Jedro

Tožena stranka je s sklepom ukinila tožnikovo delovno mesto operativno vodenje in organizacija srednje zahtevnih del za skupino delavcev na gradbišču – „gradbeni delovodja II. Po ukinitvi tega delovnega mesta delo opravljajo le kooperanti in njihovi skupinovodje, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe kot tožnik. Opisano predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje ne preneha po poteku 150-dnevnega odpovednega roka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v osmih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in tožencu naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dejansko stanje napačno in pomanjkljivo ugotovljeno predvsem zaradi tega, ker je sodišče v celoti sprejelo navedbe tožene stranke in povsem zanemarilo dejstva, ki kažejo na to, da so navedbe tožene stranke neresnične in prilagojene tej pravdi. Tožena stranka namreč zatrjuje, da tožnikovega profila ne potrebuje, istočasno pa v lokalnem glasilu razpisuje več delovnih mest, potrebo po večjem številu delovodij pa ima stalno objavljeno tudi na svoji spletni strani. Nasprotje je več kot očitno in tudi pooblaščenka toženca ni znala pojasniti objave v lokalnem glasilu, pojasnilo, da je spletna stran neažurirana pa tudi ni prepričljivo. Prav tako je nekritično sodišče sprejelo pojasnilo glede zaposlitve R.L.. Ta namreč opravlja povsem isto delo, kot ga je opravljal tožnik, res pa je formalno zaposlen na drugem delovnem mestu, kjer se zahteva izobrazba gradbenega tehnika, vendar zgolj za formalnosti. Dejansko je delo enako bivšemu tožnikovemu delu in to, kar dela R.L., bi lahko delal tudi tožnik kot gradbeni delovodja II, zato bi sodišče moralo zaključiti, da odpovedni razlog ni podan, ker potreba po tožnikovem delu ni prenehala in da je odpoved bila dana očitno iz drugih razlogov, po vsej verjetnosti zaradi tega, ker je tožnik izpostavil vprašanje nadur in njihovega plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi 2. odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov kot bistvenih ugotovilo, da je obstajal ekonomski in organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik je bil delovni invalid III. kategorije in je opravljal dela in naloge na delovnem mestu „gradbeni delovodja II“. Zaradi bistvenega zmanjšanja obsega dela je bilo ukinjeno delovno mesto operativno vodenje in organiziranje srednje zahtevnih nalog za skupino delavcev na gradbišču - „gradbeni delovodja II“ z dne 21. 1. 2010 (B5). Dne 28. 1. 2010 je delodajalec pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi vložil predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 109/2006). Komisija je na svoji seji dne 24. 8. 2010 podala pozitivno mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da tožena stranka tožniku, delovnemu invalidu, iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstoja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena ZPIZ in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 16/2007). Tožena stranka je dne 2. 9. 2010 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta „gradbenega delovodja II“, ki ga je zasedal tožnik.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je v letu 2010 poleg upada naročil na gradbena dela izjemno poslabšali tudi komercialni pogoji, saj je prišlo do padca cen tudi 40 %. Finančni rezultati za prvih šest mesecev so kazali, da se je realizacija zmanjšala za 49 % v primerjavi z enakim obdobjem leta 2009. Prav tako je bilo dela skoraj za polovico manj, temu pa je bila tožena stranka prisiljena prilagajati organizacijo dela in število zaposlenih, ki jih je potrebovala za tako zmanjšan obseg dela. Zaradi upada naročil in kot posledica zmanjšanja obsega dela, je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto in ta del prepustila vodjem kooperantov, medtem ko naloge, kot so stiki z nadzorniki in projektanti, opozarjanje napak pri gradnji, pogovore z investitorji in komunikacij s podizvajalci, pa opravljalo gradbeni tehniki. Ti so po izobrazbi višje usposobljeni od delovodij (spoznajo se na statiko in razumejo projekte). Tega delovodje ne obvladajo, saj je njihovo osnovno delo vodenje delavcev (izpoved vodje proizvodno tehničnega sektorja – D.Š.). Opuščanju funkcije delovodij pa potrjuje tudi odpoved delavcu D.F. z dne 2. 2. 2009, na enakem delovnem mestu kot ga je opravljal tožnik, kakor tudi, da tožena stranka po upokojitvi delovodja R.B. in I.V. ter skupinovodje I.B., le-teh ni nadomestila z novimi zaposlenimi. Tožena stranka ima sicer še zaposlene tri delovodje, vendar so ti v višjih plačilnih skupinah in opravljajo tudi zahtevnejša dela in naloge od tožnika (so v 14. plačilnem razredu), kakor je izpovedal tožnik pa je sam v 12. plačilnem razredu. Navedeno potrjuje težnjo tožene stranke, da zaradi manjšega obsega dela zagotavlja zasedenost na strokovno zahtevnejših delovnih mestih, ki terjajo večjo usposobljenost za različne vrste del na gradbišču (izpoved D.Š.). Tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je tožnik dobil odpoved zaradi odklanjana dela v nadurah, saj je tožena stranka odpovedala delovno razmerje tudi delovodji D.F., dveh delovodij in skupinovodje, ki so se upokojili, pa ni nadomestila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ob izkazanih finančnih rezultatih obstajal dejanski ekonomski in v posledici tega tudi organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe poslovna odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca in je sodišče ne presoja. Delodajalec mora le dokazati, da so v času odpovedi oziroma v določenem času pred odpovedjo, obstajali ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični in utemeljeni. Tako se delodajalec poleg tega, da obstoji ekonomski razlog, lahko popolnoma svobodno odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima lahko za posledico tudi ukinitev določenega delovnega mesta (organizacijski razlog).

Tožena stranka je s sklepom ukinila tožnikovo delovno mesto operativno vodenje in organizacija srednje zahtevnih del za skupino delavcev na gradbišču – „gradbeni delovodja II“, in po ukinitvi tega delovnega mesta delo opravljajo le kooperanti in njihovi skupinovodje. To pa predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010 v skladu z 2. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da R.L. sedaj opravlja delo tožnika, saj je tako sam tožnik kot tudi priča izpovedala, da je R.L. gradbeni tehnik, kar pa tožnik ni. Pa tudi sicer pogodba o zaposlitvi za R.L. izkazuje, da je tožena stranka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (B6 – organiziranje in vodenje del na zelo zahtevnih objektih – šef gradbišča, pod nadzorom), torej za delovno mesto, ki obsega zahtevnejše naloge od delovodje. Med delom (operativno vodenje in organiziranje srednje zahtevnih del za skupno delavcev na gradbišču - gradbeni delovodja II), kar je opravljal tožnik in med delom, ki ga opravlja R.L. (organiziranje in vodenje del na zahtevnih objektih, šef gradbišča, pod nadzorom) gre za pomembno razliko v vsebini dela in zahtevanih pogojih usposobljenosti za delo in nikakor ne pomeni gre zgolj za formalnosti, kot to zmotno zatrjuje tožnik v svoji pritožbi.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na objave prostih delovnih mest v glasilu A. z dne 20. 5. 2009 za delovna mesta gradbenih tehnikov, gradbenih delovodij in inženirja gradbeništva ter na spletno stran toženca z dne 20. 2. 2011 o objavi potrebe za delovno mesto odgovorni vodja del in odgovorni vodja posameznih del na gradbišču, saj se objave nanašajo na drugo obdobje kot je predmet tega postopka in tudi na zahtevnejša delovna mesta, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.