Jedro

Tožena stranka za zavrženje njene vloge ni imela podlage, ker je bil poziv za dopolnitev vloge poslan tožnici neposredno, ne pa njenemu pooblaščencu - odvetniku, ki je podal že vlogo za dodelitev BPP ter jo tudi dopolnil. Ker je bil poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje za BPP tožeči stranki vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožnici sploh ni bil vročen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1486/2022 z dne 9. 1. 2023, se odpravi in vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrgla prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) kot nepopolno.

2. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica 4. 11. 2022 vložila prošnjo za dodelitev BPP. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 13. 12. 2022 pozvala, da v roku 20 dni prošnjo ustrezno dopolni, saj le-ta ni bila popolna in sposobna za obravnavanje. Hkrati je bila opozorjena na določbo 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o možnosti zavržbe. Ker tožnica, ki je navedeni poziv prejela 15. 12. 2022, prošnje ni dopolnila do 4. 1. 2023, niti do dneva izdaje predmetnega sklepa, je le-ta nesposobna za obravnavanje in jo je tožena stranka po drugem odstavku 67. člena ZUP zavrglo kot nepopolno.

3. Tožnica v tožbi izpostavlja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj posega v njen pravni položaj ter njene človekove pravice in temeljne svoboščine (pravica do sodnega varstva, pravnega sredstva, varstvo otrok in družine, pravne in socialne države). Poudarja, da je že pooblaščenec tožnice z obrazcem prošnje za dodelitev BPP 26. 10. 2022 toženo stranko zaprosil za BPP, prav tako je vložil vlogo z dne 14. 11. 2022, s katero je prošnjo dopolnil. Vendar ni bil seznanjen z nobenim ponovnim pozivom za ponovno (že drugo) dopolnitev prošnje za BPP. Tožena stranka bi morala vloge in pozive za dopolnitve pošiljati neposredno pooblaščencu, kateri je vložil prošnjo za BPP in po pozivu sodišča prošnjo z vlogo z dne 14. 11. 2022 tudi dopolnil. Pri toženi stranki je pooblaščenec tožnice izvedel, da v upravnem spisu tožene stranke ni pooblastila pooblaščenca. Če je temu tako, bi morala tožena stranka pooblaščenca takoj pozvati, da bodisi prošnjo za BPP ali vlogo, dopolni s predložitvijo ustreznega pooblastila. Tožena stranka pa pooblaščenca ni pozivala k predložitvi pooblastila. Tožnica je prava neuka stranka in ni bila pozorna na poziv tožene stranke, saj ji je pooblaščenec dejal, da bo vse urejal on in da bo tudi prejemal vso pošto sodišča, zato ni treba tožnici ničesar skrbeti. Tudi poziv za prvo dopolnitev BPP je prejela tožnica in ne pooblaščenec, vendar je takrat tožnica imela srečo, da jo je pooblaščenec klical glede nepravdnega postopka pred sodiščem v Mariboru, pri čemer mu je prosilka slučajno omenila, da je prejela pošto službe za BPP iz Celja. Slednjo je tožnica po pozivu pooblaščenca slednjemu še isti dan prinesla v pisarno, prošnjo pa je nato pooblaščenec dopolnil z vlogo z dne 14. 11. 2022. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in tožnici dodeli BPP, priglaša tudi stroške.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču je posredovala le upravni spis.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporna odločitev tožene stranke - organa za BPP, ki je zavrgla tožničino prošnjo za BPP. Organ je svojo odločitev oprl na drugi odstavek 67. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zavrže vlogo, če stranka v danem roku ne odpravi pomanjkljivosti.

7. Tožničin bistven ugovor v zadevi je, da tožena stranka za zavrženje njene vloge ni imela podlage, ker je bil poziv za dopolnitev vloge poslan tožnici neposredno, ne pa njenemu pooblaščencu - odvetniku, ki je podal že vlogo za dodelitev BPP ter jo tudi dopolnil. 8. Sodišče se z ugovorom tožnice strinja. Sodišče namreč ugotavlja, da med strankama ni bilo sporno (tožena stranka namreč tega dejstva ni prerekala, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana po določbi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), da je tožnica vložila prošnjo za BPP preko pooblaščenca - odvetnika in tudi dopolnitev z dne 14. 11. 2022 (navedeno sicer izhaja tudi iz upravnega spisa). Glede na navedeno bi tako moral organ za BPP poziv za dopolnitev vloge poslati tožničinemu pooblaščencu. Tako ravnanje organu nalaga 88. člen ZUP. Po tej določbi se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu (prvi odstavek) in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu (četrti odstavek).

9. Ker je bil poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje za BPP tožeči stranki vročen nepravilno, tako velja, da ta poziv tožnici sploh ni bil vročen. Glede na tako stanje stvari pa organ ni imel podlage za zavrženje tožničine prošnje za dodelitev BPP, ker je ta ni dopolnila v danem roku. Enako stališče je zavzelo že naslovno sodišče v sodbi I U 353/2015 z dne 17. 3. 2015, in sodbi I U 1155/2016 z dne 6. 9. 2016. 10. Tožnica sicer tudi upravičeno opozarja, da bi moral organ, če pooblastilo ni bilo dano, ravnati po 55. členu ZUP, tj. pozvati tožnico oziroma pooblaščenca k predložitvi le-tega in nato, nadaljevati s postopkom.

11. Sodišče je zaradi navedenega tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek, v katerem mora organ odpraviti ugotovljene kršitve postopka in ponovno odločiti o stvari.

12. Sodišče ni odločilo po 65. členu ZUS-1 (v sporu polne jurisdikcije), kot je primarno predlagala tožnica, ker narava ugotovljene kršitve in same stvari ne dajeta podlage za tako odločanje.

13. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

14. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.1 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR (odvetnik pa ni zavezanec za DDV). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.