Jedro

Po določbah ZBPP mora prosilec v svoji vlogi navesti resnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Zato bi morala tožnica v vlogi navesti tudi zastavljeno nepremičnino, katere lastnica je še zmeraj bila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožnica pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 23. 3. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom zaradi ugotovitve dedne pravice pod opr. št. P 61/2010. Za odobritev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati tudi finančni pogoj, ki se ugotavlja na podlagi njegove pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in materialno odgovornostjo. Pristojni organ za BPP pa po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov, nosilcev javnih pooblastil in drugih oseb javnega prava, iz evidenc bank, pri katerih ima stranka odprte svoje račune. Če je prosilec v izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Tožnica je v svoji vlogi navedla, da ni lastnica nepremičnin, tožena stranka pa je na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovila, da je solastnica parc. št. 78/0 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in dvorišče, do 1/32 od celote. Ker je torej tožnica v vlogi zamolčala relevantne podatke, kar se po upravno sodni praksi šteje kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju, je tožena stranka njeno vlogo zavrnila na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnica v tožbi navaja, da ni posredovala neresničnih podatkov o premoženju. Ko je urejala dokumente, ki jih je morala priložiti k vlogi, se je oglasila tudi na zemljiški knjigi v Slovenski Bistrici, kjer je povprašala, ali mora v vlogi navesti tudi dediščino po pokojni materi, s katero razpolaga Zavarovalnica X., ker je dediščino zasegla zaradi neplačanega kredita. Odgovor je bil, da ne razpolaga več s to nepremičnino, temveč da sedaj z njo razpolaga Zavarovalnica X. Glede na mnenje uradnih oseb je tudi sama menila, da to ni več njena lastnina, čeprav je še vedno v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica. Sama ni strokovnjak, da bi lahko razsodila, vendar ni ničesar zatajila. Tudi pred vložitvijo te tožbe je v zemljiški knjigi zaprosila, da se izda dokaz, kdo razpolaga z njeno dediščino. Tudi iz navedenega uradnega dokumenta je razvidno, da z njo razpolaga Zavarovalnica X. Predlaga, da sodišča izpodbijano odločbo odpravi ter jo oprosti plačila sodnih taks.

Tožnica je ob vložitvi tožbe tudi zaprosila za izdajo začasne odredbe, ker se njena vloga za BPP nanaša na revizijski postopek. V vlogi navaja, da prosi za začasno odredbo, da ji ne bi potekel rok za vložitev revizije. Če ji brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo to za njo pomenilo nepopravljivo škodo, ker je kardiološki bolnik in teh zadev ne bo preživela zaradi psihične obremenitve.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 20. člena pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica v svoji vlogi v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da ni lastnica ali solastnica nobenih nepremičnin. Nadalje je iz spisa razvidno, da je tožena stranka vpogledala v register geodetske uprave in zemljiško knjigo ter ugotovila, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 78/0 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in dvorišče, in sicer v deležu 1/32-tine od celote. Navedeno dejstvo pa tudi po presoji sodišča potrjuje pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnica v vlogi navedla neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju.

Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcije zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za brezplačno pravno pomoč ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Pri tem ni relevanten njegov subjektivni odnos oziroma namen, oziroma ali je prosilec vedel, da podatki niso resnični. Glede na določbe 20. člena ZBPP tako sodišče ne more upoštevati tožničinih tožbenih ugovorov, saj ti ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je javna listina, je razvidno, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 78/0 k.o. ..., navedena okoliščina pa med strankama tudi ni sporna. Prav tako je iz zemljiške knjige razvidno, da je pri solastninskem deležu tožnice vknjižena hipoteka v korist Zavarovalnice Y. d.d., na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju izvršljive denarne terjatve. Vendar navedena okoliščina ne vpliva na vprašanje lastništva na nepremičnini ter je tožnica v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika še vedno solastnica sporne nepremičnine. Hipoteka je le zastavna pravica na nepremičnini. Pri hipoteki gre za razpolagalno ravnanje lastnika nepremičnine, s katerim obremeni svojo lastninsko pravico na nepremičnini z upravičenjem zastavnega upnika, da se poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Ker po določbah ZBPP mora prosilec v svoji vlogi navesti resnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, bi torej morala tožnica v vlogi navesti tudi zastavljeno nepremičnino. Glede na to, da je predpisani obrazec prošnje jasen, ko navaja lastništvo oz. solastnino na nepremičnem premoženju, ne pa razpolagalno pravico, se tožnica ne more sklicevati na svojo lajičnost, saj je vedela, da je po podatkih v zemljiški knjigi še vedno solastnica sporne nepremičnine. Vprašanje, ali se bo navedeno premoženje, ki je obremenjeno z zastavno pravico, upoštevalo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP, se namreč presoja v nadaljnjem postopku in sicer v skladu z določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). To pa ne vpliva na dolžnost prosilca, da v svoji vlogi navede podatke o vsem premoženju.

Ker je v zadevi bistveno, da tožnica v vlogi ni navedla, da je solastnica nepremičnine, je šteti, da je zamolčala podatke o svojem premoženju, zato je tudi po stališču sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnica je v postopku tudi predlagala izdajo začasne odredbe tako, da ji sodišče zaradi kratkega roka za vložitev revizije odobri brezplačno pravno pomoč. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se s kršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakih razlogov lahko sodišče tudi začasno uredi sporno pravno razmerje, če se ta ureditev kot verjetna izkaže za potrebno. To pomeni, da se lahko začasna odredba izda le do pravnomočne sodne odločbe. V obravnavanem primeru pa je sodišče s to sodbo že odločilo o tožničini tožbi ter je sodba v skladu z določbo 73. člena ZUS-1 postala tudi pravnomočna. Z odločitvijo o tožbi je tako prenehal pravno varstveni interes tožnice za izdajo začasne odredbe, s tem pa niso več izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi, zato je sodišče tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 36. člena ZUS-1. Tožnica je v tožbi tudi zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks. O navedenem predlogu sodišče ni odločalo, ker se v skladu z določbo četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopku za odločanje o odobritvi brezplačne pravne pomoči sodne takse na plačajo.