Jedro

Pri lastni menici ne prihajajo v poštev določbe o akceptiranju, ker pri tej menici nimamo niti trasata niti akcepta. Odpade tudi protest in regres zaradi neakceptiranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. V manjšem delu ga je zavrnilo, delno pa je postopek ustavilo zaradi umika tožbe. S III točko izreka je odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, če to ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V prvem delu pritožbe ta prepisuje razloge sodišča prve stopnje ter zaključuje, da je sodba napačna. V drugem delu pritožbe se ukvarja z materialnopravnimi vprašanji meničnega prava. Trdi, da Zakon o menici(2) sploh ne pozna bianco menice. Dalje trdi, da je menična terjatev tožeče stranke prenehala, ker zakonski pogoj protestiranja menice ni bil podan. Protestiranje menice pa je pogoj za uveljavljanje menične terjatve. Z opustitvijo protestiranja je tožeča stranka toženi stranki onemogočala uveljavljanje njenih regresnih pravic iz menice.

3. V tretjem delu pritožbe se ukvarja z višino terjatve. Sodišču očita, da sploh ne pozna pomena saldakontne kartice. Dalje se sklicuje na kredit št. 4.057 – 202700073/MŠ z dne 20.9.2007, ki naj bi bil v celoti porabljen za poplačilo glavnice. Vsega tega sodišče sploh ni pravilno upoštevalo. Tožena stranka je utemeljeno zahtevala, naj se postavi izvedenec ekonomsko finančne stroke. Sodišče je dokaz neutemeljeno zavrnilo.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Menica (priloga A 16), ki je podlaga tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je lastna menica. Obvezne sestavine takšne menice so določene v 107. členu ZM ter so v konkretni menici vse tudi vsebovane.

7. Postopek protesta ni obvezna pravnooblična prvina lastne menice. Zaradi njene narave (ko je izdajatelj menice hkrati glavni dolžnik), „pri tej menici ne prihajajo v poštev določbe o akceptiranju, ker pri tej menici nimamo niti trasata niti akcepta. Odpade tudi protest in regres zaradi neakceptiranja.“.(3)

8. Pritožnica trdi, da je s takšnim ravnanjem izgubila možnost uveljavljati regresno pravico iz menice. Pritožbeno sodišče ji odgovarja, da je ona sama glavni in edini menični dolžnik in meničnega regresa nima uveljavljati od nikogar. Ali še drugače: pritožnica je porok po temeljnem poslu, a glavni dolžnik v meničnem razmerju. Menično razmerje na njeno razmerje do kreditojemalca po temeljnem poslu vpliva le z zunanjim, končnim učinkom meničnega razmerja: gre za način izpolnitve obveznosti; v razmerju do kreditojemalca ima takšna izpolnitev enak pomen, kakršnega bi imela kakšna druga vrsta izpolnitve.

9. Pritožnica trdi, da ZM sploh ne pozna pojma bianco menice. To je res, kajti bianco menica sploh (še) ni menica. Menica postane tedaj, ko je izpolnjena v skladu s pooblastilom, podanim v menični izjavi. Ko je enkrat izpolnjena, to ni več bianco menica. Odtlej gre za običajno in v pravu splošno sprejeto obliko zavarovanja z menico.

10. Vendar je višina sporne terjatve lahko odvisna od vprašanja, ali je menični upnik bianco menico izpolnil v skladu s pooblastilom iz menične izjave ali ne. Glede na vsebino pooblastila je to vprašanje neposredno navezano na vprašanje, kolikšen je bil dolg tožene stranke do tožeče stranke. Gre torej za dolg iz temeljnega posla. Glede višine sporne terjatve lahko pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje le pritrdi. Hkrati lahko opozori na skrbno ravnanje razpravljajoče sodnice, ki je toženi stranki jasno razodela, kakšna mora biti raven konkretiziranosti njenega ugovora glede višine terjatve ter je tudi jasno povedala, da dokazne listine ne morejo nadomeščati trditvene podlage. Pritožbeno sodišče lahko tako le še enkrat ugotovi, da tožena stranka zoper jasno specificirano trditveno podlago tožeče stranke, iz katere je mogoče preizkusiti končno višino terjatve, ni podala konkretne trditve, kdaj (datum) naj bi bili kakšni konkretni zneski, ki v trditvah tožeče stranke (v njenem izračunu terjatve) ne bi bili upoštevani, plačani. To se niti v pritožbi, (dasi bi bilo to zaradi pravila iz 337. člena ZPP prepozno) ni spremenilo.

11. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Ur. l. FRLJ, št.104/1946 – Ur. l. RS, št. 82/1994 – v nadaljevanju ZM.

(3) Povzeto po: Joško Žiberna, Menica in ček, Ljubljana 1975, str. 102.