Jedro

V opisu dejanskega stanja bi morala biti zakonska znaka, da je storilka stanodajalka in da gre za nastanitveni objekt, konkretizirana z okoliščinami, ki bi utemeljevale zaključek, da je 1) storilka fizična oseba, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev ter da 2) gre za prostor, namenjen nastanitvi posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in drugi objekti, namenjeni skupinski nastanitvi ali izvajanju dejavnosti, ki vključuje 24-urno bivanje).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper A. D. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Murska Sobota je dne 5. 12. 2013 zoper storilko A. D. izdal plačilni nalog, št. 0000107582058 zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 10. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Storilki je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 400,00 EUR.

Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevo za sodno varstvo storilke zavrnilo kot neutemeljeno in plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je prekršek opredelilo kot kršitev 3. točke prvega odstavka 24. člena ZPPreb, v ostalem pa potrdilo plačilni nalog.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka navaja, da dejanje, očitano storilki, nima znakov prekrška iz 3. točke prvega odstavka 24. člena ZPPreb. Po navedbah vrhovne državne tožilke sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, med izrekom in razlogi sodbe obstaja nasprotje, razlogi sodbe pa so nerazumljivi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da postopek o prekršku zoper storilko ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka uveljavlja kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek (1. točka 156. člena ZP-1), in navaja, da izrek sodbe ne vsebuje dveh zakonskih znakov prekrška po 3. točki prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZPPreb. V izreku sodbe ni konkretizirano, da je storilka stanodajalka v smislu 9. točke 3. člena ZPPreb in da se stanovanje, ki ga je storilka oddala tujki, nahaja v nastanitvenem objektu v smislu 6. točke 3. člena ZPPreb.

5. V 3. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb je določeno, da se z globo od 400 do 1.200 EUR za prekršek kaznuje fizična oseba iz 9. točke 3. člena tega zakona (stanodajalec), ki v predpisanem roku pristojni policijski postaji ne prijavi oziroma odjavi tujca, ki se nastani v nastanitvenem objektu in nima dovoljenja za prebivanje ali potrdila o prijavi prebivanja v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 10. člena ZPPreb). V drugem odstavku 10. člena je določeno, da mora tujca, ki se nastani v nastanitvenem objektu in nima dovoljenja za prebivanje ali potrdila o prijavi prebivanja v Republiki Sloveniji, stanodajalec prijaviti oziroma odjaviti pristojni policijski postaji v treh dneh po njegovem sprejemu oziroma odhodu. V 6. točki 3. člena ZPPreb je določeno, da so nastanitveni objekti prostori, namenjeni nastanitvi posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in drugi objekti, namenjeni skupinski nastanitvi ali izvajanju dejavnosti, ki vključuje 24-urno bivanje). V 9. točki 3. člena ZPPreb je določeno, da je stanodajalec pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev. Za stanodajalca se po tem zakonu šteje tudi pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja recepcijske storitve v imenu in za račun drugih stanodajalcev.

6. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ na podlagi 57. člena ZP-1 storilki izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZPPreb, ki ga je sodišče glede na opis dejanskega stanja prekrška opredelilo kot prekršek po 3. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb. Kršiteljica je bila navzoča na kraju prekrška, zato ji je policist vročil plačilni nalog. Ob vročitvi plačilnega naloga je policist kršiteljici ustno predstavil storjeni prekršek in dokaze, kar je zaznamoval na plačilnem nalogu (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Ker je storilka zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, je prekrškovni organ sodišču posredoval tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov (peti odstavek 57. člena ZP-1). Iz določb prvega in petega odstavka 57. člena ZP-1, pa tudi ne iz tretjega odstavka tega člena, po katerem je v plačilnem nalogu med drugim treba navesti kraj, datum in pravno opredelitev prekrška, ni določno razvidno, kaj mora vsebovati opis prekrška, ki ga prekrškovni organ sestavi na podlagi zgoraj citiranih določb. Po presoji Vrhovnega sodišča mora tak opis prekrška vsebovati vse zakonske znake očitanega prekrška, v njem morajo biti navedeni tudi dokazi, lahko tudi druga pravno relevantna dejstva in okoliščine, ni pa mogoče takega opisa enačiti z opisom prekrška, ki ga mora po tretjem odstavku 56. člena ZP-1 vsebovati izrek odločbe o prekršku.

7. Pritrditi je potrebno vrhovni državni tožilki, da v opisu dejanskega stanja prekrška ni konkretiziran zakonski znak stanodajalke, ki je opredeljen v 9. točki 3. člena ZPPreb. V opisu dejanskega stanja prekrška tudi ni konkretizirano, da gre pri objektu, v katerem je storilka tujki oddala stanovanje, za nastanitveni objekt, ki je opredeljen v 6. točki 3. člena ZPPreb. V opisu dejanskega stanja bi morala biti zakonska znaka, da je storilka stanodajalka in da gre za nastanitveni objekt, konkretizirana z okoliščinami (seveda, če bi bile te okoliščine v postopku o prekršku ugotovljene), ki bi utemeljevale zaključek, da je 1) storilka fizična oseba, ki proti plačilu sprejema goste na prenočišče oziroma počitek in se po predpisih o gostinstvu šteje za sobodajalca ali v okviru svoje dejavnosti posameznikom nudi začasno nastanitev ter da 2) gre za prostor, namenjen nastanitvi posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in drugi objekti, namenjeni skupinski nastanitvi ali izvajanju dejavnosti, ki vključuje 24-urno bivanje). V opisu dejanskega stanja prekrška ni navedena nobena okoliščina, ki bi pomenila konkretizacijo zakonskega znaka „stanodajalke“ in zakonskega znaka „nastanitvenega objekta“. Samo dejstvo, da je v enem izmed stanovanj v storilkinem objektu bivala tujka (pri čemer tudi iz opisa dejanskega stanja prekrška izhaja, da je storilka s tujko, zaradi katere je bil storilki izdan plačilni nalog, in drugimi stanovalci v navedenem objektu sklenila najemno pogodbo), še ne zadošča za opredelitev storilke kot stanodajalke in storilkinega objekta kot nastanitvenega objekta.

C.

8. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je postopek zoper storilko zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 24. člena ZPPreb na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

9. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena v zvezi s 148. členom ZP-1).