhaja, da je bila pri priznanju pravice upoštevana le doba, ki jo je pokojni zavarovanec prebil kot vojaški obveznik v armadi BiH od 6.7.1992 do 10.10.1994. To obdobje se dejansko za čas od 6.7.1992 do 28.9.1992 prekriva z zavarovalno dobo, prebito v zavarovanju pri toženi stranki, vendar to na samo odmero ne vpliva. Tudi brez upoštevanja tega obdobja so na strani umrlega zavarovanca izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, kot jih določa prvi odstavek 109. člena ZPIZ-1. Nepravilno pa je po prepričanju sodišča druge stopnje, in v tem soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, tožena stranka izdajo odločbe o zavrženju utemeljila z drugim odstavkom 250. člena ZPIZ-1. Omenjeno določbo je namreč potrebno razumeti pritrdilno, ne pa odklonilno. Pomeni, da zavarovanec, ki je bil v času poškodbe zavarovan pri toženi stranki, lahko pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavi pri zavodu ne glede na morebitno neizpolnjevanje siceršnjih zakonskih pogojev za priznanje pravic. Ni pa mogoče te določbe uporabiti za primere, ko se je določena oseba, ki je sicer bila v preteklosti zavarovana pri zavodu, poškodovala in je imela ta poškodba za posledico invalidnost oziroma smrt, ne glede na to ali se je poškodovala pri delu, izven dela ali pri kakšni drugi aktivnosti oziroma je bila poškodba z navedenimi posledicami povzročena povsem naključno. V takšnem primeru gre pač za poškodbo izven dela, kot je pravilno odločilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Za presojo spora sta odločilna 393. čl. in prvi odstavek 250. člena ZPIZ-1, kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče. Pravico do družinske pokojnine lahko pod pogoji, ki jih določa ZPIZ-1, uveljavijo družinski člani osebe, ki po uveljavitvi ZPIZ-1 ni imela lastnosti zavarovanca, imela pa je lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih ZPIZ-1 določa za družinske člane. Potrebno je bilo ugotoviti ali hčerka pokojnega M.H. izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine. Ker je v upravnem spisu dovolj listinskih dokazov, je prvostopenjsko sodišče pravico do družinske pokojnine od 1.9.2000 dalje pokojnikovi hčerki utemeljeno priznalo.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da je imel pokojni v trenutku smrti 10.10.1994 lastnost zavarovanca v skladu s 16. členom nekdaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 z nadaljnjimi spremembami). Navedeni zakon od uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 z nadaljnjimi spremembami – ZPIZ) v Republiki Sloveniji, to je od 1.4.1992 dalje ne velja več, zato predstavlja kvečjemu tuje pravo, tožena stranka ni z ničemer utemeljila, na osnovi česa sklepa o veljavnosti tujega prava. Tudi, če bi bile navedbe o lastnostih zavarovanca po omenjenem nekdanjem predpisu bivše SFRJ resnične, pa so za presojo v tem socialnem sporu nepomembne, ker za uresničitev pravic osebe oziroma njenih družinskih članov v skladu s prvim odstavkom 250. člena ZPIZ-1 in s tretjim v povezavi s prvim odstavkom 393. člena ZPIZ-1 ni pomembno, kakšen status in pri katerem nosilcu zavarovanja je bila zavarovana po prenehanju zavarovanja pri toženi stranki, če so že z doseženim zavarovanjem izpolnile pogoje za pridobitev pravic in pogoje za pridobitev pravic za primer zavarovančeve smrti izpolnjujejo tudi njihovi družinski člani.

Sodišče prve stopnje je sicer ob zmotnem sklicevanju na 177. člen ZPIZ-1, kar pa ni v ničemer vplivalo na pravilnost sodbe, zakonito priznalo pravico do družinske pokojnine in v skladu z 2. alineo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 toženi stranki naložilo, da izda nov upravni akt, s katerim bo odmerilo višino družinske pokojnine za mladoletno hčer pokojnega M.H.. Tožena stranka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki o trajanju zavarovalne dobe pokojnega, o njegovih plačah oziroma zavarovalnih osnovah in bodo njene strokovne službe ob uporabi ustreznih programov za izračun višino družinske pokojnine lahko hitreje in lažje ugotovile ter bo o tem odločila.

Pritožbe zoper izrek o povračilu stroškov tožena stranka ni posebej obrazložila. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko stroške, ob upoštevanju uspeha v sporu, pravilno odmerilo nagrado pooblaščenki tožnice po tč. 3/a tar. št. 15, tč. 4 tar. št. 39 in 3. odst. 13. čl. Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003).

Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.