Jedro

Dejstva, ki jih sodišče prve stopnje pripisuje pomanjkanju subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in sicer, da obdolženi ni želel odpuščati ljudi, da je imel korekten odnos do družbe in oškodovancev in da je do finančne krize družbe prišlo zaradi nerealiziranih projektov, niso okoliščine, ki bi izključevale kazensko odgovornost obdolženca.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.S. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega M.S. spozna za krivega oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolženega. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za to, da pritožbeno sodišče tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče je v skladu s členom 383 ZKP napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je izrek napadene sodbe nejasen in tudi sam s seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč nekritično sledilo opisu dejanja iz obtožnega akta in ga povzelo v izrek napadene sodbe, pri tem pa spregledalo, da se obdolžencu uvodoma očita, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v času od aprila 2011 do avgusta 2011, iz nadaljevanja pa je razbrati obdobje, ki presega navedeni okvir in sicer se obdolžencu očita, da svojih obveznosti do A.K. ni poravnal za opravljeno delo od 1. 4. 2011 do 30. 10. 2011 in do L.G. od 1. 5. 2011 do 31. 8. 2011. Prav navedeno pa dela izrek napadene sodbe nejasen in s seboj v nasprotju, pa tudi napadena sodba obrazlaga zgolj obdobje od aprila 2011 do avgusta 2011, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

6. Razen navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj napadena sodba nima ustreznih razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Določba sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Sklepanje, ali je neko dejstvo dokazano mora zato temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče v sodbi argumentirano obrazložiti. V primeru, ko sodišče v sodbi samo navede vsebino izvedenih dokazov, ne da bi ustrezno obrazložilo presojo teh dokazov, se šteje, da sodba nima razlogov. Tako po oceni pritožbenega sodišča napadena sodba ne vsebuje obrazložitve o dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje sicer ugotavlja v razlogih napadene sodbe in sicer nelikvidnost družbe S. d.o.o. katera je z dnem 14. 4. 2011 imela blokirane vse transakcijske račune, ko je tudi nastopila plačilna nezmožnost družbe, ki je svoje obveznosti do upnikov poravnavala s kompenzacijami, asignacijami in odstopom terjatev. Iz navedenega izhajajo okoliščine, ki razloge napadene sodbe o tem, da je do neplačila plač in drugih obveznosti oškodovancev prišlo zaradi objektivnih razlogov, s čimer obdolžencu direktni naklep ni dokazan, negirajo. Dejstva, ki jih sodišče prve stopnje pripisuje pomanjkanju subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in sicer, da obdolženi ni želel odpuščati ljudi, da je imel korekten odnos do družbe in oškodovancev in da je do finančne krize družbe prišlo zaradi nerealiziranih projektov, niso okoliščine, ki bi izključevale kazensko odgovornost obdolženca. Zato so razlogi napadene sodbe v tej smeri nezadostni in nejasni. Povsem neocenjene in neobrazložene pa ostajajo okoliščine nadaljnjega poslovanja obdolženčeve družbe, ki je družbo ohranjal pri življenju vse do leta 2013, ko je bil uveden stečajni postopek. Katere pa so tiste okoliščine, ki obdolženca odvezujejo, da kot direktor v kritičnem času ni ravnal v skladu z obveznostmi in dolžnostmi, ki mu jih nalaga zakonodaja, saj bi se neplačane plače in prispevki delavcem morali obravnavati kot prednostni, napadena sodba sodišča prve stopnje ne navaja oziroma obrazlaga. Kljub temu, da je dokazni postopek pokazal, da si je obdolženi v kritičnem času prizadeval ohraniti družbo pri življenju, tako da ni prenehal s poslovanjem, ampak je nadaljeval vse do uvedbe stečaja leta 2013, kar razloge napadene sodbe o tem, da obdolžencu subjektivni element očitanega kaznivega dejanja ni dokazan, dela nejasne. Z navedenim je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

7. Ugotovljena kršitev ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti, skrbno pretehtati navedbe okrožne državne tožilke v pritožbi, ki zadevajo grajo dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati in o zadevi ponovno odločiti.