Jedro

Če je pravni naslednik oporočni dedič denacionalizacijskega upravičenca, mora obstajati verjetnost, da gre za oporočna razpolaganja, ki bi lahko imela pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja. Zato je pri razčiščevanju procesnega vprašanja, kdo je po 15. členu ZDen upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka, treba upoštevati tudi pogoj iz 81. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 13. 3. 2002, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 22. 12. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da se pri nepremičnini, ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravi Občine B, vl. št. 11 k.o. C denacionalizacijski upravičenki AA vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja štirisobno stanovanje v izmeri 92,45 m2 v prvem nadstropju in pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v hiši M ulica 6 v A, ter ustrezni delež na zemljišču parc. št. 2542 vl. št. 11 k.o. C (1. točka izreka), da je zavezanka za vrnitev Mestna občina A, ki je pravna naslednica bivše Občine B (2. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe izvedejo spremembe zemljiškoknjižnega stanja v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v A (3. točka izreka) in da se denacionalizirano stanovanje da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer BB (4. točka izreka). Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe ocenila, da je prvostopni organ, ki je v zadevi ponovno odločal, pravilno ugotovil, da niso podane ovire za vračilo v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice na stanovanju v stavbi MP 6, A, ki je bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ) z odločbo OLO B z dne 30. 7. 1959. Zavrnila je sklicevanje (pri)tožnice na oviro za vrnitev po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Ugotovila je, da iz listin izhaja, da je stavba, v kateri se nahaja stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, predvidena za rušenje, vendar do rušenja še ni prišlo in do oddaje za gradnjo tudi ne, pa tudi kompleks, katerega delovanje bi se okrnilo, še ne obstaja, kljub nekaterim že izvedenim nakupom. Da stavba ne predstavlja del kompleksa, je ugotovil upravni organ na ogledu in po preučitvi listin. Trditev zavezane stranke, da bi vračanje v naravi ogrozilo izvajanje del po dolgoročnem planu občin in mesta A za obdobje leta 1986-2000, da bi bila bistveno okrnjena izraba prostora, da bi nastala ovira, ki bi preprečila realizacijo že predvidenega rušenja zaradi izvedbe rekonstrukcije območja, saj bi se zavezanec moral šele začeti pogajati o odkupu nepremičnine, po oceni tožene stranke ni mogoče upoštevati, saj začetka pridobivanja zemljišča ter rušenja ni mogoče šteti za začetek gradnje ter oviro kompleksnosti po 4. točki prvega odstavka19. člena ZDen. Tudi navedba zavezanca, da bi morala v primeru, če upravičenec po končani denacionalizaciji ne bi bil pripravljen stanovanja prodati, ponovno izvesti prisilni ukrep - razlastitev, po njenem mnenju ne zdrži tehtne pravne presoje. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da predmetno nezazidano zemljišče (kar bi bilo, če bi bila stavba porušena) ni bilo že oddano za gradnjo ob uveljavitvi ZDen, saj objekt ni bil porušen in ne obstoja ovira za vračilo po prvem odstavku 32. člena ZDen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na svojo pritožbo zoper prvostopno odločbo, v kateri je navajala, da se je že leta 1974 pričelo z aktivnostmi za pridobivanje tistih delov stavbe, ki niso bili nacionalizirani. Z upravičenko je bila leta 1974 sklenjena pogodba o odškodnini za trisobno in dvosobno stanovanje v pritličju. Tudi v tožbi vztraja na uveljavljanju ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Celoten kompleks bivše MP ulice je predviden za rušenje. Pridobivanje nepremičnin in ustreznih upravnih dovoljenj poteka v fazah. Pridobivanje nepremičnin se je pričelo po letu 1970, ko je pravni prednik mestne občine pridobil v svojo last del stavbe M ulica 6, manjša dvoriščna zgradba pa je bila zelo porušena. Zato ni mogoče trditi, da ni izvedla nikakršnih dejanj, ki bi dokazovala, da postopa po planskih aktih. Res je, da aktivnosti ni izvedla v roku dveh let pred uveljavitvijo ZDen, vendar pa postopek poteka v fazah. Meni, da tožena stranka napačno razlaga 4. točko 19. člena ZDen, ker je treba na izrabo prostora gledati s širšega vidika, saj prostorski akti nikoli ne urejajo le posamezne nepremičnine brez povezave s širšim okoljem. V konkretnem primeru gre za večji obseg, ki ga je treba po urbanističnih planih spremeniti, takega obsega aktivnosti pa ni mogoče izvesti v kratkem časovnem roku. Zanjo bi nastala nepredvidljiva ovira, če bi bilo stanovanje vrnjeno upravičenki, pravna naslednica pa ji ga ne bi hotela prodati. Izvesti bi morala prisilno razlastitev nekoč nacionaliziranega in vrnjenega stanovanja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in o zadevi odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijano odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku BB v odgovoru na tožbo meni, da zavezanka le zavlačuje z denacionalizacijskim postopkom. Navaja, da zavezanka zadnjih 27 let ni opravila nobenega pravnega dejanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z izjavo z dne 1. 7. 2002. Sodišče je tožbi ugodilo, vendar iz drugih razlogov, kot jih je uveljavljala tožeča stranka.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da za vrnitev nacionaliziranega stanovanja v stavbi, ob podržavljenju na parc. št. 113 vl. št. 11 k.o. C, ni podana ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., in 11/01-odločba US), ki jo je zavezana stranka utemeljevala s tem, da je stavba po prostorskih aktih predvidena za rušenje.

Splošno načelo denacionalizacije je vračanje v naravi, od katerega ZDen odstopa v primerih, ki jih izrecno ureja. Ker gre za izjeme, jih je treba razlagati restriktivno. V 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je kot ovira za vračanje nepremičnin predvidena bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Temu, po zakonodajalcu nedoločenemu pravnemu pojmu, daje vsebino sodna praksa. Sprememba lastninske pravice na določeni nepremičnini po mnenju sodišča sama po sebi bistveno ne okrni prostorskega kompleksa oziroma namena izrabe prostora. Zato sprememba lastništva na enem stanovanju v stavbi, na kateri je, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska v upravnih spisih, tudi lastninska pravica drugih subjektov, ni ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Te tudi ni v splošnih prostorskih aktih, v dolgoročnem planu in prostorskih ureditvenih pogojih, v katerih je predvidena bodoča namembnost območja, kjer stoji stavba s podržavljenim stanovanjem, za prometnico. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da sklenitev pogodbe za stanovanje v predmetni stavbi v letu 1974 in rušitev dvoriščnega objekta leta 1975 predstavljata takšno postopanje po urbanističnih aktih, ki bi preprečevali vrnitev stanovanja v naravi. Izvajanje odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (zazidalni načrt za CO 1/17 - MP je leta 1993 prenehal veljati, 14. člen odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja v občini Ljubljana Center, Uradni list RS, št. 15/93) terja konkretni upravni akt, v tem primeru dovoljenje za odstranitev objekta, ki pa ni bil izdan. Eventualni bodoči postopek razlastitve lastnika vrnjenega stanovanja zaradi realizacije prostorskih ureditvenih pogojev, pa ob sedanjem odločanju ni ovira za vrnitev v naravi.

Sodišče pa je moralo izpodbijano odločbo odpraviti, ker iz izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, ali je vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka verjetno izkazala pravno nasledstvo po pok. lastnici podržavljenega premoženja (15. in 60. člen ZDen). Gre za procesno vprašanje aktivne legitimacije v upravnem postopku, ki ga sodišče v upravnem sporu preizkusi po uradni dolžnosti.

Po 15. členu ZDen so v primerih, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljenje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije. Ureditev pravnega nasledstva fizičnih oseb ureja zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94 in 82/94), ki kot pravna naslova za dedovanje določa oporoko in zakon. ZDen v 81. členu določa, da veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji le, če je to v oporoki izrecno določeno. Če zapustnik v oporoki ni izrecno omenil premoženja, ki mu je bilo podržavljeno, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Zato je pri razčiščevanju procesnega vprašanja, kdo je po 15. členu ZDen upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka po umrlem prejšnjem lastniku, treba upoštevati tudi določbo 81. člena ZDen. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu, št. Up-451/01 z dne 3. 2. 2003, oziroma nanj opozorilo že v odločbi, št. Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002. V obravnavanem primeru pravilna uporaba 15. člena ZDen pomeni, da je vlagateljica zahtevka, ki je po podatkih v upravnih spisih oporočna dedinja prejšnje lastnice, aktivno legitimirana za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ji je prejšnja lastnica v oporoki izrecno namenila podržavljeno premoženje, sicer pa le, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ker iz sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v A z dne 4. 11. 1968, ki je v upravnih spisih, ni mogoče nedvomno povzeti, da bi ji lastnica izrecno zapustila tudi podržavljeno stanovanje, iz njega pa je tudi razvidno, da je lastnica imela sina, ki je zakoniti dedič prvega dednega reda, in je že v tem postopku uveljavljal nujni dedni delež, sodišče ne more preizkusiti odločitve tožene stranke glede aktivne legitimacije vlagateljice za sprožitev denacionalizacijskega postopka, ki iz izpodbijane odločbe posredno izhaja. Zato je moralo to odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala preiskusiti vprašanje aktivne legitimacije vlagateljice v smislu navedenega stališča. Hkrati pa sodišče še ugotavlja, da ne prvostopni organ in ne tožena stranka nista obrazložila, zakaj se AA, ki je bila ob podržavljenju solastnica stavbe do 96/100, vrača stanovanje v celoti (kar bi sicer izhajalo iz tega, da je bila ob nacionalizaciji v korist solastnikov CC in DD izvzeta soba, ki je ustrezala njunemu solastniškemu deležu).

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka.