Jedro

Določitev preživnine ne more temeljiti na natančnem matematičnem izračunu vsakodnevnih stroškov, temveč je potrebna ocena potreb mld. upravičenk in vseh potrebnih stroškov preživljanja.

Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti se namreč upoštevajo vsi redni dohodki staršev, torej tudi toženčeva dodatna plača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo dne 28. 11. 1998 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank. Toženca je zavezalo plačevati preživnino za hčerki tako, da je od 15. 12. 2010 do 20. 01. 2011 dolžan za mld. hčerko M. plačevati mesečno preživnino v višini 149,23 EUR, za mld. hčerko Ž. pa preživnino v višini 104,84 EUR, od 21. 01. 2011 dalje pa za mld. M. mesečno preživnino v višini 240,60 EUR, za mld. Ž. pa 193,30 EUR, skupaj 433,90 EUR oziroma do pravnomočnosti sodbe poleg z začasno odredbo določenih 150,00 EUR (za vsako hčerko), za mld. M. še 90,60 EUR, za mld. Ž. pa še 43,30 EUR preživnine (2. točka izreka sodbe). Višji zahtevek tožeče stranke (nad 443,90 EUR do 550,00 EUR) in za čas od vložitve tožbe do 15. 12. 2010 je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 04. 01. 2011 delno ugodilo in sklep v 3. točki spremenilo tako, da je toženec dolžan od 15. 12. 2010 do 20. 01. 2011 za mld. hčerko M. plačevati mesečno preživnino v znesku 149,23 EUR, od 21. 01. 2011 dalje pa 150,00 EUR, za mld. Ž. pa za čas od 15. 12. 2010 do 20. 01. 2011 mesečno preživnino v znesku 104,84 EUR, od 21. 01. 2011 dalje pa mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR in odločilo, da izrek začasne odredbe v 4. točki ostane nespremenjen. Ugovor toženca v preostalem delu in „ugovor“ tožnice zoper začasno odredbo je zavrnilo.

2. Proti 2. točki sodbe, s katero je sodišče prve stopnje določilo preživnino za mld. hčerki pravdnih strank, se laično pritožuje toženec. Nasprotuje določitvi preživnine za čas od 15. 12. 2010 do 20. 01. 2011 in višini preživnine v obdobju od 21. 01. 2011 dalje. Stanovanjski stroški za mld. hčerki so previsoko določeni. Sodišče prve stopnje stanovanjskih stroškov tožnice ne bi smelo preprosto deliti s številom oseb, ki bivajo v stanovanju, poleg tega pa bi moralo upoštevati, da v hiši, v kateri stanuje tožnica s hčerkama, stanuje tudi najemodajalkin brezposelni brat, torej štiri osebe in ne tri, kot je upoštevalo. Pri izračunu stroškov v zvezi s šolo je sodišče napačno upoštevalo, da stroški malice znašajo 0,80 EUR, kar ne drži. Malica stane 0,30 EUR. Stroškom prehrane toženec sicer ne oporeka, vendar meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da v času stikov za hrano poskrbi on. Strošek obleke in obutve za M. v višini 70,00 EUR in Ž. 50,00 EUR je previsok, realen izdatek bi bil 50,00 EUR za M. in 35,00 EUR za Ž. Za osebno higieno in toaletne potrebščine je sodišče M. priznalo 40,00 EUR mesečnih stroškov, Ž. pa 30,00 EUR, realni izdatki pa so za M. 30,00 EUR in za Ž. 25,00 EUR. Stroški za psa mesečno znašajo 15,00 EUR in ne 25,00 EUR, kar je priznalo sodišče. Prav tako je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške posebnih potreb za M. Primerna preživnina za obe hčerki je 300,00 EUR mesečno in ne 443,90 EUR, kot je določilo sodišče prve stopnje. Poleg tega povprečni mesečni dohodek pritožnika znaša 1.332,26 EUR in ne 1.383,65 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje, vrednost izdelkov, ki jih dobi s kmetije, pa je zanemarljiva.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se v skladu z 129. členom ZZZDR določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129. a člen ZZZDR).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mesečne potrebe štirinajstletne M. v obdobju od 21. 01. 2011 dalje znašajo 507,78 EUR, dvanajstletne Ž. pa 413,00 EUR. Upoštevaje višino otroškega dodatka, ki ga prejema tožnica, nepokrite potrebe mld. M. znašajo 481,46 EUR, mld. Ž. pa 386,68 EUR. Pritožnik neutemeljeno izpodbija mesečne stroške preživljanja deklic. Višino stanovanjskih stroškov je tožnica dokazala s svojo izpovedbo in z najemno pogodbo. Tožničini stanovanjski stroški mesečno znašajo 353,99 EUR mesečno, najemnina pa 50,00 EUR. Znesek skupnih stanovanjskih stroškov v višini 403,99 EUR je sodišče prve stopnje tako pravilno razdelilo na tri dele. Ker ugotovljeni stanovanjski mesečni stroški, ki odpadejo na deklici, znašajo 135, 00 EUR za vsako, je sodišče prve stopnje pravilno, kot potreben stanovanjski strošek za vsako deklico, priznalo zahtevanih 120,00 EUR. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da v hiši, kjer ima tožnica najeto stanovanje, biva tudi najemodajalkin brezposelni brat, ni utemeljen, glede na to, da je tožnica dokazala dejansko višino stanovanjskih mesečnih stroškov 403,99 EUR, ki jih mesečno plača. Razdelitev tega zneska med tri osebe je tako pravilna. Stroške deklic glede hrane, obleke in obutve, osebne higiene in stroške v zvezi s psom, ki jim pritožnik oporeka, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Pritožba v tem delu ni konkretizirana, zato ne terja nadaljnje obrazložitve pritožbenega sodišča. 7. Določitev preživnine ne more temeljiti na natančnem matematičnem izračunu vsakodnevnih stroškov, temveč je potrebna ocena potreb mld. upravičenk in vseh potrebnih stroškov preživljanja. Pritožnik sicer utemeljeno navaja, da stroški šolske malice za deklici ne znašajo 0,80 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, temveč 0,30 EUR in da so stroški M. posebnih potreb (prevozi na Stomatološko kliniko v Ljubljano) previsoko odmerjeni. Vendar pa je pri določitvi preživnine sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo stroške oddiha deklic, ki jih mora preživnina v skladu z določilom 129.a člena ZZZDR zajemati. Ta izdatek je nepravilno zavrnilo kot luksuzni strošek. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena prvostopenjskega sodišča o višini mesečnih potreb deklic, za M. 507,78 EUR in Ž. v višini 413,00 EUR, kljub upoštevanju malenkost previsokih stroškov malice in stroškov M. posebnih potreb, pravilna.

8. Materialne zmožnosti pravdnih strank so približno enake. Tožnica mesečno zasluži 1.491,54 EUR, toženec pa 1.383,65 EUR, poleg tega pa iz materine kmetije dobi določene pridelke. Tožnica pa je tista, na kateri je večji del vzgoje in varstva deklic. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je breme preživljanja deklic med oba roditelja razdelilo v enakih deležih, pravilna. Pritožbeni očitek, da toženčev mesečni dohodek znaša 1.332,26 EUR, ni utemeljen, saj v tem znesku ni zajeta tudi trinajsta plača, ki jo toženec prejema. Pri ugotavljanju preživninske zmožnosti se namreč upoštevajo vsi redni dohodki staršev, torej tudi toženčeva dodatna plača. 9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preživnino za mld. deklici neutemeljeno dosodilo v obdobju od 15. 12. 2010 do 20. 01. 2011, ni utemeljen. Kljub temu, da je tožnica z deklicama v tem obdobju še bivala skupaj s tožencem, je določitev preživnine utemeljena. Tožnica je namreč dokazala, da je toženec plačeval le stanovanjske stroške, kar je sodišče pri oceni potreb deklic v tem obdobju tudi upoštevalo. Računi, ki jih je predložil toženec, pa se skoraj v celoti nanašajo na obdobje pred 15. 12. 2010. Ker toženec v obdobju od 15.12.2010 do 20. 01. 2011 ni plačeval ostalih stroškov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem deklic, je določitev sicer nižje preživnine za deklici v tem obdobju utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice 04. 01. 2011 izdalo začasno odredbo, s kateremu je njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo. Zoper sklep je ugovarjal toženec, tožnica pa je zoper zavrnilni del sklepa vložila pravno sredstvo, pritožbo, ki jo je zaradi napačnega pravnega pouka naslovila kot ugovor. Sodišče prve stopnje je njeno pritožbo proti sklepu o začasni odredbi zavrnilo, kljub temu, da za odločanje o njeni pritožbi ni stvarno pristojno (9. člen in 15. člen ZIZ ter 333. člen in 363. – 366. člen ZPP). Ker se tožnica zoper to odločitev ni pritožila in ker na kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni posegalo.

11. Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu, 2. točki izreka, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je izrek o stroških odpadel.