Jedro

Pojem huda premoženjska škoda, ki je ustavna kategorija, je potrebno tudi ustavnoskladno razlagati. Pritožnica ima pravico razpolagati s svojim premoženjem ter pravico svobodno nakupovati, seveda v okviru razumnih in plačljivih zmožnosti. Za izkazan obstoj pogojev po 1. alinei 39. člena ZDZdr mora biti izkazana „resna nevarnost“, ki jo bolna oseba povzroča sebi ali drugim s povzročanjem hude premoženjske škode. Potreben je torej obstoj konkretnih dejanj bolne osebe, ki povzročajo hudo premoženjsko škodo zanjo ali za druge.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: „Predlog za zadržanje na zdravljenju G. H. na oddelku pod posebnim nadzorom največ za dva tedna od dneva sprejema (najdlje do vključno 7. 12. 2012),“ zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom G. H. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da se G. H. „zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani najdlje do vključno 7. 12. 2012“ (2. točka izreka).

2. Zoper 2. točko izreka sklepa se pritožuje G. H.. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je bila 29. 11. 2012 premeščena iz zaprtega na odprti oddelek. O tem so bili njeni pooblaščenci s strani ustanove, kjer je zadržanka nastanjena, telefonsko obveščeni. Okoliščina, da je bila že premeščena na odprti oddelek, v izpodbijani odločitvi ni bila upoštevana. Izpodbijana odločitev pa je močno posegla v temeljne pravice in svoboščine pridržanke. Razlogi, zaradi katerih je bila pritožnica zadržana na zaprtem oddelku očitno po mnenju zdravnikov ne obstajajo več. Ne glede na navedeno, pa je izpodbijani sklep nepravilen, saj ob njegovi izdaji niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje. Sodišče je tako odločilo na podlagi predloga izvedenca in dejstva, da naj bi pritožnica sebi ali drugim povzročala hudo premoženjsko škodo. Pritožnica nikoli ni resno ogrožala svojega življenja in zdravja ali življenja in zdravja drugih. Izvedenec je zaključil, da si pridržanka delo hudo škodo, pri čemer ni pojasnil, kakšna naj bi bila ta škoda. Mnenje izvedenca pa je gotovo napačno že zato, ker je bila pridržanka le tri dni po opravljenem pregledu s strani izvedenca premeščena na odprti oddelek. Njegovo mnenje se očitno močno razlikuje od mnenja zdravnikov, ki so s pridržanko v rednem stiku. Izvedenec nedvomno ni predlagal ustreznega obdobja za njeno pridržanje. Poleg tega pridržanka ne povzroča hude premoženjske škode ne sebi ne drugim. Sklep, da prekomerno zapravlja, je sodišče napravilo izključno na podlagi izpovedi partnerja in njenih otrok, pri čemer sta otroka povedala, da večino dejstev, o katerih sta izpovedala, poznata le zato, ker jima jih je povedal pridržankin partner. Sam sodišču o tem ni predložil nikakršnih materialnih dokazov. Sodišče bi se moralo o nastajanju hude premoženjske škode prepričati bolj celostno. V resnici je pravzaprav edini dokaz za potencialno nastajanje škode izpoved enega družinskega člana.

3. Iz izpovedi družinskih članov izhaja, da je pridržanka obremenila svoj račun do limita ter opravila en večji nakup na Pika kartico. V Emporuimu je naročila le predračun, torej končni nakup še ni bil opravljen. Prav tako stanovanja in avtomobila, ki naj bi si ju po izpovedbah prič ogledovala, ni kupila. To kaže, da je pridržanka sposobna oceniti, kakšne so njene finančne zmožnosti in jih ne prekoračiti do te mere, da bi sebi ali drugim povzročala hudo premoženjsko škodo. Sodišče niti ni z gotovostjo ugotovilo, koliko zasluži pridržanka, vsekakor pa dejanska višina porabljenih sredstev glede na zatrjevano plačo in siceršnje njeno premoženje nista taka, da bi lahko predstavljala hudo premoženjsko škodo. Pridržanka je lastnica nepremičnine in solastnica druge nepremičnine do polovice (hiše). Z nobenim od zatrjevanih nakupov ni posegla na to premoženje. Poraba v lanskem letu za odločitev v tem postopku ne more biti relevantna, saj je bila zadržanka lansko leto zaposlena na drugem delovnem mestu, kjer je imela drugačno plačo. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS (1)), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (31. člen Ustave RS). Vendar z ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja.

6. Zdravljenje na oddelku s posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, če so kumulativno izpolnjeni pogoji v 2. in 3. alinei, in vsaj eden od pogojev, ki so našteti v 1. alinei 39. člena Zakona o duševnem zdravju (2) (ZDZdr). Zdravljenje je torej dopustno: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere oseba hudo moteno presoja realnost in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; - če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Po oceni pritožbenega sodišča ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

8. Iz razlogov sklepa izhaja, da je zadržanka pod vplivom duševne motnje, zaradi močno predrugačene presoje realnosti, zaradi katere je hudo motena tudi njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zlasti sposobnost prilagajati pravnoposlovne odločitve realnim premoženjskim zmožnostim nje in njene družine. Povzročanja hude premoženjske škode pa ni mogoče odvrniti oziroma preprečiti drugače, kakor z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom. Zadržanka bi v dosedanjem stanju po prepričanju prvostopenjskega sodišča prostovoljno zdravljenje gotovo opustila, saj do svojega ravnanja pod vplivom motnje ni niti najmanj kritična. Zadržanje na zdravljenju ne predstavlja le preventive pred potencialnimi škodljivimi ravnanji, pač pa odvrača realno, že izkazano in tudi v tem trenutku konkretno grozečo nevarnost, da bo s svojim nepremišljenim premoženjsko škodljivim ravnanjem, katerega vzrok je izključno duševna motnja, nadaljevala.

9. Po oceni pritožbenega sodišča, pridržanka v pritožbi take ugotovitve prvostopenjskega sodišča napada utemeljeno. Nesporno je, da je pri njej podana duševna motnja, ki jo je izvedenec opredelil kot bipolarno afektivno motnjo. Sporno pa je, ali sta izpolnjena tudi ostala dva pogoja, ki narekujeta pritožničino pridržanje na oddelku s posebnim nadzorom brez privolitve. Sporno je, ali pridržana oseba s svojim ravnanjem povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alinea 39. člena ZDZdr). Pojem huda premoženjska škoda, ki je ustavna kategorija (33. člen Ustave RS(3)) je potrebno tudi ustavnoskladno razlagati. Pritožnica ima pravico razpolagati s svojim premoženjem ter pravico svobodno nakupovati, seveda v okviru razumnih in plačljivih zmožnosti. Za izkazan obstoj pogojev po 1. alinei 39. člena ZDZdr mora biti izkazana „resna nevarnost“, ki jo bolna oseba povzroča sebi ali drugim s povzročanjem hude premoženjske škode. Potreben je torej obstoj konkretnih dejanj bolne osebe, ki povzročajo hudo premoženjsko škodo zanjo ali za druge.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je pridržanka že opravila nakup oblek najmanj v vrednosti 4.900,00 EUR, kar predstavlja približno 3,5 kratnih njenih osebnih dohodkov in da se pridržanka zanima za nakupe večje vrednosti (osebni avtomobil znamke Megane). V lanski manični fazi je pridržanka družinsko premoženje že obremenila preko razumnih meja z velikim številom manjših ali večjih nakupov oziroma izdatkov, neracionalnimi prevoznimi in stanovanjskimi storitvami, brez oprijemljivega poslovnega cilja ali v okviru potreb po uživanja prostega časa. To je počela brez soglasja ali vednosti partnerja, kar je po prepričanju sodišča nekaj neobičajnega. Tudi manjše poškodbe na vozilih (lani trikrat) v skupnem seštevku z ostalimi stroški lahko pomenijo večjo premoženjsko škodo. Take ugotovitve prvostopnega sodišča pritožba utemeljeno napada. Izpostavlja, da nakup oblek ni bil opravljen, pač pa je šlo zgolj za predračun, obleke pa kasneje niso bile kupljene. Glede nakupov, ki jih je pridržanka opravila v preteklem letu pa pojasnjuje, da je imela takrat tudi višje prihodke. Glede obeh pritožbenih navedb ima pritožba prav, pridržanka nakupa v Emporiumu ni napravila, pred sedanjo zaposlitvijo je bila zaposlena v podjetju, kjer je imela višje prihodke. Ključno za odločitev v predmetni zadevi pa je, da po oceni pritožbenega sodišča pravni standard hude premoženjske škode, ki naj bi jo pritožnica storila sebi in drugim, v konkretnem primeru ni izpolnjen.

11. Nedvomno tudi po oceni pritožbenega sodišča pritožnica v svojem bolezenskem stanju opravlja večje število nakupov, vendar po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tako ravnanje, ki bi povzročilo hudo premoženjsko škodo pridržanki ali njeni družini. Pridržanka je opravila tudi različne oglede (nepremičnine, avtomobila), rezervacijo oblek za višji znesek, vendar nakupov ni opravila. Prav tako ni razpolagala (odsvojitev, obremenitev) z nepremičnim premoženjem, katerega lastnica in solastnica je. Potrošila je razpoložljiva sredstva, ki jih ima na svojih plačilnih karticah. To pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja takega ravnanja, da bi bil dopusten tako drastičen ukrep, kot ga je izreklo prvostopenjsko sodišče. 12. Če pritožbeno sodišče šteje, da v konkretnem primeru ni podan pogoj po 1. alinei 39. člena ZDZdr šteje tudi, da v konkretnem primeru ni izkazano, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (3. alinea 39. člena ZDZdr). Prvostopenjsko sodišče je med razlogi navedlo, da ambulantno zdravljenje ali vključitev v nadzorovano obravnavo ne bi odvrnila pridržankine ogroženosti, saj bi se ob opustitvi zdravljenja manična simptomatika gotovo ponovila oziroma nadaljevala in zadržanko izpostavila nenadnim vzgibom, ki niso v skladu njenimi realnimi možnostmi. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča bi pridržanka prostovoljno zdravljenje gotovo opustila, saj do svojega ravnanja pod vplivom motnje ni niti najmanj kritična. Zadržanje na zdravljenju torej ne predstavlja le preventive pred škodljivimi ravnanji, ampak odvrača realno, že izkazano in konkretno grozečo nevarnosti, da bo s svojim nepremišljenim premoženjsko škodljivim ravnanjem nadaljevala.

13. Taki razlogi prvostopenjskega sodišča ne pritožnice ne pritožbenega sodišča ne prepričajo. Prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj se pritožnica ne more zdraviti na odprtem oddelku, kar se je nenazadnje komaj en dan po izdaji izpodbijanega sklepa tudi zgodilo in je bolnica od 29. 11. 2012 dalje zdravljena na odprtem oddelku. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca izhaja, da si po mnenju izvedenca pridržanka dela hudo škodo in zato predlaga zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo dveh tednov. Noben drug ukrep naj ne bi bil smiseln glede na preiskovankino nekritičnost do siceršnje bolezni. V primeru ambulantnega zdravljenja ali nadzorovane obravnave bi jo „odneslo“. Iz takega nejasnega in nerazumljivega mnenja ni moč narediti zaključkov, zakaj bolnice ni mogoče zdraviti na drugačen način (na primer na odprtem oddelku). Ni jasno, kakšna naj bi bila škoda, ki jo ugotavlja izvedenec in kaj pomeni, da bi bolnico v primeru ambulantnega zdravljenja ali nadzorovane obravnave „odneslo“. Sodišče mora z izvedencem vzpostaviti dialog, zastaviti mora konkretna vprašanja in tudi njegovi odgovori morajo biti konkretizirani. Ugotoviti je potrebno, ali se lahko bolnici pomaga, na kakšen način in zakaj bolnica ne more biti zdravljena na odprtem oddelku. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je bila pritožnica 29. 11. 2012 (torej le en dan po izdaji izpodbijanega sklepa) premeščena na odprti oddelek (glej list. št. 34 spisa).

14. Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom, zavrnilo. Dejstvo je, da se pritožnica že sedaj zdravi na odprtem oddelku. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče spis prejelo 4. 5. 2012 in na seji odločilo o pritožbi 5. 12. 2012, ukrep pa preneha 7. 12. 2012. 15. Iz vseh navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

(1) Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji.

(2) Uradni list RS št. 77/2008. (3) Uradni list RS št. 33/1991. (4) Uradni list RS št. 26/1999, in naslednji, ZPP.

(5) Uradni list SRS št. 30/86m, in naslednji ZNP.