Jedro

Določba drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 je jasna in nedvoumna glede načina izvršitve pravice do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da morata v primeru, da se davčni zavezanec (prodajalec) dogovori s kupcem nepremičnine (davčnim zavezancem), da bo od transakcij, ki bi morale biti oproščene in so tam navedene, obračunal DDV po predpisani stopnji, oba pred opravljeno dobavo davčnemu organu, predložiti vsak svojo izjavo, torej tako prodajalec kot tudi kupec. Iz ugotovitev DIN torej izhaja, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 za uveljavitev pravice do izbire obdavčitve transakcije v zvezi z nepremičninami po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1. Predmetni račun se nanaša na dobavo, ki je oproščena plačila DDV, takšnega zneska pa prejemnik računa ne more odbiti kot vstopni DDV (peti odstavek 67. člena ZDDV-1), saj znesek davka, ki je na računu izkazan neutemeljeno, prejemnik računa ne sme odbiti kot vstopni DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za davčno obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2012 od osnove 3.480.000,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 696.000,00 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo, 3. 5. 2012 do dneva izdaje odločbe, v znesku 581,30 EUR, z rokom plačilom 30 dni od vročitve odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II. in III. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki so razvidne iz obrazložitvi izpodbijane odločbe, katere je davčni organ zavrnil. Tožnik je zahteval vračilo DDV iz naslova presežka zaradi nakupa nepremičnine. Davčni organ je v postopku DIN inšpiciral poslovne dogodki, ki izvirajo iz prodajne pogodbe med tožnikom (oz. pravnim prednikom družbo A. d.o.o.) in družbo B. d.o.o., z dne 14. 3. 2012. Prvostopenjski organ podrobno navaja vsebino prodajne pogodbe, njeno strukturo ter bistvene elemente pravnega posla, ki sta ga sklenili navedeni stranki. Predmet prodaje je nepremičnina na parc. št. 2116/20 k.o., …. Prodajalec B. d.o.o. je 14. 3. 2012 kupcu izstavil račun z datumom opravljene storitve in rokom plačila 14. 3. 2012. Navedena nepremičnina je v poslovnih knjigah tožnika evidentirana 14. 3. 2012. Davčni organ ugotavlja, da gre za staro nepremičnino in za oproščeno transakcijo po sedmi točki 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) ter da se v tem primeru uporablja 76.a člen ZDDV-1, ki določa prejemnike blaga kot plačnike DDV, česar prodajalec ni upošteval. Izjave po opravljeni dobavi ni mogoče upoštevati. Tožnik je v postopku predložil „memorandum“, v katerem je podal argumentacijo, ki po mnenju tožnika pravno utemeljuje pravico do odbitka vstopnega DDV s strani tožnika in notarske zapise, kar davčni organ citira na straneh 15 do 18 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz odgovora davčnega organa izhaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 45. člena ZDDV-1. Navaja določbe 78. člena, 107. člena in 6. točke 138. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: PZDDV-1). Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-269/03, iz katere izhaja, da izjav oz. dovoljenj ni mogoče uporabljati retroaktivno. Zavezanec lahko popravlja napake v obračunu DDV le do začetka DIN (prvi odstavek 88.b člena ZDDV-1). Navaja določbe prvega odstavka 63. člena, 62. člena ter petega odstavka 67. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnik je pisno izjavo o izbiri obdavčitve po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1 davčnemu organu predložil naknadno, šele 18. 6. 2012. Zato znesek davka, ki je na računu izkazan neutemeljeno, prejemnik računa po določbi petega odstavka 67. člena ZDDV-1 kot vstopni DDV ne sme odbiti. Sklicuje se na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS I U 1838/2011) in sodbo SEU C-269/03).V obravnavanem primeru gre za vprašanje tožnikove pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa omenjenih nepremičnin in ne za vprašanje njegove dodatne obdavčitve. Kolikor davčni organ pri DIN ugotovi, da je obračun DDV, ki ga je vložil zavezanec, nepravilen, mu z odločbo naloži v plačilo ugotovljeno razliko davka oziroma odloči, da se mu razlika vrne (145. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju: ZDavP-2). Po navedeni določbi je obračun DDV samostojni izvršilni naslov.

Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Po mnenju tožnika so izpolnjeni pogoji za obračun DDV od relevantne transakcije na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 3. 2012. Nesporno je, da sta pogodbeni stranki imeli jasen in nedvoumen namen, da se od predmetne transakcije obračuna DDV in da takšen znesek poravna tožnik. Tožnik navaja, da sta pogodbeni stranki ves čas ravnali v dobri veri z namenom, da se poravnajo vse predpisane davčne obveznosti. Navaja, da so se v prodajni pogodbi jasno dogovorili, da se v transakciji obračuna DDV, kar je bilo izrecno vnešeno tudi v notarski zapisnik o hrambi denarja z dne 14. 3. 2012 ter je bilo nakazilo zneska opravljeno 4. 4. 2012. Pred izvedbo transakcije je med tožnikom, B. d.o.o. ter davčnim organom potekala komunikacija, kjer sta stranki jasno izrazili namero, da se od transakcije obračuna DDV. Stranki sta pridobili navodila davčnega organa, kam naj se plača. Tožnik je ravnal v dobri veri. Tožnik je zaupal, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za obračun DDV, ker je davčni organ sprejel plačilo zneska DDV. Kršena so načela v davčnem postopku (členi 4, 5, 6, 7 ZDavP-2). Predmetno odločitev tožnik razume kot nepravično in nepravilno. Davčni organ v postopku pred izvedbo transakcije glede obračuna in plačila DDV s strani tožnika ni imel nobenih pripomb. Že sama vsebina oziroma izrek izpodbijane odločbe sta nejasna in nerazumljiva. Davčni organ ni zmanjšal višine odbitka iz obračuna DDV za marec 2012, temveč je zgolj naložil dodaten obračun DDV obravnavane transakcije. Tožniku nalaga plačilo 696.000,00 EUR, čeprav je že enkrat neutemeljeno plačal enak znesek. Tožnik je z obračunom DDV za marec 2012 postavil zahtevek za vračilo presežka DDV, o čemer davčni organ ni odločil. Kršena so pravila postopka. Izrek dopušča možnost, da bi davčni organ takšno odločbo izvršil in tako od tožnika ponovno izterjal znesek v višini 696.000,00 EUR. Ključno je dejstvo, da je tožnik v skladu z navodili davčnega organa davčnemu organu že plačal znesek DDV v višini 696.000,00 EUR. Davčni organ v DIN o navedenem vprašanju ni odločil. Iz predložene prodajne pogodbe in drugih dokazov je bilo nesporno ugotovljeno, da je pravni prednik tožnika (A. d.o.o.) iz lastnih sredstev nakazal davčnemu organu navedeni znesek. Glede tega, da zneska DDV ni bilo treba plačati, je bil dolžan davčni organ ta znesek nemudoma vrniti tožniku, o čemer ni odločil. Iz previdnosti je tožnik vložil poseben zahtevek za vrnitev navedenega zneska, ki ga je davčni organ zavrnil, češ da ta denar ne pripada tožniku, temveč družbi B. d.o.o., ki je šla v vmesnem času v postopek prisilne poravnave in nato v stečaj. Davčni organ je z izpodbijano odločbo ne samo obračunal in naložil v plačilo ponovno znesek v višini 696.000,00 EUR, temveč tudi brez kakršnekoli pravne podlage neupravičeno zadržal že plačani znesek DDV v isti višini. S tem je bil davčni organ neupravičeno obogaten na račun tožnika.

Davčni organ interpretira določila ZDDV-1 formalistično in v škodo tožnika, čeprav je znesek DDV brez pravne podlage plačal tožnik, in ne B. d.o.o. Hkrati pa je bil obračunan še 2 % davek na promet nepremičnin. Tudi stranka, ki je želela ravnati popolnoma v dobri veri, kot tožnik, zaradi zapletenosti DDV sistema, pade v situacijo, v kateri je možno, da bo brez kakršnekoli pravne osnove izgubil ogromen znesek denarja. Obstoječi sistem DDV je bil predmet precejšnjih kritik. Sprejete so zaveze, da naj bi se sistem DDV do leta 2019 korenito reformiral v smeri enostavnejšega in učinkovitejšega sistema. To pomeni, da je treba že obstoječo zakonodajo s področja DDV razlagati na način, ki ni škodljiv za davčne zavezance. Sodišču predlaga, da naj po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka.

V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve odločbe druge stopnje. V zvezi z ugovorom tožnika, da je bil državni proračun neupravičeno obogaten za znesek plačanega DDV poudarja, da ima na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 prodajalec pravico do popravka obračunanega DDV in da je še pred izdajo odločbe prve stopnje tožnik v zvezi s tem od prodajalca že prejel dobropis. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V prvi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da trditve toženke ne opravičijo ravnanja davčnega organa, da v okviru postopka DIN ni odločil tudi o vračilu neupravičeno že plačanega DDV, ki ga je plačal tožnik. V predmetni zadevi bi razlogi toženke za opustitev odločanja o vračilu DDV tožniku v navedenem znesku držali, če bi šlo za običajno transakcijo. To je, da bi DDV obračunal in plačal prodajalec, kar pa v navedeni zadevi ne drži. Znesek DDV je neupravičeno brez pravne podlage plačal tožnik kot kupec v skladu z navodili davčnega organa. Toženi stranki očita napačno interpretacijo drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Navaja sodbo SEU C- 653/11. Davčni organ je neupravičeno in v nasprotju s temeljnimi načeli zavrnil pravico do obračuna DDV iz formalnih razlogov. Ne glede na to pa je jasno, da bi moralo priti do popravka obračunanega DDV in s tem povezanega vračila DDV zaradi uporabe načela obrnjene davčne obveznosti po 76.a členu ZDDV-1. Na takšni podlagi je nepošteno do tožnika, da bi se izredno visok znesek vračal drugi stranki – prodajalcu, ki iz tega naslova ni bila nikoli na noben način prikrajšana, saj tega denarja ni plačala. Toženka se v odgovoru na tožbo ne izjasni, ali je znesek dejansko sploh že vrnila prodajalcu ali ne, zato tožnik še vedno šteje, da je bila z njegovim plačilom tega zneska podana upravičena obogatitev na strani toženke oziroma državnega proračuna. Dobropis ne predstavlja vrnitve denarja, ki ga je plačal tožnik, temveč je bil izdan za potrebe B. d.o.o. in njegove lastne napačne DDV obravnave predmetne transakcije, primarni upravičenec za vračilo DDV zneska pa je tožnik. Obravnavana zadeva se zaradi dejstva, da je tožnik DDV plačal direktno v državni proračun, bistveno razlikuje od sodbe SEU v zadevi C 424/12 z dne 6. 2. 2014. Opustitev odločanja o vračilu neupravičeno plačanega DDV ne predstavlja samo kršitev temeljnih načel oziroma pravil s področja civilnega in davčnega prava, temveč tudi nesorazmeren poseg v ustavni pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) ter načela sorazmernosti.

V drugi pripravljalni vlogi tožnik bolj natančno pojasni svoje navedbe glede kršitev človekovih pravic po Ustavi RS in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 ter navaja odločitve Ustavnega sodišča RS glede zagotavljanja pravice do zasebne lastnine. Navaja kršitev človekovih pravic po EKČP in Listini EU ter sodno prakso ESČP (v zadevi Buffalo proti Italiji, št. 38746/97 z dne 3. 7. 2003 in druge ter očita kršitev pravice do mirnega uživanja v obravnavani zadevi, kot jih navaja.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno ali je tožniku v DIN utemeljeno naloženo plačilo DDV. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik v obračunu DDV-O za davčno obdobje marec 2012 izkazal presežek DDV, med drugim iz naslova nakupa nepremičnine po prodajni pogodbi z dne 14. 3. 2012 z družbo B. d.o.o., po kateri je tožnik kupil poslovno stavbo v izmeri 1418 m2 in dvorišče v izmeri 3549 m2 oz. prodajno servisnega objekta “center gospodarskih vozil Renault“ s prometno in komunalno ureditvijo ter transformatorsko postajo. Na podlagi predmetne pogodbe je prodajalec (dobavitelj) B. d.o.o. dne 14. 3. 2012 kupcu, pravnemu predniku tožnika (A. d.o.o.) izstavil račun 240068, z datumom opravljene storitve ter rokom plačila 14. 3. 2012 z vsebino „Blago: nepremičnina na lokaciji … (skladno s pogodbo), kol. 1,000, vrednost brez DDV 3.480.000,00 EUR, DDV po 20% stopnji 696.000,00 EUR, skupaj vrednost z DDV (za plačilo): 4.176.000,00 EUR“. Plačilo zneska cene nakupa je bilo izvršeno 30. 3. 2012 na fiduciarni račun notarja oz. je bilo delno izvedeno s pobotanjem. Tožnik je predmetno nepremičnino v poslovnih knjigah evidentiral 14. 3. 2012. Kot pravilno ugotavljata oba davčna organa, se predmetna pogodba nanaša na nepremičnino, ki je po 7. točki 44. člena ZDDV-1 plačila DDV oproščena transakcija (dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni ali če je dobava opravljane preden poteče dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve).V zadevi tako ni sporno, da je poslovna stavba, ki jo je tožnik kupil, bila pred nakupom v uporabi že več kot dve leti (uporabno dovoljenje za stavbo in transformatorsko postajo je izdano 3. 2. 2000) in da gre za za oproščeno transakcijo. Tožnik je na podlagi predmetnega računa uveljavljal v obračunu DDV-O za marec 2012 odbitek vstopnega DDV. V zadevi ni sporno, da je tožnik pisno izjavo o izbiri obdavčitve po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1 davčnemu organu predložil 18. 6. 2012, torej naknadno oz. po dobavi (ki je bila opravljena 14. 3. 2012).

Po 45. členu ZDDV-1, ki nosi naslov „Pravica do izbire za obdavčitev transakcij“ v zvezi z nepremičninami se davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena, med drugim tudi v 7. točki 44. člena ZDDV-1, lahko dogovori s kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1, ki je veljal v relevantnem obdobju, davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena ZDDV-1, če s kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo. Besedilo „v elektronski obliki“ velja šele od 1. 7. 2012, ko je začela veljati Novela ZDDV-1E, kot pravilno navajata oba davčna organa. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da tožnik pred opravljeno dobavo ni predložil davčnemu organu izjave oz., da jo je predložil prepozno. Temu tožnik v postopku oporeka, saj skuša pojasniti, da je bila pogodbena volja obeh vpletenih strank obračunati DDV in da je davčni organ to vedel, saj sta stranki z njim sodelovali glede dogovora z zvezi s plačilom DDV. Po mnenju tožnika, ki naložitev plačila DDV razume kot nepravičnega, bi naj moral davčni organ voljo tožnika in prodajalca razbrati že iz pogodbe in iz komunikacije, ki jo je imel tožnik in prodajalec z davčnim uradom pred izdajo računa in pred sklenitvijo pogodbe. Vendar sodišče takšni razlagi tožnika ne sledi, saj za to ni pravne podlage niti v določbah ZDDV-1 in PZDDV-1 niti ne izhaja iz sodne prakse SEU, ki razlaga pravo EU, v tem primeru Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva 112/2006), ki je nadomestila Šesto direktivo1. Tudi kolikor držijo navedbe tožnika glede njegove dobrovernosti, pa sodišče pripominja, da v obravnavani zadevi dobrovernost nima takšne vloge, kot to želi prikazati tožnik, Določba drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 je jasna in nedvoumna glede načina izvršitve pravice do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da morata v primeru, da se davčni zavezanec (prodajalec) dogovori s kupcem nepremičnine (davčnim zavezancem), da bo od transakcij, ki bi morale biti oproščene in so tam navedene, obračunal DDV po predpisani stopnji, oba pred opravljeno dobavo davčnemu organu, predložiti vsak svojo izjavo, torej tako prodajalec kot tudi kupec. Oba davčna organa se pravilno sklicujeta tudi na določbo 78. člena PZDDV-1, ki se je uporabljal do 31. 6. 2012, po kateri v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1 sestavita davčna zavezanca skupno izjavo v dveh izvodih in ju predložita vsak svojemu pristojnemu davčnemu organu. Iz ugotovitev DIN torej izhaja, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 za uveljavitev pravice do izbire obdavčitve transakcije v zvezi z nepremičninami po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1. Zato so tožnikovi očitki glede formalističnega pogleda na navedeno določbo neutemeljeni. Posledično je tudi pravilna ugotovitev, da se predmetni račun nanaša na dobavo, ki je oproščena plačila DDV, takšnega zneska pa prejemnik računa ne more odbiti kot vstopni DDV (peti odstavek 67. člena ZDDV-1), saj znesek davka, ki je na računu izkazan neutemeljeno, prejemnik računa ne sme odbiti kot vstopni DDV.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ opravil pravilno dokazno oceno predložene pogodbe in spornega računa kot drugih dokumentov, ki se nanje sklicuje tožnik. Iz navedenih dokumentov tudi ne izhaja, da je tožnik nastopal kot plačnik blaga v smislu 76.a člena ZDDV-1. Pogodba in račun ne vsebujeta navedbe določb ZDDV-1, ki bi kazali, da je sporna dobava predmet obrnjene davčne obveznosti. Zato so tožnikove navedbe, da je plačal DDV v svojem imenu kot plačnik v smislu obrnjene davčne obveznosti davčnemu organu v nasprotju s podatki upravnega spisi in sodišče te ugovore zavrača. V obravnavani zadevi tudi ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, da naj bi davčni organ ne odločil o njegovi zahtevi za vračilo DDV, ki je neupravičeno plačan. V obravnavani zadevi gre za DIN, v okviru katerega je davčni organ ugotavljal dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odločitev (ugotovitveni postopek po 73. členu ZDavP-2). Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik neutemeljeno odbil vstopni DDV po spornem računu, v katerem DDV ne bi smel biti prikazan, saj je šlo za dobave, ki so oproščene (7. točka 44. člena ZDDV-1). Predmet tega postopka tako ni vračilo davka, kot želi prikazati tožnik, ampak postopek DIN DDV, v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti glede odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v obračunu DDV-O za marec 2012, zato v tem postopku ni odločal o vračilu DDV tožniku. Tožnikovi očitki o neupravičeni obogatitvi davčnega organa na račun tožnika zato niso utemeljeni. Po 5. točki 67. člena ZDDV-1, če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme tega višjega zneska odbiti, ne glede na to, da je bil DDV plačan. Po presoji sodišča sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno uporabila določbe ZDDV-1 in PZDDV-1, kot sta jih navedla. Takšna razlaga, kot ju ponujata oba davčna organa, je pravilna in skladna tudi s sodno prakso Upravnega sodišča RS (npr. v zadevi I U 1838/2011) in tudi s prakso SEU (npr. v zadevi C- 269/03) glede razlage člena 13 (C) Šeste direktive. Po navedeni določbi lahko države članice omejijo obseg pravice do izbire in podrobneje določijo pogoje za njeno uporabo, in lahko upravičencem oprostitev, določenih v Šesti direktivi, dajo možnost, da se odrečejo oprostitvi ali v vseh primerih ali z določenimi omejitvami ali tudi na različne načine. Iz povedanega sledi, da države članice uživajo široko pravico do proste presoje v okviru določb med drugim tudi člena 13 (C) Šeste direktive. Po stališču iz sodbe SEU v zadevi C-269/032, ki se nanj sklicujeta tudi oba davčna organa izhaja, da navedena določba ne nasprotuje temu, da država članica, ki uporabi pravico, da dovoli svojim davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev teh transakcij, sprejme zakonodajo, ki pogojuje celotni odbitek plačanega vstopnega DDV s pridobitvijo neretroaktive predhodne odobritve davčne uprave.

Sodišče tudi ne sledi tožnikovim razlogom, da je s predloženo korespondenco z davčnim organom že pred podpisom predmetne pogodbe seznanil davčni organ, na kakšen način bo izvršena transakcija. Iz upravnih spisov in priloženih dokazil to ne izhaja in tudi po presoji sodišča korespodence med tožnikom, prodajalcem in davčnim organom ni mogoče opredeliti kot predhodne seznanitve davčnega organa v smislu drugega odstavka 45. člena ZDDV-1. Zato sodišče zatrjevanje tožnika, da je na ta način izpolnil pogoj po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1 kot neutemeljeno zavrača. Stališče tožnika, da gre v obravnavanem primeru za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), pri čemer se tožnik sklicuje na ustavne odločbe, kot jih navaja, po presoji sodišča ni pravilno. ZDDV-1 določa med drugim materialne pogoje za priznavanje določenih ugodnosti. Opcija, ki jo imajo davčni zavezanci po 45. členu ZDDV-1 glede obdavčitvijo transakcij v zvezi z nepremičninami, je sestavni del materialnega prava. Glede na že povedano, je navedena določba skladna tudi s pooblastilom, ki ga imajo države članice po členu 13 (C) Šeste direktive oz. drugim odstavkom 137. člena sedaj veljavne Direktive 112/2006. Stališče tožnika, da je na ta način tožniku onemogočeno uveljavljenje lastninske pravice in da gre za kršitve Ustave RS ter kršitve EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU), je po presoji sodišča neutemeljeno.

Neutemeljeni so očitki glede kršitve pravil postopka. Izrek odločbe je skladen z obrazložitvijo. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami, ki so vplivale na odločitev ter je imel možnost predložiti vsa dokazila. Toženka in prvostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge. Sodišče tožbene očitke, da gre za nesorazmeren ukrep in tožnikovo argumentacijo v zvezi z dobropisom prodajalca, zavrača. Tožnikove navedbe, da je tožnik primarni upravičenec za vračilo zneska DDV, po povedanem glede na ugotovitve DIN ne držijo. Tožniku je pravilno pojasnila toženka tudi v odgovoru na tožbo, da ima v primeru nepravilno zaračunanega davka, prodajalec pravico do popravka obračunanega davka (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1). V zadevi pa niti ni sporno, da je tožnik tudi že prejel od prodajalca dobropis. Iz ugotovitev dejanskega stanja tudi ne izhajajo okoliščine, kot jih želi prikazati tožnik, ko se sklicuje SEU v zadevi C-424/12. V obravnavani zadevi iz ugotovitev dejanskega stanja namreč ne izhaja, da je tožnik neupravičeno plačal DDV v državni proračun in ne prodajalcu, kot meni tožnik. Tudi ne gre v obravnavani zadevi za vprašanje vračila neupravičeno plačanega DDV, ki ga je plačal tožnik, kot želi to tožnik prikazati. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja nasprotno, da tožnik ni izpolnjeval pogoja za odbitek vstopnega DDV (drugi odstavek 45. člena ZDDV-1), ker je šlo za oproščeno transakcijo, zato mu davčni organ navedenega zneska vstopnega DDV utemeljeno ni priznal, za kar je pojasnil razloge, s katerimi se sodišče strinja. Sklicevanje na nadzor in seznanjenost davčnega organa s celotno situacijo ter možnosti preprečitve tveganja izgub davčnih prihodkov, v obravnavani zadevi zato ni relevantno. Tožnikove navedbe glede bodočih sprememb ZDDV-1 na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, kakor tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, EKČP, Listine EU, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbo zavrne, odloči da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče je na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na nejavni seji, saj relevantne okoliščine niso sporne. V skladu z navedeno določbo lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, četudi je dejansko stanje med tožnikom in toženko sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Predlagani dokazi so že bili obravnavani in dokazno ocenjeni v predhodnem postopku, tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.