Up-1118/06

14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž., ki ga zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji senata dne 7. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 463/2006 z dne 12. 4. 2006 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2111/2005 z dne 15. 2. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča. Upravno sodišče ni ugodilo predlogu pritožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep Upravnega sodišča.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Upravno sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo "s trditvami, ki si jih je samo izmislilo in jih predlagatelju podtaknilo". Vrhovno sodišče pa naj bi prav tako kot Upravno sodišče zavrnilo pritožniku "podtaknjene" trditve, ker naj na resnične teze pritožnika ne bi znalo prepričljivo odgovoriti. To naj bi po mnenju pritožnika že samo po sebi pomenilo kršitev ustavnih procesnih pravic pritožnika. Upravno sodišče se naj ne bi opredelilo do pravnega vprašanja, ki je bilo predmet predloga za vrnitev v prejšnje stanje, tj. ali v azilnih zadevah spoštovanje ustavnih pravic zahteva drugačno interpretacijo zakonskih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje. Vrhovno sodišče naj bi se v sklepu do navedenega pravnega vprašanja po vsebini opredelilo "tako formalistično, da je s tem spet kršilo ustavne pravice prizadetega". S stališčem, da pravnih posledic opustitve dolžnosti pooblaščenca v upravnem sporu ni mogoče obravnavati drugače kot v drugih postopkih, ker to ni z zakonom drugače urejeno, naj bi se Vrhovno sodišče izognilo odgovoru na vprašanji, ali so posebnosti v azilnih postopkih take, da bi zahtevale drugačno obravnavo razmerja med pooblaščencem in stranko, ter ali bi bilo mogoče te posebnosti upoštevati z ustrezno razlago obstoječe zakonodaje. Vrhovno sodišče naj na navedeni vprašanji ne bi odgovorilo. Pritožnik tudi zavrača stališče Vrhovnega sodišča, da je razmerje med pooblaščencem in stranko civilnopravno razmerje. Navaja, da gre v azilnih zadevah za drugačen položaj. Prosilcu za azil je dodeljen svetovalec za begunce, ki je imenovan z upravno odločbo. Svetovalci za begunce naj ne bi bili plačani po odvetniški tarifi. Takšno posebno razmerje med prosilcem za azil, svetovalcem za begunce in državo naj bi zahtevalo drugačno presojanje razmerja med stranko in svetovalcem za begunce. Meni, da zanikanje pravice prosilca za azil, da poskuša doseči vrnitev v prejšnje stanje, kadar njegov pooblaščenec iz malomarnosti ne vloži pritožbe, pomeni prepustiti prosilca za azil na milost in nemilost dobri volji s strani nasprotne stranke plačanega odvetnika. S tem naj bi bil prosilec za azil dejansko prikrajšan pri temeljnih procesnih pravicah. Pritožnik tudi predlaga začasno zadržanje izvršitve upravne odločbe, s katero je bila prosilcu za azil prošnja za azil zavrnjena.

B.

3.Pritožnik nasprotuje pravnemu stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča, da ni izkazal upravičenega razloga za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za azil. Zatrjuje torej nepravilno uporabo materialnega prava. Kršitev zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, Ustavno sodišče ne presoja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Preizkusi torej le, ali je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi take interpretacije zakona, ki posega v človekove pravice. Predmet presoje ni pravilna uporaba zakona, za presojo Ustavnega sodišča je relevantno le vprašanje, ali je sporno stališče (razlaga zakona) skladno z Ustavo.

4.Sporna razlaga zakona se nanaša na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Očitno napačna oziroma z Ustavo neskladna razlaga bi lahko posegla v pritožnikovo pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki določa procesna jamstva in ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). V obravnavani zadevi gre za presojo, ali je pritožnik izkazal opravičljive okoliščine za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča. Predmet presoje je vprašanje, ali je sodišče s preozko ali napačno razlago pogojev za vrnitev v prejšnje stanje, kršilo pravico do enakega varstva pravic. Sodišča morajo pri odločanju o pravicah strank odločati po procesnih pravilih, ki so določena z zakoni. Posebnosti azilnega postopka pred upravnim organom in v postopku sodnega varstva, ki izhajajo iz posebnega položaja prosilcev za azil, so urejene v Zakonu o azilu (Uradni list RS, 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). V šestem odstavku 39. člena ZAzil je določeno, da se za vložitev tožbe in postopek pred upravnim sodiščem uporablja zakon, ki ureja upravni spor, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zato stališče Vrhovnega sodišča, da je treba posledice zamujenih dejanj v azilnih zadevah obravnavati enako kot v drugih zadevah, ker pri ureditvi inštituta vrnitve v prejšnje stanje ZAzil ne določa nobenih posebnosti, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnika, da sta Upravno in Vrhovno sodišče zaradi preozke razlage pogojev za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljeno zavrnili predlog za vrnitev v prejšnje stanje in s tem kršili pritožnikovo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Do zamude roka za vložitev pritožbe naj bi prišlo, ker pooblaščenec pritožnika po pomoti ni vložil pravnega sredstva. Pritožnik meni, da je položaj svetovalcev za begunce tako drugačen, da bi bilo treba razmerje med svetovalcem za begunce in prosilcem za azil obravnavati drugače kot razmerje med pooblaščencem in stranko v drugih postopkih. Držijo sicer navedbe pritožnika, da je položaj svetovalcev za begunce posebej urejen v ZAzil. Svetovalec za begunce mora izpolnjevati posebne zakonske pogoje in je v funkcijo svetovalca za begunce imenovan z upravno odločbo. Vendar ima vsak prosilec za azil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce (tretji odstavek 9. člena ZAzil). Prosilec za azil mora s pooblastilom pooblastiti konkretno osebo, da ga zastopa v azilnem postopku. Zato zgolj dejstvo, da gre za azilno zadevo, pri kateri naj svetovalec za begunce ne bi vložil pravnega sredstva po pomoti, samo po sebi še ne more pomeniti obstoja opravičljivega razloga za zamudo roka. Glede na navedeno so očitki pritožnika o kršitvi 25. člena Ustave očitno neutemeljeni.

6.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten tudi očitek, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do vseh navedb pritožnika ter da nista ustrezno obrazložili svoje odločitve. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnika v tem delu neutemeljeni. Upravno sodišče res ni izrecno odgovorilo na pritožnikove navedbe, da je pri presoji pogojev za vrnitev v prejšnje stanje treba upoštevati posebnosti azilnega postopka. Vendar iz obrazložitve izhaja, da je zavzelo stališče, da pritožnik ni verjetno izkazal opravičljivega vzroka za zamudo. S tem je zavrnilo tudi pritožnikove očitke, da je treba v azilnih zadevah opravičljive vzroke za zamudo roka obravnavati drugače. Vrhovno sodišče pa je izrecno odgovorilo tudi na te pritožnikove navedbe. Svojo odločitev je razumno in zadostno obrazložilo. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnika, temveč za to, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z odločitvijo pa še ne izkazuje zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave.

7.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika, da naj bi Upravno in Vrhovno sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnili s trditvami, ki sta si jih sami "izmislili in jih predlagatelju podtaknili", kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Sodišči namreč nista zavrnili predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker odvetnik pritožnika ni iz opravičljivega razloga zamudil roka, temveč zato, ker sta ocenili, da pritožnik z navedbami v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni izkazal opravičljivega razloga za zamudo. Iz obrazložitve sodišč izhaja, da sta stališče oprli na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS), ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje. Po oceni Ustavnega sodišči sta stališče tudi ustrezno obrazložili.

8.Kršitev 23. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem sta se izrekla sodnik dr. Ciril Ribičič in sodnica dr. Dragica Wedam Lukić. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan