Jedro

Namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti ugotovljen na podlagi dejstev, njegova ugotovitev ne sme izhajati iz domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval. Posebej morajo biti ugotovljena dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja sklep o obstoju uresničljivega namena.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega I.Ž. se po uradni dolžnosti pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne... v zvezi s sodbo VS v Ljubljani z dne..., razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne... I.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. in 2. odstavku 106. člena KZ/77. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en (1) mesec zapora s preizkusno dobo eno (1) leto. Sodba je obdolžencu očitala, da je razžalil R.G. s tem, da je v članku pod naslovom "Razprodaja prostovoljnega dela", objavljenem v dnevniku S dne..., med drugim zapisal, da je "formalno lastnik slovenske narodnosti (domačin R.G., o katerem imajo nekateri K zaradi njegove zaporniške preteklosti slabo mnenje), v resnici pa je kapitalski lastnik tujec (I.)." Sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da je članek v inkriminiranem delu tendenciozen in ocenjuje, da predstavlja žaljiva trditev prekoračitev meje med neodvisnostjo tiska, ki vključuje tudi svobodo do širjenja informacij ter dolžnost posredovanja informacij, ki se nanašajo na vprašanja javnega interesa in zasebnostjo oškodovanca - zasebnega tožilca. VS v Ljubljani je kot sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo obtoženca zoper prvostopno sodbo. V sodbi sodišče ocenjuje, da je obtoženec na žaljiv in zaničevalen način omenil, da imajo o R.G. nekateri K zaradi zaporniške preteklosti slabo mnenje. Navedeno trditev sodišče šteje kot negativno vrednostno sodbo. V zvezi s subjektivnim elementom kaznivega dejanja sodišče druge stopnje sprejema kot pravilen sklep prvostopnega sodišča, da je obtoženec vedel, da se žaljivo in zaničljivo izraža o zasebnem tožilcu in dodaja, da je obtoženec kot dolgoletni profesionalni novinar poznal mejo dovoljenega informiranja javnosti, pa je kljub temu posegel v "zasebnost preteklega življenja" zasebnega tožilca z namenom zaničevanja.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni I.Ž. dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona (1. in 2. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju: ZKP). Vložnik ob historiatu zadeve poudarja, da je bil oškodovanec - zasebni tožilec eden glavnih akterjev v njegovem članku, pri čemer je drugi glavni akter (večja skupina gasilcev) ves čas poudarjala njegovo zaporniško preteklost in razloge zanjo. Nadalje vložnik zatrjuje, da mu ni dokazano, da je vedel, da se žaljivo in zaničljivo izraža o zasebnem tožilcu, še manj pa je po njegovem utemeljen sklep sodišča druge stopnje, da je posegel v "zasebnost preteklega življenja" zasebnega tožilca z namenom zaničevanja. Vložnik posebej opozarja, da njegov članek ni komentar ampak da gre za izrazito poročevalski tekst. V spor, o katerem je poročal, ni bil vpleten in njegovo poročanje ni subjektivno obarvano. Iz njegovega članka ne izhaja zaničljiv namen in ga tudi ni bilo. Vložnik zatrjuje, da inkriminirane besede o zasebnem tožilcu niso žaljive in da zasebnega tožilca ni imel namena žaliti. V sporu med gasilci in zasebnim tožilcem glede načina nakupa nepremičnin so bili pomembni tudi podatki o preteklosti podjetnika. Vložnik zahteve predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zasebni tožilec R.G. ni podal odgovora v smislu 2. odstavka 423. Vrhovno sodišče je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

Inkriminirana trditev je del članka z naslovom "Razprodaja prostovoljnega dela", katerega avtor je novinar I.Ž. in je bil objavljen v častniku S dne.... Članek obravnava usodo največjega kočevskega podjetja I, ki je šlo v stečaj, temu pa je sledila prodaja nepremičnin. Prav v zvezi s prodajo pa novinar poroča o sporu, do katerega je prišlo med gasilci in kupcem dela nepremičnin, zasebnim tožilcem R.G.. Na zemljišču, ki ga je kupil zasebni tožilec, sta bila namreč dva gasilska domova, ki so ju zgradili gasilci s prostovoljnim delom, niso pa bili lastniki zemljišča. V sporu, v katerem so imeli gasilci neugoden pravni položaj, pa so se porodili tudi dvomi ne le v ustreznost takšnega reševanja (prodaja) podjetja, ampak tudi v pravilnost postopkov, glede na to, da je bil R.G le formalni kupec, pravi lastnik pa je bil tujec (italijanski državljan). V takšnih okoliščinah so K, kot je zapisal novinar, glasno izražali tudi slabo mnenje o zasebnem tožilcu zaradi njegove zaporniške preteklosti.

V obravnavanem primeru naj bi bilo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime storjeno s tiskom, storil pa naj bi ga novinar pri izvrševanju časnikarskega poklica, zato v obravnavani zadevi se torej postavlja vprašanje razmerja med svobodo izražanja (tiska), ki jo zagotavlja 39. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in varstvom dostojanstva in osebnostnih pravic posameznika, kar zagotavljata 34. in 35. člen Ustave.

Svoboda tiska izhaja iz pravice do svobodnega izražanja, ki je konstitutiven element in pogoj demokratične družbe. Svoboda izražanja vključuje tudi svobodo mnenj in stališč kot vrednostnih sodb in ne le navajanje dejstev oziroma informiranje. Pravica do svobodnega izražanja je v 1. odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija, opredeljena kot pravica, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Pogoje za omejitev te pravice, določa 2. odstavek 10. člena EKČP. Pravica do svobodnega izražanja in informiranja je po navedeni določbi lahko omejena tudi, če je to nujno za zavarovanje ugleda posameznika, za zavarovanje nepristranosti in avtoritete sodišča ter človekovih pravic in svoboščin drugih. Osebno dostojanstvo človeka in njegove osebnostne pravice, med katere sodita tudi čast in dobro ime, sta temeljni pravici človeka, iz katere izvirajo oziroma se nanjo vežejo druge temeljne pravice, zato morajo biti primeri omejitve te pravice oziroma dopustnost posegov vanjo posebej določeni oziroma posebej utemeljeni.

Kazenskopravno varstvo časti in dobrega imena v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije ureja oziroma določa 18. poglavje Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ), v času, ko naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, pa v 12. poglavju Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77).

Izpodbijana sodba ugotavlja, da je novinar storil kaznivo dejanje razžalitve z zapisom, da imajo o zasebnem tožilcu nekateri slabo mnenje zaradi njegove zaporniške preteklosti, pri čemer je sodišče tudi ugotovilo, da ni izključena protipravnost, čeprav je bilo dejanje storjeno pri opravljanju časnikarskega poklica. Po 3. odstavku 106. člena KZ-77 (sedaj 3. odstavek 169. člena KZ), se storilec kaznivega dejanja razžalitve ni kaznoval, če se je o kom žaljivo izrazil pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se je iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin videlo, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Prvostopno sodišče sicer ugotavlja, da je dejstvo, če o nekom napišeš, da je drugim dobro znana njegova zaporniška preteklost, že samo po sebi žaljivo, ni pa posebej in izrecno ugotovilo, da je obtoženi novinar to storil z namenom zaničevanja.

Kazenski zakon določa okoliščino, da dejanje (razžalitev) ni bilo storjeno z namenom zaničevanja, kot pogoj za izključitev protipravnosti ob drugem izpolnjenem pogoju, to je, da se je storilec o kom žaljivo izrazil pri opravljanju časnikarskega poklica. To pomeni, da mora sodišče v takšnih primerih ne le z ustrezno gotovostjo ugotoviti namen zaničevanja, ampak obstoj tega elementa dejanj tudi skrbno obrazložiti. Namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanje oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti ugotovljen na podlagi dejstev, njegova ugotovitev ne sme izhajati iz domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval. Ne zadostuje, da sodišče ugotovi, kot za prvostopno sodišče ugotavlja sodišče druge stopnje, da je storilec vedel, da se je žaljivo in zaničljivo izražal o zasebnem tožilcu, ampak bi morala biti posebej ugotovljena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajal sklep o obstoju zaničljivega namena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da preteklost zasebnega tožilca v zvezi s problemi gasilcev, o katerih govori članek, nima zveze z bistvom spora gasilcev po stečaju Itasa in da je zato novinar presegel meje dovoljenega informiranja javnosti, vendar po oceni vrhovnega sodišča takšne ugotovitve še ne dajo podlage za nadaljnji sklep prvo in drugostopnega sodišča, da iz tega izhaja očiten namen zaničevanja. Praviloma bo namreč namen zaničevanja vendarle voden z nekim osebnim interesom ali vsaj z solidariziranjem z drugim, zopet osebnim interesom, medtem ko v obravnavanem primeru po oceni vrhovnega sodišča le ni bil izpodbit zagovor obsojenca, da je v zadevi le poročal, čeprav tudi o dejstvih, ki za zasebnega tožilca niso bila ugodna. Pri tem se tudi ni moč strinjati z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je zaporniška preteklost zasebnega tožilca zgolj stvar njegove zasebnosti. Stečaj podjetja Itas v obdobju lastninskega prehoda družbenega premoženja v zasebno je ob tem, da je šlo za podjetje, ki je bilo največje na Kočevskem, vsekakor javna zadeva, o kateri je novinar poročal v svojem članku. Ton članka ni žaljiv, navedbe novinarja temeljijo na javnem mnenju oziroma izjavah, ki so jih novinarju dale v zadevo vpletene osebe, članek sam je razumeti kot predstavitev problema družbene skupine v določenem okolju.

Iz navedenih razlogov je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, da je novinarja pri pisanju in objavi članka vodil namen zaničevanja zasebnega tožilca.

Iz tega razloga je vrhovno sodišče v skladu z določilom 427. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in odredilo, da se v zadevi opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo moč pritrditi, v kolikor zatrjuje, da inkriminirana trditev zasebnega tožilca objektivno ni žaljiva. Javno omenjanje oziroma opozarjanje na zaporniško preteklost drugega pomeni negativno vrednostno oceno, zato ugotovitev izpodbijane sodbe, da je inkriminirana trditev žaljiva, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Prav tako ni podana kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba ne imela obrazložitve glede odločilnih dejstev v zvezi z vprašanjem, ali se je pisec članka zavedal protipravnosti ravnanja, vendar pa po oceni vrhovnega sodišča obstaja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve, da je imel novinar Ž. pri pisanju oziroma objavi članka namen zaničevanja zasebnega tožilca.