Jedro

Izvršitev razpolagalnega pravnega posla ne pomeni izročitve zemljiškoknjižnega dovolila kupcu, temveč overitev podpisa prodajalca na njem oziroma sestavo notarske zapisa, v katerem je vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč enostranski pravni posel, saj zavezuje le prodajalca. Zgolj njegova ne izročitev kupcu prodajalca tako ne odvezuje obveznosti, ki iz njega izhajajo.

Ker zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice ne more biti drugačno kot overjeno, poziv za prevzem zemljiškoknjižnega dovolila predpostavlja, da je bil opravljen razpolagalni posel, torej da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo napisano, podpisano, overjeno in pripravljeno za prevzem s strani tožeče stranke.

Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da tožnik nikoli ni prerekal njenih trditev, da razpolagalni posel ni bil opravljen. Omenjene trditve namreč pomenijo tudi pravno kvalifikacijo ravnanja, ne gre le za zatrjevanje dejstva. Člen 214 ZPP pa se nanaša le na dejstva, ne pa na pravne kvalifikacije.

Ni potrebno, da bi tožbeni zahtevek na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila vseboval celotno besedilo dovolila z datumom izdaje, saj je predmetni zahtevek dovolj specificiran s tem, da je iz njega razvidno, da gre za zemljiško dovolilo v breme tožene stranke in v korist tožeče stranke za dovolitev vpisa lastninske pravice na cit. sporni nepremičnini. S tem so definirane vse bistvene sestavine, potrebne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno sodba in sklep): I. zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) na ugotovitev, da nepremičnina posamezni del stavbe št. 13 v stavbi št. 684 k. o. 0000... (ID 0000886) ni del stečajne mase stečajnega dolžnika G., d. o. o. - v stečaju, II. toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izročiti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na zgoraj navedeni nepremičnini v korist tožeče stranke, in III. odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 7. člena, drugega odstavka 214. člena ZPP in prvega odstavka 362. člena ZPP, kar v predmetnem primeru predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj kršitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. V posledici bistvene kršitve določb postopka naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške celotnega postopka.

3. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper III. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep o stroških, vsebovan v III. točki izreka sodbe, spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa o stroških sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v višini 3.275,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da toženi stranki naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu (sklep o stroških) razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že drugič. Prvič je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja izločitvena pravica tožnika na nepremičnini, posameznem delu stavbe št. 13 v stavbi št. 684, k. o. 0000... (ID 0000886), ter zahtevek, s katerim se toženi stranki prepoveduje, da sklene prodajno pogodbo za nepremičnino. Ugodilo pa je zahtevku za ugotovitev, da navedena nepremičnina ni del stečajne mase tožene stranke, ter zahtevku za izročitev oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis tožnikove lastninske pravice na nepremičnini. Sodišče druge stopnje je navedeno prvostopenjsko sodbo potrdilo. Vendar je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za izstavitev oziroma izročitev zemljiškoknjižne listine, in v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da nepremičnina ni del stečajne mase tožene stranke, ter glede odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, naložilo toženi stranki, da tožeči stranki izroči zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini posamezni del stavbe št. 13 v stavbi št. 684 k. o. 0000... (parkirno mesto št. 00). Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu in v delu glede pravdnih stroškov predmet pritožbenega postopka. Zoper odločitev o delnem zavrženju tožbe ni pritožbe.

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta pravdni stranki dne 22. 12. 2010 sklenili prodajno pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala na tožnika prenesti lastninsko pravico na dveh nepremičninah, ki v naravi predstavljata enosobno stanovanje in parkirno mesto. Predmet spora je omenjeno parkirno mesto. Tožnik je plačal celotno kupnino za obe nepremičnini. Obe nepremičnini sta mu bili izročeni v posest. Zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju je tožena stranka tožniku izročila. Ni pa mu izročila zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na parkirnem mestu, saj je bila pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve in obremenitve. Stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka zemljiškoknjižno dovolilo tožniku izročila, ko bo prepoved razpolaganja prenehala. Nad toženo stranko se je nato 14. 2. 2012 začel stečajni postopek. Prepoved odtujitve in obremenitve je prenehala pred začetkom stečajnega postopka. Ob začetku stečajnega postopka je bila tožena stranka v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot lastnica navedenega parkirnega mesta. Tožnik je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavil izločitveno pravico, zahteval je izločitev sporne nepremičnine iz stečajne mase tožene stranke. Stečajna upraviteljica je prijavljeno izločitveno pravico prerekala. Tožnik je na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo vložil predmetno tožbo. Tožbeni zahtevki so sedaj že pravnomočno zavrnjeni, razen predmetnega zahtevka na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila.

8. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje na pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice. Toženka se mu upira z navedbami, da tožnik z zemljiškoknjižnim dovolilom ne razpolaga, zaradi česar ima le obligacijsko pravico na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, torej nedenarno terjatev, ki se po pravilu iz prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev.

9. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je pri prenosu lastninske pravice potrebno ločevati med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Če je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini sklenjen le zavezovalni pravni posel (prodajna pogodba), ne pa tudi razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom prodajalca), ima kupec le obligacijsko terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Če razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine že v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika tako "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. Ni sporno, da v tej zadevi ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, saj je tožnik svojo obveznost plačila kupnine že v celoti izpolnil. Za razrešitev obravnavane zadeve je tako po stališču Vrhovnega sodišča ključno, ali je bil razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka že opravljen. Zavezovalni pravni posel (prodajno pogodbo) sta pravdni stranki sklenili 22. 12. 2010. Zemljiškoknjižnega dovolila s svojim overjenim podpisom pa tožena stranka tožniku ni izročila. Vendar pa izvršitev razpolagalnega pravnega posla ne pomeni izročitve zemljiškoknjižnega dovolila kupcu, temveč overitev podpisa prodajalca na njem oziroma sestavo notarske zapisa, v katerem je vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo (1. alineja 3. točke drugega odstavka 94. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč enostranski pravni posel, saj zavezuje le prodajalca. Zgolj njegova ne izročitev kupcu prodajalca tako ne odvezuje obveznosti, ki iz njega izhajajo.

10. Tožnik je navedel, da je bila prepoved odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine iz zemljiške knjige izbrisana 8. 12. 2011 in da je po prenehanju učinkovanja navedene zaznambe tožena stranka tožnika po telefonu pozvala, naj prevzame zemljiškoknjižno dovolilo za vpis svoje lastninske pravice. Zaradi službene odsotnosti zemljiškoknjižne listine takrat ni mogel prevzeti, nato pa se je nad toženo stranko že začel stečajni postopek. Iz razlogovanja Vrhovnega sodišča izhaja, da če navedene trditve tožeče stranke držijo, potem je treba šteti, da je tožena stranka razpolagalni posel izvršila pred začetkom stečajnega postopka, zemljiškoknjižnega dovolila le izročila ni tožniku. Vrhovno sodišče opozarja tudi na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz sicerjšnjih navedb stranke.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da jo je tožena stranka pozvala na prevzem zemljiškoknjižnega dovolila, zato se to dejstvo šteje za priznano. Na podlagi tega indica je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka zemljiškoknjižno dovolilo že izstavila, saj sicer ne bi pozvala tožeče stranke na njegov prevzem. Zato je toženi stranki naložilo zgolj še izročitev zemljiškoknjižnega dovolila tožeči stranki.

O pritožbenih razlogih tožene stranke:

12. Tožena stranka v pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede neprerekanih dejstev nepravilni. Tožeča stranka je v tožbi res trdila, da je tožena stranka tožeči stranki po prenehanju učinkovanja zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve po telefonu sporočila, naj prevzame zemljiškoknjižno dovolilo, vendar po stališču tožene stranke tožeča stranka v zvezi s tem ni podala nobene konkretnejše navedbe ali dokaznega predloga, razen predloga za zaslišanje tožnika, kar pa ne predstavlja dokaza, primernega za ugotavljanje relevantnih dejstev v zvezi z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Po stališču tožene stranke v pritožbi tožeča stranka sploh ni trdila, da je toženka izvedla razpolagalni pravni posel v korist tožnika. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je pravočasno zatrjevala ne samo, da tožniku ni bilo izročeno zemljiškoknjižno dovolilo pred začetkom stečajnega postopka nad toženko, ampak tudi, da ga toženka niti ni izdala oziroma izstavila – v smislu da ga ni zapisala, podpisala in na njem notarsko ovirala svojega podpisa. Poleg tega naj bi namen zanikanja tega dejstva izhajal iz siceršnjih navedb tožene stranke. Tožeča stranka naj tudi ne bi konkretizirano trdila, da je toženka že pred začetkom stečajnega postopka nad njo overila podpis na listini, sposobni za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika, prav tako naj v zvezi s tem ne bi predlagala nobenega primernega dokaza. Tožnik bi moral navesti, kdo konkretno in kdaj je tožnika pozval na prevzem zemljiškoknjižnega dovolila. Pavšalnost in nepodprtost navedb tožeče stranke s konkretnimi dokaznimi predlogi naj bi onemogočala, da bi se tudi tožena stranka lahko o domnevnem obstoju zemljiškoknjižnega dovolila podrobneje izrekla. Pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi izvajanji ne more soglašati. Šele če bi tožena stranka prerekala povsem dovolj konkretizirane trditve tožnika, da ga je toženka pozvala k prevzemu zemljiškoknjižnega dovolila, bi se trditveno in dokazno breme prevesilo in bi tožnik moral podati podrobnejše navedbe in dokaze o tem, kdo konkretno in kdaj ga je k prevzemu pozval. Tako pa je tožeča stranka povsem zadostila svojemu trditvenemu bremenu, ob odsotnosti (konkretnega in siceršnjega) zanikanja jasno podanih navedb tožeče stranke pa predlaganje dokazov in izvajanje dokaznega postopka o neprerekanih dejstvih ni bilo potrebno (prim. 212. člen ZPP). Če je bila toženka pozvana k prevzemu zemljiškoknjižnega dovolila, je tudi povsem logično in izkustveno sprejemljivo sklepanje, da je zemljiškoknjižno dovolilo že obstajalo. Poziv k prevzemu zemljiškoknjižnega dovolila pa tudi ne more pomeniti drugega, kot da je na tej listini tudi že overjen podpis prodajalca, saj bi bil sicer poziv k prevzemu preuranjen in tako brezpredmeten.

13. Ne držijo pritožbene navedbe v smeri, da je zaključek sodišča prve stopnje o izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila in overitvi podpisa na njem brez ustrezne trditvene podlage. Ker zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice ne more biti drugačno kot overjeno, poziv za prevzem zemljiškoknjižnega dovolila predpostavlja, da je bil opravljen razpolagalni posel, torej da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo napisano, podpisano, overjeno in pripravljeno za prevzem s strani tožeče stranke.

14. Tožena stranka se ne more enostavno izogniti obveznosti zanikanja s strani tožeče stranke podanih navedb zgolj s pojasnilom v pritožbi, da so bile te trditve premalo konkretizirane, saj bi tudi to morala navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji. Napram s strani tožeče stranke predlaganemu dokazu za zaslišanje tožnika kot stranke pa bi tožena stranka lahko predlagala zaslišanje svojega zaposlenega delavca, ki je v spornem obdobju skrbel za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil pri toženi stranki. Kot že rečeno pa izvajanje dokazov sploh ni bilo potrebno, ker toženka niti trditvenemu bremenu ni zadostila.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da veljajo za toženo stranko strožja pravila glede trditvenega in dokaznega bremena kot za tožečo stranko. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo res uporabila poleg izraza „izročeno“ tudi "tožniku izstavljeno", vendar je z njim pomensko označevala isto kot izročitev. Zmotno je tudi stališče tožene stranke v pritožbi, da tožnik nikoli ni prerekal njenih trditev, da razpolagalni posel ni bil opravljen. Omenjene trditve namreč pomenijo tudi pravno kvalifikacijo ravnanja, ne gre le za zatrjevanje dejstva. Člen 214 ZPP pa se nanaša le na dejstva, ne pa na pravne kvalifikacije.

16. Tožena stranka je v pritožbi navajala tudi, da se niti (overjeno) zemljiškoknjižno dovolilo niti notarski zapis, ki bi ga vseboval, ne nahajata v poslovni dokumentaciji, prevzeti ob začetku stečajnega postopka, niti ga ni upraviteljica toženke našla nekje drugje. To dejstvo naj bi bilo potrjeno tudi s tem, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala (tudi) izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (ne zgolj njegove izročitve) in da je toženka po pravnomočnosti prvotne sodbe v predmetni zadevi, s katero je bilo tožbenemu zahtevku v tem delu uvedeno, na zahtevo tožeče stranke dejansko izstavila novo zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa izročila že obstoječega overjenega dovolila tožeči stranki. Omenjene pritožbene navedbe so prepozne, saj toženka ni pojasnila, da jih ni mogla brez svoje krivde podati pravočasno v smislu 337. člena ZPP. Tudi sicer so te navedbe zmotne, saj ni potrebno, da bi toženka razpolagala z originalom pogodbe, da bi izstavila zemljiškoknjižno dovolilo. Poleg tega je bila pogodba napisana v več izvodih (prim. prilogo A 5) in če upraviteljica v poslovni dokumentaciji stečajnega dolžnika nobenega ni našla, to še ne pomeni, da toženka pred začetkom stečajnega postopka z njim ni razpolagala. Pravno irelevantno je tudi, da je toženka po pravnomočnosti prvotne sodbe izstavila novo zemljiškoknjižno dovolilo, saj gre pri tem zgolj za način izvršitve sodbe.

17. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi bila toženka glede na stališče revizijskega sodišča dolžna (zgolj) izročiti zemljiškoknjižno dovolilo izpred začetka stečajnega postopka, če bi to obstajalo, v zvezi s tem pa naj bi bilo sodišču prve stopnje naloženo, da razčisti dejansko stanje, česar naj slednje ne bi storilo. Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku (v okviru pravočasnih navedb) ugotovi, ali je bil razpolagalni posel že izvršen (ne pa, ali tožena stranka sedaj razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom izpred začetka stečajnega postopka), pri tem pa naj ustrezno upošteva določbo drugega odstavka 214. člne ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča in ugotovilo v okviru pravočasnih podanih navedb tožnika, da je toženka pozvala tožnika, naj prevzame zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, česar toženka ni prerekala, zato je to dejstvo treba šteti za priznano. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je bil razpolagalni posel že izvršen pred začetkom stečajnega postopka. Kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP tako ni podana.

18. Zmotno je stališče tožene stranke tudi v smeri, da bi bila ugodilna sodba neizvršljiva, če bi konkretna listina ne obstajala in bi toženka s takšno listino ne razpolagala. Toženka si s tovrstnimi navedbami prihaja sama s seboj v nasprotje, saj je sama pojasnila, da je lahko prvotno sodbo, ki je bila sicer s strani revizijskega sodišča razveljavljena, brez težav izvršila.

19. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nedoločen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi tožbeni zahtevek na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila vseboval celotno besedilo dovolila z datumom izdaje, saj je predmetni zahtevek dovolj specificiran s tem, da je iz njega razvidno, da gre za zemljiško dovolilo v breme tožene stranke in v korist tožeče stranke za dovolitev vpisa lastninske pravice na cit. sporni nepremičnini. S tem so definirane vse bistvene sestavine, potrebne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo.

O pritožbi tožnika zoper odločitev o pravdnih stroških:

20. Tožnik v pritožbi navaja, da je v bistvenem delu uspel in ne soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da vsem zahtevkom tožeče stranke ni bilo ugodeno, glede na izid revizije pa je bila potrebna tako pritožba kot revizija tožene stranke. Zato po njegovi oceni ni pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo uspeh strank v pravdi ter pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v smislu drugega odstavka 154. člena ZPP.1 Tožnik sam izpostavlja, da je postavil več tožbenih zahtevkov, s katerim je skušal na več pravnih podlagah doseči isti cilj. Uspel je z zahtevkom na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, ni pa uspel z zahtevki na ugotovitev obstoja izločitvene pravice, na prepoved sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino in na ugotovitev, da nepremičnina ni del stečajne mase. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne glede na to, da je večinoma šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ne držijo pritožbene navedbe, da naj zahtevki, s katerimi tožnik ni uspel, ne bi terjali dodatne obravnave s strani nasprotne stranke oziroma sodišča. Sam potek postopka pokaže, da so tudi zahtevki, s katerimi tožnik ni uspel, dodatno obremenjevali postopek. S tem se pokaže odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov kot pravilna.

Sklepno:

21. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je sodišče v obrazložitvi sodbe presodilo navedbe pritožb, ki so odločilnega pomena, z nebistvenimi pa se mu ni bilo potrebno ukvarjati. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in materialnopravno pravilno odločbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovori na pritožbi pa nista doprinesli k odločitvi. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Po določilu 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (prim. prvi in drugi odstavbek tega člena).