Jedro

Tožnik, na katerega zemljišču je tožena občina že v l. 1960 z opravljanjem komunalnih del povzročila škodo, pa je za to vedel, ob podanem ugovoru zastaranja ne more več utemeljeno uveljavljati odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo zneska 1.263.432,00 SIT. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz 1. odstavka 385. člena ZPP in s predlogom, naj se izpodbijana sodna odločitev tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Res je, da je kmalu po nakupu dela tedanje parcele št. 159/5 v izmeri 550 m2 tožena stranka na tem zemljišču začela graditi komunikacije, vendar pa je tožnik priznanje lastninske pravice na zemljišču dosegel šele s sodbo sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna 9.7.1991. V omenjeni pravdi problem zastaranja zahtevka ni bil upoštevan. Ni pomembno, kdaj je bilo sporno zemljišče odvzeto, saj o tem ne obstoji dokumentacija. Upoštevati je treba datum pravnomočnosti sodbe, s katero je tožniku bila priznana lastninska pravica na spornem zemljišču. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Površina zemljišča, na katerem tožnik nima več posesti, čeprav ga je leta 1958 pridobil s kupoprodajno pogodbo, je ugotovljena v izmeri 366 m2. Ugotovljeno je tudi, da je tožena stranka to zemljišče uporabila za svoje potrebe, vendar pa tožniku ni plačala njegove denarne vrednosti. Izhajajoč iz njene odškodninske odgovornosti je bilo na nižjih stopnjah zaradi ugovora zastaranja tožnikove terjatve tudi ugotovljeno, da je tožena stranka na spornem zemljišču dela izvajala v 60 letih, kar je tožnik vedel. Dejanje, ki je škodo povzročilo, je bilo torej izvršeno pred več kot 30 leti. Tedaj je tožniku tudi nastala škoda, zaradi katere uveljavlja plačilo odškodnine. V času nastanka škode je glede zastaranja terjatev, tudi odškodninskih, veljal zakon o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53), ki je v 19. členu določal, da odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, oziroma v vsakem slučaju v desetih letih, odkar je škoda nastala. Glede na opisane dejanske ugotovitve o tem, da je škoda tožniku nastala v letu 1960, da je tedaj zanjo zvedel in da je tudi vedel, kdo jo je povzročil, obvelja pravna razlaga, da je vtoževana odškodninska terjatev že zdavnaj zastarala, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen. Podobno določbo o zastaranju vsebuje tudi sedaj veljavni zakon o obligacijskih razmerjih v svojem 376. členu. Revizijsko stališče, da je tožnik lastninsko stanje na delu spornega zemljišča vzpostavil šele s sodbo v zadevi P 490/89 prvega sodišča, kar naj bi veljalo tudi za preostalo zemljišče, glede katerega uveljavlja plačilo denarne odškodnine, ne omogoča drugačne pravne presoje. V omenjeni pravdi je tožnik uveljavljal nezastarljivo lastninsko pravico na zemljišču, ki ga ima dejansko v posesti. Zahtevek na plačilo odškodnine za preostalo zemljišče, ki ga ima v posesti tožena stranka, ki je nastanek škode tudi zakrivila, pa je ob podanem ugovoru zastaranja vezan na že omenjene materialnopravne roke.

Ker niso bili podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).