Jedro

Stranka, ki se sklicuje na domnevo, mora dokazati domnevno bazo. Če to dokaže, je na nasprotni stranki breme, da domnevo izpodbije. Ker je tožeča stranka dokazala, da je prvi toženec kot direktor preusmeril poslovanje oziroma finančne tokove na drugo pravno osebo, je bil (zaradi domneve iz 1. točke petega odstavka 15. člena ZFPPod) prvi toženec tisti, ki bi moral trditi in dokazati, kateri so bili tisti upniki, ki zaradi navedenega ravnanja niso bili oškodovani.

Če uprava krši prepoved iz 15. člena ZFPPod, se na podlagi 19. člena ZFPPod pri presoji njene odškodninske odgovornosti domneva tako obstoj vzročne zveze kot tudi višina škode.

Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti domneva (odškodninska odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom), se na podlagi 21. člena ZFPPod domneva le najlažja stopnja krivde, to pa je navadna malomarnost. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na navedeno določbo izjema, saj omejitev odškodninske odgovornosti velja, razen če se dokaže drugače. Obstoj hujše oblike krivde mora zato dokazati oškodovanec. Naklep oziroma huda malomarnost, ki je podlaga za izključitev omejitve odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 21. člena ZFPPod, mora biti namreč podana v razmerju do povzročitve škode in ne (le) v razmerju do protipravnega ravnanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi prvega toženca delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je prvi toženec v stečajno maso tožeče stranke dolžan plačati odškodnino v višini 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2006 do plačila, v izreku o stroških pa tako, da je tožeča stranka dolžna prvemu tožencu plačati 9.076,97 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje; v preostalem delu se zavrne pritožba prvega toženca in pritožba tožeče stranke v celoti ter se potrdi sodba sodišča druge stopnje, v izreku o stroških pritožbenega postopka pa se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka prvemu tožencu dolžna plačati 814,99 EUR stroškov.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.775,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke plačati odškodnino v višini 294.191,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku zoper prvega toženca. Naložilo mu je plačilo 705.224,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso tožeče stranke. Sicer je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Prvi toženec vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Izpodbija jo v delu, s katerim ni uspel. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvega toženca v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Prvi toženec je v tožeči stranki opravljal funkcijo direktorja v obdobju med 14. 1. 2003 in 24. 11. 2004. Drugi toženec in tretja toženka sta bila v obdobju od 1. 7. 2003 do oktobra 2004 člana nadzornega sveta tožeče stranke.

- Ko so toženci nastopili svojo funkcijo, je bila nad tožečo stranko potrjena druga prisilna poravnava.

- Prvi toženec je bil družbenik družbe A., d. o. o. in ustanovitelj družbe C., d. o. o. (hčerinske družbe tožeče stranke).

- V letu 2003 je tožeča stranka družbi A., d. o. o. dala več posojil v skupni vrednosti 358,000.000,00 SIT. Posojila so bila v celoti vrnjena.

- C., d. o. o. je 30. 12. 2003 tožeči stranki izdala obveznice v skupnem znesku 116,000.000,00 SIT.

- Tožeča stranka je v letu 2004 družbi C., d. o. o. odobrila več posojil v skupni višini 295,000.000,00 SIT iz sredstev, ki so bila v načrtu finančne reorganizacije namenjena poplačilu upnikov iz prisilne poravnave. Družba C., d. o. o. je tožeči stranki vrnila večji del posojil skupaj z obrestmi. Za 50,941.955,00 SIT posojila pa ji je 20. 9. 2004 odstopila terjatve v višini 53,840.567,00 SIT do svojih hčerinskih družb. - Ustanovitev družbe C., d. o. o. v načrtu finančne reorganizacije, ki je bil sestavni del druge prisilne poravnave, ni bila predvidena.

- Upniki svojih terjatev niso dobili poplačanih pod pogoji iz druge prisilne poravnave.(1) - Nad tožečo stranko se je 14. 7. 2005 začel stečajni postopek.

7. Tožeča stranka od prvega toženca kot direktorja družbe ter drugega toženca in tretje toženke kot članov nadzornega sveta zahteva plačilo odškodnine zaradi oškodovanja upnikov v stečajnem postopku. Do tega naj bi prišlo, ker naj bi prvi toženec preusmeril poslovanje oziroma finančne tokove na družbo C., d. o. o. v času po potrditvi druge prisilne poravnave, čeprav v načrtu finančne reorganizacije preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno osebo ni bila predvidena.

8. Za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka zoper prvega toženca so bili sporni trije posli: 1.) nakup neizterljivih obveznic družbe C., d. o. o. v višini 116,000.000,00 SIT, 2.) posojilo družbi C., d. o. o., ki je bilo delno vrnjeno s cesijo neizterljivih terjatev do hčerinskih družb družbe C., d. o. o. v višini 53,840.567,00 SIT ter 3.) razlika med aktivno in pasivno obrestno mero (med obrestmi od prejetih in danih posojil) v višini 17,000.000,00 SIT.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodili na podlagi presoje, da je prvi toženec z ustanovitvijo družbe C., d. o. o. in preusmerjanjem finančnih tokov prekršil četrti odstavek 17. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Ravnal naj bi naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Za presojo revizije ostajata sporni ravnanji prvega toženca, opisani pod točko 1.) in 2.) v 8. točki obrazložitve te sodbe.

10. ZFPPod, ki je veljal v času, v katerem so bila storjena ravnanja, ki jih prvemu tožencu očita tožeča stranka, v četrtem odstavku 15. člena določa, da po nastanku nelikvidnosti oziroma prezadolženosti uprava oziroma drugi organi podjetja ne smejo opraviti nobenih ukrepov, zaradi katerih bi upniki prišli v neenakopraven položaj, razen tistih, ki so nujni za tekoče poslovanje podjetja (prvi odstavek 15. člena ZFPPod) in plačila davkov (tretji odstavek 15. člena ZFPPod). Za takšne prepovedane ukrepe se štejejo zlasti preusmeritev poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo oziroma novoustanovljeno pravno oziroma fizično osebo ter pravna dejanja, ki bi bila v primeru stečaja podjetja izpodbojna (peti odstavek 15. člena ZFPPod). Navedena določba petega odstavka 15. člena ZFPPod vzpostavlja pravno domnevo, da opisana ravnanja pomenijo neenakopravno obravnavanje upnikov. Določbi veljata tudi po potrditvi prisilne poravnave, dokler podjetje ne izpolni vseh obveznosti upnikov v skladu s pogoji prisilne poravnave in opravi vseh drugih metod, opredeljenih v načrtu finančne reorganizacije (četrti odstavek 17. člena ZFPPod).

11. Prvi toženec v reviziji trdi, da bi morala tožeča stranka za izpolnitev dejanskega stanu domneve iz petega odstavka 15. člena ZFPPod trditi in dokazati, kateri so bili tisti upniki, ki niso bili enakopravno obravnavani zaradi ravnanj prvega toženca. Navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu domneve iz petega odstavka 15. člena ZFPPod nujno pomeni, da so upniki neenakopravno obravnavani. To ne drži. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve svoje sodbe jasno zapisalo, da gre za zakonsko domnevo ter da je bilo na strani prvega toženca breme, da to domnevo izpodbije. Pojasnilo je, da se prvostopenjskemu sodišču z vprašanjem, kateri upniki so bili neenakopravno obravnavani, ni bilo treba ukvarjati, saj prvi toženec ni podal trditev in dokazov v tej smeri. Zaključek pritožbenega sodišča o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena je pravilen. Tista stranka, ki se sklicuje na domnevo, mora dokazati domnevno bazo. Če to dokaže, je na nasprotni stranki breme, da domnevo izpodbije. Ker je tožeča stranka dokazala, da je prvi toženec kot direktor preusmeril poslovanje oziroma finančne tokove na drugo pravno osebo (družbo C., d. o. o.), je bil (zaradi domneve iz 1. točke petega odstavka 15. člena ZFPPod) prvi toženec tisti, ki bi moral trditi in dokazati, kateri so bili tisti upniki, ki zaradi navedenega ravnanja niso bili oškodovani.

12. Če uprava krši prepoved iz 15. člena ZFPPod, se na podlagi 19. člena ZFPPod pri presoji njene odškodninske odgovornosti domneva tako obstoj vzročne zveze kot tudi višina škode. Domneva se, da je protipravno ravnanje uprave povzročilo škodo upnikom v stečajnem postopku (prvi odstavek v zvezi s tretjim 19. člena ZFPPod) ter da je škoda enaka višini dela terjatev, ki jih iz stečajne mase ni mogoče poplačati (drugi odstavek 19. člena ZFPPod). Na upravi družbe je breme, da dokaže drugače. Uprava je tako tista, ki mora za uspešno ekskulpacijo odškodninske odgovornosti dokazati, da škoda ni nastala zaradi njenih protipravnih ravnanj, temveč je nastala zaradi drugih vzrokov, ki jih uprava ni mogla preprečiti niti se izogniti njihovim škodljivim posledicam (tretji odstavek 19. člena ZFPPod). Odgovornosti za del škode pa se lahko razbremeni, če dokaže, da zaradi njenih kršitev upnikom ni nastala škoda v višini nepoplačanih terjatev (četrti odstavek 19. člena ZFPPod). Revizijski očitek, da je tožeča stranka tista, ki bi morala konkretno zatrjevati in dokazati, v kolikšni višini ji je nastala škoda, tako ni utemeljen.

13. S trditvami, da naj bi bile izpolnjene skoraj vse terjatve upnikov iz druge prisilne poravnave, revident izpodbija dokazno oceno sodišča druge stopnje in s tem dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje revizija izpodbija tudi v delu, v katerem se prvi toženec sklicuje na dejstva, ki naj bi izpodbijala domnevo vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo.

14. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je za presojo uspešnosti izpodbijanja domneve vzročne zveze odločilno, ali so bila sredstva, ki so bila predmet spornih transakcij, v končni fazi porabljena za namene finančnega prestrukturiranja tožeče stranke, kakršno je bilo določeno v drugi prisilni poravnavi. Revident trdi, da je zaključek sodišča druge stopnje o nezadostnih pavšalnih navedbah prvega toženca glede porabe sredstev, ki naj bi bila skladna z načrtom finančne reorganizacije, napačen. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitev načela kontradiktornosti (očitek zagrešitve absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in neuporabo materialnega procesnega vodstva na način, kot je določen z 285. členom ZPP.

15. Da bi prvi toženec uspel izpodbiti domnevo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastankom škode, bi moral dokazati, da bi škoda nastala upnikom tudi v primeru, če njegovih protipravnih ravnanj ne bi bilo (tretji odstavek 19. člena ZFPPod). Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, je tožeča stranka v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2006 navedla, da je pred iztekom roka, v katerem bi morala poplačati upnike iz druge prisilne poravnave, razpolagala z zadostnimi sredstvi za njihovo poplačilo, ker pa je ta sredstva preusmerila na druge družbe, upniki niso bili poplačani. Trditev prvega toženca v zvezi z namensko uporabo sredstev tožeča stranka tako ni priznala (kot navaja revident). Glede na te trditve tožeče stranke je sodišče druge stopnje napravilo pravilen zaključek, ko je presodilo, da je bilo na prvem tožencu trditveno breme, da konkretno pojasni stanje, kakršno bi bilo, če ne bi prišlo do preusmerjanja sredstev. Ker se obstoj vzročne zveze domneva (tretji odstavek 19. člena ZFPPod), bi moral prvi toženec to domnevo izpodbiti in ni bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme, da dokaže vzročno zvezo, kot trdi prvi toženec v reviziji.

16. Tudi očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi neuporabe materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni utemeljen. Kot je bilo obrazloženo, domnevo vzročne zveze vzpostavlja zakon, zato se prvi toženec ne more uspešno sklicevati na to, da sodba, ki temelji na tej pravni podlagi, zanj pomeni presenečenje.

17. Nadalje so neutemeljene revizijske trditve, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pripojitev družbe C., d. o. o. k tožeči stranki, s čimer naj bi bili sanirani nedopustni učinki spornih pravnih poslov, ter na ravnanje prvega toženca v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika. Drugostopenjsko sodišče je na navedene trditve odgovorilo v 13. točki obrazložitve svoje sodbe.

18. Sklicevanje na eno odločbo sodišča druge stopnje, ki naj bi pritrjevala stališču prvega toženca, ni dovolj za uspeh v revizijskem postopku.(2) Tudi če je v njej zavzeto stališče, da gre za preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov družbe le takrat, ko poslovodstvo družbe naklepno odvaja sredstva iz družbe zaradi njenega osiromašenja, s temi trditvami prvi toženec ne more uspeti. Prvi toženec bi za razbremenitev svoje odškodninske odgovornosti moral dokazati, da upniki tožeče stranke niso bili neenakopravno obravnavni in ne le, da protipravnih ravnanj ni izvrševal izključno v svojo ekonomsko korist. 19. Ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih trditev prvega toženca, da s spornimi dejanji ni bilo zmanjšano premoženje tožeče stranke, ker je bila družba C., d. o. o. hčerinska družba tožeče stranke, družbe, ustanovljene v tujini za organizacijo in razvoj maloprodajne distribucijske mreže tožeče stranke, pa njene „družbe vnukinje“. Drugostopenjsko sodišče se je do navedenih trditev opredelilo v 16. točki obrazložitve sodbe.

20. Prvi toženec je domnevo vzročne zveze izpodbijal tudi s trditvami, da terjatve tožeče stranke do njene hčerinske družbe C., d. o. o. niso bile neizterljive. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kdaj so terjatve tožeče stranke do njene hčerinske družbe C., d. o. o. postale neizterljive, ker prvi toženec ni dokazal, da bi bile te terjatve izterljive vsaj v času sklenitve cesije. Tudi sicer pa je zaključilo, da prvi toženec ni dokazal, da bi bile terjatve kasneje izterljive. Ker so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka namenila za posojilo svoji hčerinski družbi, v načrtu finančne reorganizacije tožeče stranke namenjena za plačilo terjatev upnikov iz druge prisilne poravnave in ker v roku za plačilo te obveznosti tožeče stranke terjatve upnikov niso bile poplačane,(3) je sodišče druge stopnje navedbe prvega toženca zavrnilo tudi z argumentom, da sredstva niso bila namensko porabljena (za poplačilo upnikov). Tega argumenta prvi toženec v reviziji ne izpodbija. Ker gre za samostojen razlog za ugoditev zahtevku v delu, ki se nanaša na neizterljive terjatve tožeče stranke, s trditvami, da bi te terjatve lahko postale izterljive čez 2 do 3 leta, revident že zato ne more uspeti.

21. Prvi toženec nadalje trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje dokazni zaključek o tem, da obveznice niso bile poplačane, narediti tako na bilanci stanja družbe C., d. o. o., kot tudi na njenem izkazu uspeha, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje je presodilo, da bilanca stanja ni primeren dokaz za potrditev dejstva, da je bila obveznost iz obveznic poravnana, saj ne prikazuje razlogov za izbris obveznosti. Čeprav sodišče druge stopnje res ni izrecno zapisalo, da tudi izkaz uspeha ni primerno sredstvo za dokaz plačila obveznosti, to smiselno izhaja iz njegove odločbe. Tudi izkaz uspeha namreč na podlagi seštevka prihodkov in odhodkov gospodarskega subjekta prikazuje njegovo uspešnost poslovanja v posameznem koledarskem letu, ne pa posameznih poslovnih dogodkov. V delu, v katerem pa revizija izpodbija dokazni zaključek sodišča druge stopnje, da z računovodskimi izkazi prvi toženec ni dokazal plačila obveznosti, revizija izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

22. Ne držijo revizijske trditve, da si je pritožbeno sodišče izmislilo dokazno pravilo, da se plačilo lahko dokaže le s poizvedbami pri banki oziroma z vprašanjem izvedencu. Sodišče druge stopnje je te dokaze navedlo primeroma in ne kot edine mogoče za dokaz spornega dejstva.

23. Odločba Ustavnega sodišča Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, na katero se sklicuje revident v zvezi s kršitvijo njegove pravice do izjave, ne obravnava enake procesne situacije, kot je podana v konkretni zadevi. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zavzelo stališče, da lahko stranka učinkovito izkoristi pravico do izjave le, če je seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno relevantna za odločitev v zadevi, ter da mora sodišče stranko opozoriti na to, katera so ta dejstva, in ji dati možnost, da ponudi ustrezne dokaze. Vendar pa je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, sodišče druge stopnje za sporno štelo dejstvo, za katero je pritožnica upravičeno mislila, da je zaradi neprerekanosti nesporno in ga zato ni dokazovala. V predmetni zadevi pa je bilo sporno, ali so bile obveznice poplačane. Stranke so vedele, da je dejstvo pravno relevantno za odločitev v zadevi. Prvi toženec se zato ne more sklicevati na to, da ni vedel, kateri dokazi bodo relevantni, temveč bi se moral zavedati, da bo sodišče štelo za relevantne tiste dokaze, ki potrjujejo ali ovržejo dejstvo, da je bila terjatev iz naslova obveznic poplačana. Očitana kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave tako ni podana.

24. Utemeljen pa je revizijski očitek o zmotni uporabi 21. člena ZFPPod. Odškodninska odgovornost članov uprave in nadzornega sveta je omejena. V primeru stečaja srednje delniške družbe, kamor sodi tožeča stranka, je odgovornost za škodo omejena na 10,000.000,00 SIT oziroma sedaj 41.729,26 EUR. Omejitev odškodninske odgovornosti ne velja, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 21. člena ZFPPod).

25. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je prvi toženec namenoma kršil prepoved iz 15. člena ZFPPod, ker naj bi vedel, da je njegovo ravnanje protipravno (55. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), in ker naj bi bil seznanjen z rezultati poslovanja in sposobnostjo hčerinskih družb vrniti dana posojila ter je tožeči stranki onemogočil poplačilo upnikov po drugi prisilni poravnavi (17. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

26. Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti domneva (odškodninska odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom), se na podlagi 21. člena ZFPPod domneva le najlažja stopnja krivde, to pa je navadna malomarnost. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na navedeno določbo izjema, saj omejitev odškodninske odgovornosti velja, razen če se dokaže drugače. Obstoj hujše oblike krivde mora zato dokazati oškodovanec. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je prvi toženec namenoma ali iz hude malomarnosti upnikom tožeče stranke zagotovil slabši položaj, kot so ga imeli po potrditvi druge prisilne poravnave. Čeprav je prvi toženec res ravnal protipravno s tem, ko je preusmeril finančne tokove na obvodne družbe, ni mogoče narediti materialnopravnega zaključka, da je do posledice svojega ravnanja (to je poslabšanja položaja upnikov in njihovega manj ugodnega poplačila kot vtoževane škode) ravnal „vsaj“ hudo malomarno. Zgolj zavestno oziroma namerno protipravno ravnanje namreč ne pomeni tudi namerne povzročitve škode oziroma povzročitve škode iz hude malomarnosti. Naklep oziroma huda malomarnost, ki je podlaga za izključitev omejitve odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 21. člena ZFPPod, mora biti namreč podana v razmerju do povzročitve škode in ne (le) v razmerju do protipravnega ravnanja.

27. Revizijski očitek zmotne uporabe drugega odstavka 21. člena ZFPPod je tako utemeljen. V obravnavanem primeru pride v poštev omejitev odškodninske odgovornosti iz 2. točke prvega ostavka 21. člena ZFPPod. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

28. Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Upoštevaje končni uspeh je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela v višini 5,40 %. Njeni odmerjeni stroški v postopku na prvi stopnji znašajo 31.258,03 EUR, 5,40 % od tega pa 1.687,93 EUR. Odmerjeni stroški prvega toženca znašajo 11.379,39 EUR, 94,60 % od tega pa 10.764,90 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov mora tožeča stranka prvemu tožencu povrniti 9.076,97 EUR stroškov pred prvostopenjskim sodiščem.

29. Uspeh prvega toženca pred sodiščem druge stopnje ob izpodbijanem delu 294.191,29 EUR in prisojeni odškodnini v višini 41.729,26 EUR znaša 85,80 %. Pritožbeni stroški prvega toženca znašajo 3.420,56 EUR, 85,80 % od tega pa 2.736,45 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 13.531,40 EUR, njen uspeh pa 14,20 %, kar znaša 1.921,46 EUR. Tožeča stranka mora po medsebojnem pobotu prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 814,99 EUR.

30. V revizijskem postopku je prvi toženec izpodbijal dosojeni znesek 705.224,50 EUR, njegov uspeh pa tako ob prisojeni odškodnini v višini 41.729,26 EUR znaša 94,10 %. Vrhovno sodišče je prvemu tožencu priznalo naslednje stroške: 2.065,60 EUR za sestavo revizije z 22 % DDV v višini 454,43 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter sodno takso v višini 410,00 EUR. Njegovi priznani revizijski stroški tako skupno znašajo 2.950,03 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče prvemu tožencu ni priznalo, saj zanje ni podlage v Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 – popravek), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015). Tožeča stranka je prvemu tožencu ob revizijskem uspehu v višini 94,10 % dolžna povrniti 2.775,98 EUR stroškov revizijskega postopka.

31. Odločitev o vseh stroških postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 – popravek).

Op. št. (1): Nad tožečo stranko so bile sicer pred začetkom stečajnega postopka vse skupaj potrjene tri prisilne poravnave.

Op. št. (2): Gre za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 634/2011 z dne 15. 2. 2012. Op. št. (3): Šele po izteku roka za poplačilo terjatev upnikov je tožeča stranka namreč odobrila posojilo hčerinski družbi.