Jedro

Pri sklepu o določitvi sodnih penalov gre za posebej predvideno izjemo, ko se izvršilni naslov (lahko) nanaša (tudi) na še nezapadle terjatve. V postopku izvršbe za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja (tudi) – ob ustrezni aktivnosti dolžnika –, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma trenutek prenehanja njihovega teka.

Posledica izteka roka iz 231. člena ZIZ ni prenehanje upnikove osnovne pravice – nedenarne terjatve – oziroma dolžnikove obveznosti, ampak le prenehanje upnikove možnosti, da zahteva njeno prisilno izvršitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Dolžnik

mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upnici njene stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 550,83 EUR.

Obrazložitev

1. V tej izvršilni zadevi je upnica predlagala izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov, ki so bili določeni s sklepom Okrajnega sodišča v Celju In 03/00309 z dne 20. 10. 2003 za primer, če dolžnik tudi v dodatnem roku ne bi izpolnil z izvršljivo sodbo naložene mu nedenarne obveznosti – pozvati upnico nazaj na delo.

2. Sodišče prve stopnje je tako predlagano izvršbo dovolilo; dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal ter predlagal odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je njegov ugovor in predlog za odlog izvršbe zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sklepa sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da predlog za izvršbo zavrne, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče ta sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da zahtevo vlaga zaradi pridobitve stališča Vrhovnega sodišča o pravilni uporabi 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v povezavi z 269. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Državno tožilstvo uveljavlja zmotno uporabo prvega odstavka ter 1. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ kot posledico zmotne uporabe prvega odstavka 19. člena, prvega odstavka 21. člena ter prvega in drugega odstavka 212. člena ZIZ; neuporabo prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ; nepravilno uporabo 10. točke v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ in nepravilno uporabo 212. člena ZIZ v zvezi z neuporabo 7. in 269. člena OZ. Državno tožilstvo meni, da je sklep Okrajnega sodišča v Celju In 03/00309 z dne 20. 10. 2003, na podlagi katerega je bila v konkretni zadevi dovoljena izvršba, sklep o določitvi sodnih penalov, ne pa sklep o plačilu sodnih penalov, ki je po drugem odstavku 212. člena ZIZ podlaga za sklep o izvršbi. Omenjeni sklep ni primeren za izvršbo in ne predstavlja izvršilnega naslova; v njem namreč niso navedeni ne predmet ne obseg ne čas izpolnitve obveznosti, kar so po prvem odstavku 21. člena ZIZ nujne sestavine izvršilnega naslova. Z njim ni odločeno o denarni terjatvi, glede katere je sodišče v tej zadevi dovolilo izvršbo (to je o upnikovi terjatvi iz naslova sodnih penalov v znesku 17,200.000 SIT), niti o roku, v katerem je treba to terjatev prostovoljno izpolniti. Ker iz sklepa, ki je bil podlaga za izvršbo, ni razvidna dolžnikova obveznost, tudi rok za njeno prostovoljno izpolnitev ni mogel preteči, kar pa je po 19. členu ZIZ poleg pravnomočnosti pogoj za izvršljivost sklepa. Izvršilni naslov je po drugem odstavku 212. člena ZIZ le sklep o plačilu sodnih penalov, v katerem je določena denarna terjatev iz naslova predhodno zagroženih sodnih penalov in rok za njeno prostovoljno izpolnitev. Poleg tega je bila dolžnikova obveznost (plačila zneskov sodnih penalov) odvisna od nastopa pogoja, to je neizpolnitve dolžnikove nedenarne obveznosti v naknadnem roku. Sodišče bi moralo, preden je dovolilo izvršbo, od upnika zahtevati, naj v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom 26. člena ZIZ dokaže, da je pogoj nastopil. Ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da se pogojnost po navedenih določbah nanaša na možnost oprave izvršbe in ne na terjatev, ki naj se izvrši; citirana določba se izrecno nanaša na (izvršbo) pogojne obveznosti. Dolžnikova obveznost pa je po naravi in vsebini pogojna, zato je nepravilna uporaba teh določb vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe ter predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Namen sodnih penalov je z grožnjo sankcije (obveznosti plačati penale) spodbuditi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi obveznosti, delno pa tudi odškodninski, zaradi česar je treba pri njihovem določanju upoštevati enaka merila kot pri določanju pogodbene kazni za zamudo. Oba (pravnopolitična) namena sta po stališču državnega tožilstva izčrpana v trenutku, ko dolžnik ne more več niti s prisilnimi sredstvi izvršbe uveljaviti svoje terjatve. Predlog za izvršbo zaradi uveljavitve reintegracijskega zahtevka je zakon omejil na 6 mesecev od dneva, ko je delavec dobil pravico to predlagati (231. člen ZIZ). S potekom tega roka nastopi prekluzija, torej prenehanje obveznosti oziroma pravice. Čim je tako, narava sodnih penalov kot akcesorne terjatve narekuje, da s potekom časa, v katerem dolžnik še lahko uveljavi temeljno terjatev, preneha tudi obveznost plačevanja sodnih penalov. Izčrpan je namreč njihov namen – pospešiti izpolnitev osnovne nedenarne terjatve, s plačilom oziroma izterjavo predhodno določenih sodnih penalov pa je dosežen tudi njihov reparacijski namen. Nič drugače ne izhaja iz določb tretjega in četrtega odstavka 212. člena ZIZ. Drugačno stališče sodišč nižjih stopenj – ki razteza pravico upnika, da ob opustitvi pravočasnega predloga za izvršbo zaradi uveljavitve osnovne terjatve doseže izterjavo sodnih penalov za ves čas do izteka (desetletnega) roka za zastaranje judikatne terjatve – po mnenju državnega tožilstva predstavlja kršitev načel pravne varnosti, na strani upnika podpira težnje, ki niso v skladu z naravo in namenom obravnavanega instituta, opušča ustavno načelo sorazmernosti, tehtanja pravic in prepovedi zlorabe pravic v smislu 7. člena OZ. Upnica izvršbe v skladu z določbami 28. poglavja ZIZ sploh ni predlagala, temveč uveljavlja nesorazmerno visoke penale, s čimer uporablja svojo pravico v nasprotju z njenim namenom, kar predstavlja zlorabo pravic. Po izteku šestmesečnega roka za izvršbo po 231. členu ZIZ je nastopil glede izterjave sodnih penalov ugovorni razlog iz 10. točke v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ; terjatev iz naslova sodnih penalov je prenehala, ker je prenehala osnovna terjatev – pravica do reintegracije.

4. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena obema strankama postopka; nanjo je odgovorila (le) upnica in predlagala njeno zavrnitev.

5. Zahteva ni utemeljena.

6. Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Polje preizkusa Vrhovnega sodišča je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanji, ali je sklep Okrajnega sodišča v Celju In 03/00309 z dne 20. 10. 2003 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1720/2003 z dne 19. 11. 2003) izvršilni naslov, primeren za izvršbo, ter ali (tudi) potek roka iz 231. člena ZIZ povzroči prenehanje teka (pravočasno zahtevanih in že določenih) sodnih penalov.

7. Sodni penali so instrument pritiska na dolžnika, da bi svojo nedenarno obveznost, ugotovljeno v pravnomočni odločbi, prostovoljno (brez izvršbe) izpolnil. Sodne penale določi sodišče na zahtevo upnika. Navedeni sklep, na podlagi katerega je upnica v konkretnem primeru predlagala izvršbo, je odločba, izdana v tako imenovanem adhezijskem postopku, v katerem sodišče, ki je pristojno za izvršbo, odloči o sodnih penalih, in iz katerega se (lahko) razvije (redni) izvršilni postopek za njihovo izterjavo. S to odločbo(1) sicer res ni določen absoluten znesek, ki ga iz naslova sodnih penalov dolžnik dolguje upnici, vendar je izrek tega sklepa dovolj natančen (časovni okvir(2) in znesek sodnih penalov za vsak dan zamude – v konkretnem primeru 100.000 SIT), da je znesek upničine denarne terjatve glede na njeno naravo izračunljiv oziroma določljiv(3) in ga je v izvršilnem predlogu upnica tudi opredelila (v višini 21,100.000 SIT). Prav tako drži, da v tej odločbi ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila sodnih penalov, vendar tega v takšnem primeru (lahko) določi izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi (primerjaj drugi odstavek 21. člena ZIZ), česar sicer v konkretni zadevi ni storilo, vendar državno tožilstvo tega ne uveljavlja.

8. Že pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da se 26. člen ZIZ nanaša na pogojnost izvršbe in ne terjatve(4), zato ta določba pri sodnih penalih ne pride v poštev. Obveznost plačila sodnih penalov je sicer res pogojna, vendar je treba posebej poudariti, da v tem primeru ne gre za pogoj, od katerega bi bila odvisna izvršba. Pri sklepu o določitvi sodnih penalov gre namreč – tako kot pri preživninskih terjatvah in terjatvah za izročitev ali prevzem stvari, danih v najem ali zakup (drugi in tretji odstavek 311. člena ZPP) – za posebej predvideno izjemo, ko se izvršilni naslov (lahko) nanaša (tudi) na še nezapadle terjatve; sodišče v tem primeru odloči o plačilu bodočih terjatev, ki bodo zapad(a)le (šele) od pravnomočnosti odločbe dalje (periodično)(5). V postopku izvršbe za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja (tudi) – ob ustrezni aktivnosti dolžnika seveda (primerjaj 53. in 56. člen ZIZ) –, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila(6) oziroma trenutek prenehanja teka (že s sklepom o določitvi sodnih penalov pravnomočno prisojenih) sodnih penalov(7). Izvršilno sodišče presoja, ali ima takšen sklep, s katerim so bili določeni sodni penali, (še) lastnost izvršilnega naslova oziroma kdaj je to lastnost izgubil(8). Opozoriti velja, da dejstva, ki nastanejo po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, v to niso zajeta in so lahko v izvršilnem postopku razlog za ugovor iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki je tudi eden izmed (opozicijskih) razlogov za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen ZIZ); v primeru vložitve takšne tožbe ima dolžnik tudi možnost predlagati odlog izvršbe (9. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ).

9. Vrhovno sodišče na podlagi obrazloženega zaključuje, da je sklep Okrajnega sodišča v Celju In 03/00309 z dne 20. 10. 2003 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1720/2003 z dne 19. 11. 2003) – če se upoštevajo posebnosti instituta sodnih penalov – izvršilni naslov, primeren za izvršbo (primerjaj 17. člen ZIZ).

10. Rok iz 231. člena ZIZ je sicer res prekluziven, vendar posledica njegovega izteka nikakor ni prenehanje upnikove osnovne pravice – nedenarne terjatve – oziroma dolžnikove obveznosti, kot zgrešeno meni državno tožilstvo, ampak le prenehanje upnikove možnosti, da zahteva njeno prisilno izvršitev, to je prenehanje pravice do njenega sodnega varstva(9). Potek roka, v katerem je treba po zakonu predlagati izvršbo, torej povzroči (zgolj) prenehanje izvršljivosti sodne odločbe, iz katere izvira osnovna nedenarna terjatev. Zmotno je zato stališče državnega tožilstva, da pravnomočno prisojeni sodni penali prenehajo teči (tudi) s potekom roka iz 231. člena ZIZ. Tako omejeni sodni penali pri izvršitvi sklepov, ki se nanašajo na pravico delavca do vrnitve na prejšnje delovno mesto (reintegracija), ne bi več služili svojemu namenu. Upnik namreč kljub temu, da nima več možnosti za prisilno uveljavitev svoje osnovne nedenarne terjatve, ohranja interes za pritisk na dolžnika, naj svojo obveznost iz pravnomočne sodne odločbe izpolni. Ni torej moč prezreti pomena, ki ga ima institut sodnih penalov za uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in načela pravne države iz 2. člena URS; za uveljavitev omenjenih postulatov je namreč izjemno pomembno, da se zagotovi izvrševanje in spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb(10). Glede na izvajanja državnega tožilstva velja še dodati, da upničina odločitev, da za uveljavitev svoje terjatve, priznane s pravnomočno sodno odločbo, izbere institut sodnih penalov, ne pa izvršilnih sredstev v izvršilnem postopku po ZIZ – torej izraba možnosti izbire, ki ji jo daje zakon – , sama po sebi ne (more) pomeni(ti), da svojo pravico zlorablja. Pri tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da dolžnik lahko vedno prepreči nastop obveznosti plačila sodnih penalov oziroma njihovega nadaljnjega teka – z izpolnitvijo svoje osnovne nedenarne obveznosti.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

12. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Z njo sodišče določi dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne odločbe (izvršilnega naslova), in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko se ta dodatni rok izteče, določeno vsoto denarja za vsak dan (ali kakšno drugo časovno enoto) zamude.

Op. št. (2): Začetek je iztek dodatnega roka za izpolnitev osnovne nedenarne obveznosti, konec pa katerikoli način prenehanja teka sodnih penalov – izpolnitev osnovne nedenarne obveznosti ali njeno zastaranje (deset let – 356. člen OZ) ali vložitev predloga za izvršbo odločbe, iz katere izvira ta osnovna terjatev, idr.

Op. št. (3): Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 431/97 z dne 6. 5. 1998, II Ips 587/99 z dne 16. 3. 2000 in II Ips 708/2003 z dne 11. 11. 2004. Op. št. (4): Primerjaj tudi V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, str. 114 in 115. Op. št. (5): Takšne izjeme pozna tudi materialno pravo (plačevanje denarne rente – 167., 173. in 174. člen OZ), sodna praksa pa dosledno priznava tudi do konca glavne obravnave še nezapadle zakonske zamudne obresti od zapadle denarne terjatve.

Op. št. (6): Obveznost plačila sodnih penalov nastopi, če dolžnik ravna v nasprotju s pravnim pravilom, postavljenim v sklepu o določitvi sodnih penalov, s čimer se uresniči tako imenovana hipoteza pravne norme, ki je pogoj za nastop sankcije.

Op. št. (7): Obdobje zamude in znesek zapadlih neplačanih sodnih penalov je vedno mogoče ugotoviti le za nazaj. Za odločitev o tem sodišče v postopku določitve sodnih penalov seveda nima na voljo podatkov (o bodočih dejstvih).

Op. št. (8): Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2000 z dne 13. 12. 2000. Op. št. (9): Razlikovati je treba med pravico zahtevati izpolnitev (pravovarstveni zahtevek) in pravico (obveznostjo) samo (temeljno, materialnopravno upravičenje).

Op. št. (10): Primerjaj stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 glede v bistvenem enakega roka za predlaganje prisilne izvršitve obveznosti iz sklepa o motenju posesti – 429. člen ZPP (7. točka obrazložitve).