Jedro

Tožnik za dan, za katerega je prejel odškodnino za tedenski počitek, ni upravičen še do odškodnine za neizkoriščeni dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 1. alineja IV. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 144,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2015 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 20,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede zahtevka za obračun in izplačilo akontacije davka in prispevkov od vtoževanih zneskov odškodnine (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka v višini 1.728,96 EUR ter neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 4.322,40 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2015 do plačila (II. in III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka v višini 144,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do plačila, odškodnine za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 2.521,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za čas od 30. 3. 2013 do 27. 3. 2015 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 634,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz 1. in 2. alineje IV. točke in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, zakaj je zavrnilo del zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v višini 144,08 EUR. Opozarja, da bi odškodnina za 13 dni neizkoriščenega tedenskega počitka morala znašati 1.873,04 EUR in ne 1.728,96 EUR. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi zavrnitev odškodnine zaradi neizkoriščenega dnevnega počitka za 13 dni, za katere je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za tedenski počitek. Navaja, da je odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka nadomestilo za to, ker je tožnik v dnevih, ko bi moral imeti prost dan, delal čez dan, kar se obračuna ob upoštevanju 8-urne dnevne delovne obveznosti. Navaja, da ta odškodnina ni hkrati tudi odmena za to, da je tožnik poleg tega, da je v teh dnevih delal čez dan (8 ur ali še več), moral delati tudi ponoči, zaradi česar ni imel nepretrganega počitka v trajanju 11 ur. Navaja, da mu je bila v dnevih, ko bi moral biti prost 24 ur, kršena pravica do tedenskega in do dnevnega počitka, zaradi česar je upravičen do odškodnine po obeh temeljih. Meni, da je njegov položaj drugačen od položaja delavcev, ki delajo le čez dan, saj je delal po 13 ur ali več dnevno. Zatrjuje, da ne gre za dvojno odškodnino za isto kršitev, temveč za dve odškodnini za dve kršitvi iz različnih temeljev. Zatrjuje napačno uporabo prvega odstavka 142. člena ZDR. Nasprotuje tudi zavrnitvi dela zahtevka za odškodnino zaradi neizkoriščenega dnevnega počitka za 22 dni (od 25. 12. do 29. 12. 2012, 1. 1. 2013, 19. 2. 2013, 20. 2. 2013 in od 16. 3. do 29. 3. 2013), ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da v dnevnih in tedenskih poročilih ni bilo izkazano, da je tožnik opravil toliko dela, da mu je bil dnevni počitek onemogočen. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila evidence izrabe delovnega časa in da ni konkretno trdila, kdaj naj bi bil tožnik prost, prav tako tudi ni substancirano prerekala dnevnih poročil za obdobje od 30. 12. do 18. 3. 2013. Meni, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z evidencami delovnega časa. Sklicuje se na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je opravljal delo na misiji. Meni, da so zmotni zaključki, da v navedenih dnevih tožnik ni opravljal dela tako, da bi bilo poseženo v njegovo pravico do dnevnega počitka. Sodišču prve stopnje očita, da je pri ugotavljanju stanja za posamezne dni neutemeljeno odstopilo od svojih siceršnjih ugotovitev v vsakodnevnem stanju zgolj na podlagi okoliščine, da v dnevnih poročilih za posamezne dni to delo ni bilo zapisano. Sklicuje se na tožbene trditve, da vseh opravil, ki jih je dejansko izvajal, ni vpisoval v poročila, npr. glede dnevnih pregledov vozila. Navaja, da dnevna poročila nimajo narave evidence o izrabi delovnega časa, ampak so namenjena poročanju o strokovnih vidikih dela, zato se rutinska vsakodnevna dela vanje ne vpisujejo. Navaja, da tožena stranka ni substancirano izpodbijala tožnikovih trditev in njegove izpovedi ter izpovedi A.A. o obsegu in načinu opravljanja dela, iz katerih izhaja vsakodnevno opravljanje dela najmanj med 7.00 in 24.00 uro, zaradi česar ni pomembno, ali je tak obseg dela za vsak dan zabeležen tudi v dnevnem poročilu. Zatrjuje, da je bilo službeno vozilo treba pregledati vsak dan, tudi sicer pa je treba šteti, da se je delo začelo z jutranjim postrojem ob 8.00 uri. Kot napačnemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za nekatere dni ni mogoče ugotoviti, kdaj se je delo začelo, enako tudi v zvezi z večernimi obhodi baze in zaključki o tem, kdaj se je delo zvečer končalo. Navaja, da odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 32/2019 v predmetni zadevi ni uporabljiva, saj v tej zadevi ni bila predložena nobena evidenca, ki bi izkazovala tedenski počitek. S sklicevanjem na Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso Sodišča Evropske unije (zadeve C-14/04, C‑303/98 in C 151/02, …) graja ugotovitev, da v navedenih 22 dnevih tožnik ni opravljal dela med 7.00 in 24.00 uro oziroma da ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je delo opravljal, tudi sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje o tem sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sklicuje se na sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 387/2019. Navaja, da je zaradi zmotne odločitve o glavni stvari nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. To graja tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni priznalo tožniku pravice do povračila sodne takse. Sklicuje se na določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1, po kateri taksna obveznost v individualnih delovnih sporih nastane, ko je sodna odločba vročena stranki, pravice do povračila sodne takse pa ta določba ne ureja. Meni, da je sodna taksa strošek, potreben za pravdo, zato ga je treba upoštevati pri odločanju o povrnitvi stroškov. Sklicuje se na dejstvo, da je sodno takso že plačal 11. 1. 2021. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se ugodi zahtevku za plačilo odškodnine v višini 144,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje in 2.521,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje do plačila ter da se odločitev o stroških postopka na prvi stopnji spremeni tako, da se upošteva uspeh tožnika s celotnim zahtevkom, toženi stranki pa naloži še povračilo sodne takse za postopek na prvi stopnji ter stroške pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi določb 155. in 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nas. – ZObr) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. – ZSSloV) odločalo o odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka in neizkoriščene ure dnevnega počitka tožnika na mednarodni vojaški misiji KFOR na Kosovu v času od 25. 12. 2012 do 29. 3. 2013, na kateri je opravljal dela in naloge „vojaškega policista“.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za 13 dni neizkoriščenega tedenskega počitka zmotno prisodilo le 1.728,96 EUR. Glede na to, da je ugotovilo urno postavko v višini 18,01 EUR, tožniku za 13 dni neizkoriščenega tedenskega počitka pripada 1.873,04 EUR (18,01 EUR x 8 ur/dan x 13 dni), kar pomeni, da je treba izpodbijani del sodbe spremeniti tako, da se tožniku prizna iz naslova neizrabljenega dneva tedenskega počitka še 144,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2015 dalje do plačila (358. člen ZPP). Tudi za ta del odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek mu pripadajo le nezastarane zakonske zamudne obresti (prim. z 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. V preostalem delu pa tožnikova pritožba ni utemeljena. V zvezi z zavrnjenim delom odškodnine za dnevni počitek tožnik za 22 dni uveljavlja zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje, za 13 dni pa nasprotuje materialnopravnemu stališču, da do dnevnega počitka ni upravičen za tiste dneve, za katere mu je bila priznana odškodnina zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

9. V pritožbi se tožnik zavzema za napačno porazdelitev dokaznega bremena med strankama. Enako kot v drugih primerih uveljavljanja pravice do odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega oziroma dnevnega počitka mora tožnik dokazati, da mu tožena stranka ni omogočila prostih 24 ur v obdobju 7 dni oziroma prostih 11 ali 12 ur v obdobju 24 ur. Neutemeljeno je zavzemanje za prehod dokaznega bremena na toženo stranko, ker ni predložila evidenc dela tožnika na misiji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, za katere dneve je tožnik dokazal, da je delo opravljal v takem obsegu in trajanju, da mu ni bil omogočen dnevni počitek med dvema zaporednima delovnima dnevoma. Tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na dnevna poročila, evidenčno knjigo motornega vozila ter delno tedenska poročila in na tej podlagi ugotovilo, da tožnik za nekatere dneve (od 25. 12. do 29. 12. 2012, 1. 1. 2013, 19. 2. 2013, 20. 2. 2013 in od 16. 3. do 29. 3. 2013) ni predložil dokazov o začetku oziroma zaključku delovnika, ki bi dajali podlago za ugotovitev, da mu dnevni počitek na tiste dneve ni bil omogočen. Pritožbeno sodišče tako dokazno oceno sprejema kot prepričljivo in vanjo ne dvomi, tožnik pa zgolj s sklicevanjem na svojo izpoved in pavšalne trditve, da je vsak dan delal od 7.00. do 24.00 ure, pri pritožbenem sodišču ni uspel zbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Ne drži, da tožena stranka ni prerekala teh trditev tožnika, saj je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da sta tožnik in vojaška policistka A.A., ki sta bila skupaj v patrulji, morala opraviti le tiste naloge, ki jima jih je odredil nadrejeni, tj. konkretne dodatne naloge, v preostalem času pa sta si delo organizirala sama in bi si lahko omogočila dan tedenskega počitka in nepretrgani 11-urni dnevni počitek. Prav tako je navajala, da jima določenih nalog ni bilo treba opravljati ob točno določenih urah oziroma dnevih, ter da sta si lahko sama določila, kdaj jih bosta opravila. Nasprotovala je tudi tožnikovemu stališču o povišani pripravljenosti ter opozorila na pravila dela in bivanja v mednarodni vojaški bazi. Prav tako je nasprotovala tožnikovim trditvam o času in obsegu obhodov baze. V pripravljalni vlogi je podala podrobne navedbe v zvezi z delom vojaških policistov na mednarodni misiji ter zatrjevala, da so bila dnevna poročila namenjena ravno popisu del ter prerekala trditve, da v njih niso zabeležena vsa opravila na misiji, ki jih je opravil. 10. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odškodnine za dnevni počitek za 13 dni, za katere je bila tožniku priznana odškodnina zaradi neizrabljenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik za dan, za katerega je prejel odškodnino za tedenski počitek, ni upravičen še do odškodnine za neizkoriščeni dnevni počitek.1 Ne drži, da je tožnik zaradi dela v nočnem času v drugačnem položaju kot zaposleni, ki so delali zgolj podnevi in jim pravica do dnevnega počitka na isti dan ni bila kratena. Plačilo odškodnine za dan tedenskega počitka je odmena za 24 prostih ur, ne glede na to, da se odmeri v višini nadomestila plače za 8 ur dela. To pomeni, da se s priznanjem odškodnine za dan neizkoriščenega tedenskega počitka šteje ta dan za prostega, torej pravica do dnevnega počitka za isti dan ne more biti kršena. Kolikor pa je bila tožniku kršena pravica do 12-urnega počitka med dvema zaporednima dnevoma za dan pred dnevom, za katerega je prejel odškodnino zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, pa mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka za ta, predhodni, dan. To pomeni, da mu je bilo najprej zagotovljenih 12 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1, nato pa 24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1. 11. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (C-14/04, C-303/98, C-303/98 in C-151/02), na podlagi katere naj bi se odsotnost dejanskega opravljanja dela ne štela kot merilo za opredelitev počitka. V navedenih odločitvah je sicer res štelo, da če kraj dela ne sovpada s prebivališčem delavca, je odločilni dejavnik za to, da bi se štelo, da so podani elementi pojma delovni čas ta, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi takoj opravil ustrezne naloge. Vendar pa iz nadaljnje sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (zlasti gre za zadevo C-344/19) izhaja, da omejene možnosti za posvečanje prostočasnim dejavnostim na območju, od katerega sodelavec v času razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti praktično ne more oddaljiti, in težka dostopnost kraja opravljanja dela nista upoštevni okoliščini za opredelitev tega obdobja kot delovnega časa v smislu Direktive 2003/88. Kadar obdobja razpoložljivosti za delo ni mogoče samodejno opredeliti kot delovni čas, je treba preveriti ali je tako opredelitev potrebno zaradi vpliva, ki ga imajo vse naložene zaveze skupaj na delavčevo možnost da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, še posebej pa je treba upoštevati rok, ki ga ima delavec v obdobju razpoložljivosti za delo na voljo zato, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, v trenutku, ko ga njegov delodajalec k temu pozove, po potrebi v povezavi s povprečno stopnjo pogostnosti intervencij, ki jih bo ta delavec moral dejansko zagotoviti v tem obdobju. Glede na navedeno, kar je bilo upoštevano tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 147/2018 z dne 30. 3. 2021, tožnikovega bivanja na misiji in dejstva, da je bil v tem času na razpolago delodajalcu, ni mogoče samodejno tolmačiti kot delovnega časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnik dokazal, da je vsakodnevno opravljal delo od 7.00 do 24.00 ure, kot je (sicer na splošno za vsak dan) zatrjeval. Ker tožnik ni dokazal za vse dneve prisotnosti na misiji, da bi mu bil zaradi odrejenih del in nalog take časovne in vsebinske intenzitete kršen pripadajoči dnevni počitek, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na dneve, za katere to ni bilo dokazano. Tožnik je uspel s pritožbo le v delu, ki se nanaša na 144,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni le minimalno spremembo uspeha pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje ni posegalo.

12. Glede na to, da sodišče prve stopnje odloča po stanju ob zaključku glavne obravnave, je pravilno pojasnilo, da tožniku povračila sodne takse še ni priznalo, saj mu taksni plačilni nalog do zaključka glavne obravnave še ni bil izdan. O priglašenem strošku sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje bo tako sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom, zato pritožba tožnika v zvezi z nepriznanim stroškom sodne takse ni utemeljena.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel v deležu 5 % (vrednost spornega predmeta pod pritožbo je 2.665,48 EUR), zato mu je tožena stranka skladno z uspehom dolžna povrniti 5 % priznanih pritožbenih stroškov, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 130,00 EUR za sodno takso za pritožbo in 22 % DDV, skupaj torej 404,50 EUR. Tožena stranka mu je glede na uspeh za pritožbo tako dolžna povrniti 20,22 EUR pritožbenih stroškov.

1 Enako je stališče je zavzelo pritožbeno sodišče zadevah Pdp 163/2018 z dne 13. 9. 2018 in Pdp 835/2017 z dne 5. 9. 2018.