Jedro

Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sta v veljavi vzdržani 1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 202006/2012 z dne 23.1.2013, s katerima je tožencu naložena obveznost plačila glavnice 30.24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 67,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 41,38 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavržen ali zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na nepravilen zapis toženčevega priimka v uvodu in izreku sodbe ter nepravilen zapis naslova tožeče stranke. V obrazložitvi je tožencu, ki ima nesporno moško ime, spremenjen spol. Opozarja, da dejansko stanje ni nesporno, zato bi sodišče moralo izvesti narok. Navaja, da je hiša G. dvostanovanjska in sta v njej dve gospodinjstvi. Tožeča stranka se je najavljala v gospodinjstvu tožene stranke, ki pa nima kurilnih naprav, katere bi bile predmet oskrbe in tudi ni upravljavec eventualnih kurilnih naprav. Sklicuje se na Uredbo in podaja definicijo male kurilne naprave. Trdi, da toženec nima kurilnih naprav, ki bi bile predmet oskrbe dimnikarske službe. To je tožeča stranka izvedela iz korespondence. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega predpisa. Sklicuje se na toženčevo strokovnost in zanika, da bi bile njegove vloge laične. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Predlog za izvršbo je bil vložen 22.1.2013 in ne 18.12.2012, kar navaja sodišče. Ker je navedba v nasprotju z listinami, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zanika obstoj obligacijskega razmerja, saj toženec storitve ni naročil. Zanika, da bi bila storitev opravljena. Toženec si je izbral bistveno dražji a udobnejši vir ogrevanja. Tožeča stranka na področju T. nima koncesije. Toženec, ki ni upravnik, nima pravice dimnikarju dovoliti prehoda preko zasebnih prostorov tujega stanovanja in solastniškega deleža. Pogodbe, kakršne sodišče navaja v 16. točki obrazložitve, ima toženec sklenjene ob vsaki dobavi goriva in trajne za dolgoročno dobavo. Ob obiskih dimnikarja je bil doma eden od solastnikov stavbe G., vendar dimnikar ni zahteval dostopa do kurilnih naprav, ampak je iskal toženca. Ni jasno, na katerem naslovu naj bi tožeča stranka toženca iskala; iz listinske dokumentacije je razvidno, naj bi bilo to na območju pošte T. Tožnik je kršil pravilo o prepovedi povzročanja škode, ker je toženca okoli novega leta 2010/2011 ovadil na policiji z namenom da bi izsilil storitve. Ovadba je bila zavržena. Odgovornost nosi tudi koncident, torej podeljevalec koncesije. Po poteku koncesije toženec pričakuje alternativo, saj ima toženec – če bo način ogrevanja spremenil – pravico prostovoljno in brez prisile prosto in enakopravno vstopati v medsebojna razmerja. Ker Vlada krši Ustavo RS, je koncesija ustavno sporna in zahtevek neutemeljen tudi iz tega razloga. Navaja, da toženec ni ničesar onemogočil, saj ga ni bilo doma. Toženec je v preteklosti dobil tujo pošto v svoj predalčnik, zato so po Galussovi krivulji verjetnosti tudi tožnikove pošiljke šle v tuj predalčnik. Ker obstoj male kurilne naprave ni izkazan, je napačno uporabljeno materialno pravo, ki opredeljuje dimnikarske storitve. Tožnik ni dokazal obstoja male kurilne naprave, zato je materialno pravo nepravilno uporabljeno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Ker je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi listin in ker nobena od strank izvedbe glavne obravnave ni predlagala, je sodišče prve stopnje lahko odločilo brez glavne obravnave. Postopalo je skladno z drugim odstavkom 454. čl. ZPP.

7. Pritožnik se v uvodnem delu svoje pritožbe sklicuje na dovoljena pritožbena razloga, z glavnino svojih navedb pa uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za pritožbene ugovore: da ne poseduje in ne upravlja s kurilno napravo, ki jo je tožnik dolžan pregledati; da so bile v času dimnikarjevega obiska doma druge osebe; da drugega računa ni prejel; da gre za dvostanovanjsko hišo z dvema gospodinjstvoma; da tožnik nima koncesije na območju T. ... Na te navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ni dovoljen pritožbeni razlog.

8. Pisne napake v imenu in naslovu so odpravljene s popravnim sklepom, zato so pritožbene navedbe, ki se tičejo teh pomanjkljivosti, brezpredmetne. V katerem delu obrazložitve naj bi sodišče tožnika obravnavalo z nepravilnim zapisom spola in kako naj bi to vplivalo na odločitev, pritožnik ne pojasni. Ta pritožbeni razlog je zato nepreverljiv. V zvezi s tem očitkom velja navesti zgolj to, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in medsebojno skladni.

9. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker uveljavljani terjatvi izvirata iz leta 2011, predlog za izvršbo pa je bil vložen 18.12.2012, je pravilen zaključek, da ju je tožeča stranka uveljavlja pred nastopom zastaranja. Enoletni zastaralni rok je začel teči 1.1.2012 in se dne 18.12.2012 še ni iztekel (355. čl. Obligacijskega zakonika). Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje datum vložitve predloga za izvršbo nepravilno povzelo iz podatkov spisa. Iz izvršilnega dela spisa je razvidno, da je bil predlog vložen 18.12.2012. S sklepom z dne 20.12.2012 je bil upnik (sedaj tožeča stranka) pozvan, da predlog v roku 15. dni dopolni z navedbo dolžnikovih podatkov. Pozivni sklep je bil dne 7.1.2013 vročen upniku (tožeči stranki), ki je v postavljenem roku (dne 22.1.2013) napako odpravil. Predlog je bil torej popoln 22.1.2013. Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen 18.12.2012 – tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen (četrti odstavek 108. čl. ZPP).

10. Tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz pritožbenih razlogov izhaja, da pritožnik zahteva oz. pričakuje presojo na na drugačnem materialnopravnem gledišču od tega, ki je podlaga izpodbijane sodbe. S takimi navedbami pa je utemeljen (nedovoljen) pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa nepravilna uporaba materialnega prava. Materialna podlaga za odločitev so določila Zakona o varstvu okolja (ZVO, Ur. list RS 41/2004 s spremembami) in Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Ur. list RS 129/2004 s spremembami).

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega dostavka 458. čl. ZPP.