Jedro

Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala priznanje bolniškega staleža za sporno obdobje v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Ker je sodišče prve stopnje odločilo preko tako oblikovanega tožbenega zahtevka in za sporno obdobje ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo (na pritožbeni ugovor tožene stranke) razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo v obdobju od 10. 4. 2010 do 6. 7. 2010 za delovni čas daljši od štiri ure dnevno.

V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 4. 2010 in št. ... z dne 7. 6. 2010 v delu, ki se nanaša na obdobje po 10. 4. 2010 dalje (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 10. 4. 2010 do 6. 7. 2010 (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom tožnici priznalo polni bolniški stalež, pa čeprav je s tožbo uveljavljala bolniški stalež za čas od 10. 4. 2010 do 6. 7. 2010 v skrajšanem delovnem času, kar je razvidno tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 2. 2011, ko je tožnica modificirala svoj tožbeni zahtevek. Nadalje tožena stranka navaja, da zdravstveno stanje tožnice v spornem obdobju, oziroma klinično opisano stanje ni bilo takšno, da bi narekovalo odobritev bolniškega staleža. Tožnica ima ugotovljene degenerativne okvare hrbtenice, poleg tega pa še utesnjen ishiadični živec, kar je izpovedala tudi priča H.J., dr. med. na naroku 4. 2. 2011. Navedena priča je pregled opravila dne 6. 7. 2010 in po njenem mnenju tožnica v takšnem stanju ni bila zmožna vožnje. Tožena stranka je tožnici za čas od 7. 7. 2010 dalje tudi priznala bolniški stalež v polnem obsegu, na podlagi predloga osebnega zdravnika in na podlagi nove medicinske dokumentacije. V spornem obdobju pa je klinično stanje, kot je opisano v medicinskih izvidih, izkazovalo zdravstveno stanje brez posebnosti. Dne 1. 3. 2010 je bil opravljen MRI, ki je pokazal začetne do zmerne degenerativne spremembe vratne hrbtenice. Izvid ambulantnega pregleda 22. 4. 2010 ugotavlja, da ima tožnica izrazito slabo telesno držo, da je že opravila šolo proti bolečini v hrbtenici ter je obvladala možnosti pravilne telesne drže. Izvid EMG z dne 12. 5. 2010 pa je v mejah normale. Sodna izvedenca sta v svojem mnenju zapisala, da je tožnica v spornem obdobju verjetno imela težave. Njuna domneva verjetnosti temelji na pregledani dokumentaciji in njunem znanju o naravi bolezni. Vendar pa v nobenem od izvidov niso opisane klinično objektivne zdravstvene težave tožnice. Težave, ki jih ima, so dinamične, kar je razvidno tako iz tožnici prej in potem odobrenih bolniških staležev kot tudi iz izpovedbe zaslišane priče. Po mnenju tožene stranke zgolj verjetnost obstoja težav ni zadosten razlog za odobritev bolniškega staleža. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da naj bi na obravnavi privolila v bolniški stalež za skrajšani delovni čas. Tožena stranka si tako napačno interpretira njene navedbe. Tožnica ni nikoli trdila, da je v spornem obdobju opravljala delo v skrajšanem delovnem času, je pa navedla, da je poskušala opravljati svoje delo (poskusila vožnjo avtomobila), kar je pogoj za njeno delo, saj dela na terenu. Tudi zaslišana priča je na obravnavi pojasnila, da so v času obiska triažne ambulante dne 22. 4. 2010, to je v začetku spornega obdobja, izključevali različne možnosti bolezni, kar pomeni, da je bolezensko stanje v spornem obdobju nedvomno obstojalo. Dne 6. 7. 2010 je bilo ugotovljeno, da gre pri tožnici za piriformni sindrom, torej za utesnitve živca, ki se pojavijo v določenih položajih. Priča je izpovedala, da je takšen položaj očitno prav vožnja z avtomobilom ter pojasnila, da gre za kronično stanje in je popolno izboljšanje težko pričakovati. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imela tožnica zdravstvene težave že v marcu 2010, kot tudi v spornem obdobju. Kot navaja zaslišana priča gre za kronično in ne za dinamično stanje. O resnosti tožničinih zdravstvenih težav gre sklepati tudi iz mnenja nevrologa. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno razčistilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (3. odstavek 350. člena ZPP), na kar pritožbeno sodišče pazi samo na zahtevo stranke.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2010, s katero je tožena stranka pritožbi tožnice, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 4. 2010 delno ugodila ter prvostopenjsko odločbo spremenila. Odločila je, da je bila tožnica v času od 1. 4. 2010 do 9. 4. 2010 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno (bolezen). Od 10. 4. 2010 dalje pa je bila zmožna za delo. Nespremenjena pa je ostala odločitev, razvidna iz prvostopenjske odločbe in sicer, da je bila tožnica od 1. 4. 2010 do 8. 4. 2010 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno (bolezen).

Postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo je urejen v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in pa v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Kot je to določeno v 1. odstavku 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pa sta poleg osebnega zdravnika skladno z določbami POZZ pristojna tudi imenovani zdravnik in zdravstvena komisija.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi pri tožnici po zaključku že priznanega bolniškega staleža (ki je bil glede na izpodbijano dokončno odločbo zaključen z 9. 4. 2010), prišlo do bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja, tako da bi bila tožnica v polnem delovnem času ponovno zmožna opravljati svoje delo oziroma dejavnost, na podlagi katere je zavarovana. Tožnica je zaslišana na glavni obravnavi dne 17. 1. 2011 pojasnila, da je samostojna podjetnica, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem. Glede na naravo dela pogosto uporablja avtomobil, s katerim se vozi do strank. Ponovno zaslišana na glavni obravnavi dne 13. 5. 2011 je še dodatno pojasnila vsebino dela in sicer, da se ukvarja s prodajo kozmetike in oblačil. Blago nabavlja v Italiji ter ga nato dostavlja fizičnim osebam – kupcem v Sloveniji. Za razsojo predmetne zadeve je torej bistvena ugotovitev, ali so tudi po 10. 4. 2010 dalje obstajali zdravstveni razlogi, zaradi katerih bi bila tožnica začasno nezmožna za delo. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je osebni zdravnik v predlogu za podaljšanje bolniškega staleža zapisal, da tožnica navaja bolečine v križu in nogi. Presojo glede utemeljenosti bolniškega staleža pa je prepustil imenovanemu zdravniku. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišane priče H.J., dr. med. obstaja pri tožnici utesnitev ishiadičnega živca. Ker gre za kronične bolečine, je objektivna diagnostika v takih primerih zelo omejena. Mišica lahko pritiska na živec oziroma ga utesnjuje in ker gre za dinamične utesnitve, to pomeni, da se bolečine pojavijo v določenih položajih pacienta, gre za t.i. piriformni sindrom. Ob pregledu 6. 7. 2010 je ugotavljala, da tožnica ni bila sposobna za vožnjo avtomobila in če vožnja pomeni pretežni del dela tožnice, potem bi bil po mnenju zaslišane priče bolniški stalež upravičen. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenje Komisije za ... pri M. fakulteti v Ljubljani. Za komisijo sta mnenji podala prof. dr. V.A., dr. med., višji svetnik s katedre za ortopedijo in prof. dr. I.Š., dr. med., višji svetnik s katedre za družinsko medicino. Oba povzemata medicinsko dokumentacijo v spisu, tožnico pa sta tudi osebno pregledala. Na osnovi pregledane dokumentacije in glede na njuno strokovno znanje sta podala mnenje, da je verjetno, da je imela tožnica v spornem obdobju težave, ki bi utemeljevale bolniški stalež. Res je, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, da sta oba izvedenca izrazila zgolj verjetnost obstoja zdravstvenih težav v spornem obdobju, vendar je pri tem potrebno poudariti, da sta izvedenca ugotavljala, kakšno je bilo tožničino stanje pred več kot letom dni. Svoje mnenje sta oprla na obstoječo medicinsko dokumentacijo in pa na svoje strokovno znanje v zvezi z zdravstvenimi težavami, kot so bile že opisane. Da gre pri tožnici za kronične težave izhaja že iz izpovedbe zaslišane priče H.J., dr. med., ki opozarja na kronične bolečine zaradi utesnitve ishiadičnega živca. Da so bile pri tožnici podane senzorične motnje, izhaja tudi iz izvida EMG z dne 12. 5. 2010, ko je navedeno, da je pri tožnici klinični problem bolečina v križu ter desni nogi, do zunanjega dela stopala. Kot najverjetnejši razlog za senzorične motnje pa je navedena nevtralna iritacija. Da je imela tožnica v spornem obdobju bolečine izhaja tudi iz izvida ambulantnega pregleda z dne 22. 4. 2010, kjer je bila predlagana napotitev na invalidsko komisijo ter delo v skrajšanem delovnem času brez dvigovanja bremen težjih od nekaj kilogramov. Na pregledu dne 6. 7. 2010 je bilo ugotovljeno izrazito draženje v smislu piriformnega sindroma, s tem da so bili vsi testi za piriformni sindrom pozitivni. Da gre pri tožnici za kronične težave nenazadnje izhaja tudi iz podatkov o začasni nezmožnosti za delo. Kot to ugotavlja zdravstvena komisija v dopisu dne 25. 11. 2011 je bila tožnica veliko časa v bolniškem staležu že v letu 2009 in sicer v obdobju od 27. 2. 2009 do 12. 9. 2009 izmenjaje polni delovni čas in skrajšani delovni čas. Nato je bila v bolniškem staležu ali za polni ali za skrajšani delovni čas tudi od 20. 10. 2009 do 22. 1. 2010 in nato ponovno od 2. 3. 2010 do 9. 4. 2010. Ponovno pa je bila v bolniškem staležu od 7. 7. 2010 do 15. 10. 2010 in tudi kasneje. Vse navedeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazuje, da so tudi v spornem obdobju pri tožnici obstajale zdravstvene težave (kronična bolečina zaradi utesnitve živca) in da so te težave nedvomno vplivale na zmožnost tožnice opravljati svojo dejavnost, ki med drugim obsega tudi vožnjo z avtomobilom. V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja pritožbeno sodišče opozarja na določbo 8. člena ZPP, ki se nanaša na načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje ter na podlagi vseh izvedenih dokazov tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo, neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 2. 2011 izhaja, da je tožnica na glavni obravnavi modificirala tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala bolniški stalež od 10. 4. 2010 do 6. 7. 2010 v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. V tem primeru je bilo torej sodišče prve stopnje vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. S tem ko je odločilo preko tožbenega zahtevka in za sporno obdobje ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas, je prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar je v pritožbi opozorila tudi tožena stranka. ZPP v 357. členu določa, da če sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Upoštevaje navedeno določbo je pritožbeno sodišče ne da bi vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, zgolj razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo v obdobju od 10. 4. 2010 do 6. 7. 2010 za delovni čas daljši od štiri ure dnevno. To pomeni, da je bila tožnica v prej navedenem obdobju začasno zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno.

V ostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.