Jedro

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da o začasni odredbi odloči na podlagi ZIZ. Začasna odredba, izdana na podlagi 32. člena ZUS-1, se po svoji pravni naravi razlikuje od začasnih odredb, ki jih sodišča izdajajo na podlagi 25. poglavja ZIZ (266. člen ZIZ in naslednji) in je namenjena začasnemu ukrepanju pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ) in sicer za zavarovanje denarnih (270. člen ZIZ) ali nedenarnih terjatev (272. člen ZIZ) pod pogoji, ki jih določa sam ZIZ. Skladno s tem so v ZIZ urejeni tudi vsi procesni vidiki in določitve pristojnosti sodišč, da tako odredbo izdajo, zato ureditev ZIZ ne dopolnjuje ureditve po ZUS-1, ki v tem delu pomeni lex specialis.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ prepovedal javno prireditev „Koncert hrvaškega glasbenika A.A.“. V utemeljitvi kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 6. člen Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ), v skladu s katerimi je prepovedano organizirati shode oz. prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oz. pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj, ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oz. oviranja javnega prometa (prvi odstavek). Na podlagi ugotovitev zbranih v postopku pri upravnem organu prve stopnje ta ugotavlja, da obstaja dokazana verjetnost, da se bodo na prireditvi izvajala kazniva dejanja oz. se bo pozvalo k izvrševanju kaznivih dejanj, zato je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZJZ prireditev prepovedal. 2. Tožeča stranka je kot organizator koncerta dne 18. 5. 2017 pri tem sodišču vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je na podlagi 32. člena ZUS-1 predlagala, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Zahtevala je, da sodišče odloči o začasni odredbi takoj in še pred vložitvijo tožbe saj ji bo s prepovedjo koncerta nastala velika premoženjska škoda v višini 150.000,00 EUR. Izkazana pa je s prodajo 1200 vstopnic, z najemom dvorane, z izvedbo celotne promocije dogodka ter podpisano pogodbo z glasbenikom in ostalimi partnerji projekta. 1200 ljudem, ki so kupili vstopnice, bo nemogoče povrniti škodo, njej kot organizatorju pa v primeru odpovedi dogodka grozi osebni stečaj, saj so stroški do sedaj višji, kot pa je pobrani denar od vstopnic.

3. Po pozivu sodišča (poziv št. II U 267/2017 z dne 18. 5. 2017 poslan tožeči stranki na njen elektronski naslov ), v katerem je bilo tožeči stranki pojasnjeno, da pogoje za izdajo in vsebino začasne odredbe ureja Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v 32. členu, (v skladu s katerim je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu pravočasno vložena tožba), je tožeča stranka dne 18. 5. 2017 po elektronski pošti vložila še dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe in tožbo, v kateri je utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe na določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Istega dne (18. 5. 2017) je tožeča stranka sodišču posredovala po elektronski poti in tudi po pošti še tožbo z vsebino določeno v 30. členu ZUS-1. S tožbo zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da so ji bile kršene človekove pravice (pravica do izražanja in zbiranja, kršeno je tudi načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo). Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M'BALA M'BALA proti Franciji (št. 25259/13), v kateri je to odločilo, da je možno, da se dogodek lahko prepove, če bistvo in bistveni namen in centralni del dogodka ni umetniški ali glasbeni nastop, ampak promocija in demonstracija sovraštva. Izpodbijana odločba pa niti v enem stavku ni konkretizirana, saj ne navaja pesmi, verza ali stavka, ki bi pomenil promocijo ali razpihovanje sovraštva. Ker Ministrstvo za notranje zadeve do 18. 5. 2017 še ni odločilo o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, bo zmanjkalo časa za sodno preveritev zakonitosti odločitve še ped predvidenim dogodkom in tudi časa za izpeljavo dogodka, zato je naloga sodišča, da poseže v nezakonito stanje z začasno odredbo brez da bi čakalo na odločitev Ministrstva za za notranje zadeve. Takšna je tudi obširna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

4. V drugi dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (prav tako poslani dne 18. 5. 2017 po elektronski poti) tožeča stranka konkretizira kršitve EKČP in sicer zatrjuje, da ji bo v primeru, če sodišče ne bi odločilo takoj, kršena pravica dostopa do sodišča, vsebovana v 6. členu EKČP in pravica do učinkovitega pravnega sredstva vsebovana v 13. členu EKČP ter pri tem citira prakso Evropskega sodišča za človekove pravice z navedbo dveh prevodov in sicer: „država mora omogočati vmesne ukrepe (začasne odredbe), s katerimi se prepreči, da državni organi izvedejo ravnanja, ki bi lahko povzročila nepopravljivo ali težko popravljivo škodo in to še preden je sodišče imelo priložnost slišati (hear) in/ali odločiti o zadevi in “pomemben element učinkovitega pravnega varstva je obstoj učinkovitih predhodnih, vmesnih in začasnih ukrepov in odredb“.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je tako iz tožbe ko tudi iz vložene zahteve za izdajo začasne odredbe razvidno, da Ministrstvo za notranje zadeve še ni odločilo o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V konkretnem primeru gre namreč za dvostopenjski upravni postopek, saj peti odstavek 21. člena ZJZ določa, da je zoper odločbo dopustna pritožba v roku 3 dni od vročitve odločbe, v skladu s šestim odstavkom citiranega člena o pritožbi odloča ministrstvo pristojno za notranje zadeve, ki je dolžno o pritožbi odločiti v roku 3 dni po dejanskem prejemu pritožbe.

7. V skladu z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena prezgodaj, saj začne rok za vložitev tožbe teči šele od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, v obravnavani zadevi pa drugostopenjski akt, s katerim bi bil postopek končan, še ni bil izdan. Ker je bila torej tožba vložena prezgodaj, je sodišče skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

8. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi kršitev določenih človekovih pravic. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tožbe ni obravnavalo po 4. členu ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno sodno varstvo. V obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke iz tega člena, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, glede na to, da se s tožbo izpodbijani upravni akt (odločba) s katero je bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, akt pa je bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije.

K II. točki izreka:

9. Ker je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožba ne vsebuje procesnih predpostavk za vložitev, sodišče k odločanju o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe ni pristopilo in jo je ob smiselni uporabi določb 32. člena ZUS-1 zavrglo.

10. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v svojem sklepu št. I Up 320/2015 z dne 16. 12. 2015 je podlaga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu 32. člen ZUS-1 in ne ZIZ ali EKČP, kot zmotno navaja tožeča stranka. Začasna odredba po ZUS-1 je ukrep sodišča za zagotovitev učinkovitosti te oblike sodnega varstva, saj sama tožba v upravnem sporu na zadrži izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ter se kot taka lahko izda le po vložitvi tožbe ter z učinkom do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Glede na utemeljitev, ki jo je sodišče podalo v točki 8 tega sklepa, po kateri v obravnavani zadevi ne gre za spor po 4. členu ZUS-1, saj je tožeči stranki sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno na podlagi 2. člena ZUS-1, seveda ob izpolnjevanju procesnih predpostavk za tako sodno varstvo (dokončnost akta, ki se izpodbija s tožbo), je sodišče kljub zatrjevanju kršitve pravice dostopa do sodišča vsebovani v 6. členu EKČP in pravice do učinkovitega pravnega sredstva vsebovani v 13. členu EKČP, kot relevantno pravno podlago za odločanje o začasni odredbi uporabilo določbe 32. člena ZUS-1 in ni sledilo zatrjevanju tožeče stranke, da se kot relevantna pravna podlaga uporabi EKČP. 11. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da o začasni odredbi odloči na podlagi ZIZ. Začasna odredba, izdana na podlagi 32. člena ZUS-1 se po svoji pravni naravi razlikuje od začasnih odredb, ki jih sodišča izdajajo na podlagi 25. poglavja ZIZ (266. člen ZIZ in naslednji) in je namenjena začasnemu ukrepanju pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ) in sicer za zavarovanje denarnih (270. člen ZIZ) ali nedenarnih terjatev (272. člen ZIZ) pod pogoji, ki jih določa sam ZIZ. Skladno s tem so v ZIZ urejeni tudi vsi procesni vidiki in določitve pristojnosti sodišč, da tako odredbo izdajo, zato ureditev ZIZ ne dopolnjuje ureditve po ZUS-1, ki v tem delu pomeni lex specialis (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2017 z dne 29. 3. 2017).

12. Na podlagi pooblastila v tretjem odstavku 36. člena ZUS-1 je sklep izdala predsednica senata.