Jedro

Kot osnovo za izračun nadomestila med začasno zadržanostjo od dela je potrebno upoštevati plačo, ki jo je tožnica prejemala v koledarskem letu pred začasno zadržanostjo z dela, torej plačo direktorja sektorja. Tako izračunano nadomestilo je skladno z določbami 1., 2., in 4. odstavka 31. člena ZZVZZ, saj je spoštovana omejitev glede najvišjega možnega nadomestila, ki ne sme biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal, oz. od osnove, po kateri je v času zadržanosti z dela zavarovan in bo tak znesek tožena stranka dobila refundiran od ZZZS. Če tožena stranka ne bi mogla uveljaviti refundacije zato, ker si je določbe 31. člena ZZVZZ napačno razlagala in je zato vzela za osnovo za nadomestilo osnovno plačo za delovno mesto produktnega managerja, na katerega je bila tožnica prerazporejena, to ne more biti v škodo tožnici, ki je upravičena do nadomestila, izračunanega po citiranih določbah ZZVZZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se razveljavi sklep direktorice družbe T. L. d.d. D. z dne 14.2.1997 o razporeditvi tožnice M. G. K. na delovno mesto produktnega managerja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici 1.741.798,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih neto zneskov in datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku sodbe, do plačila, ter od neto zneskov obračunati in izplačati za tožnico vse prispevke, davke in druge dajatve, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici tudi stroške postopka v znesku 224.117,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na vrnitev tožnice nazaj na delo in razporeditev na ustrezno delovno mesto zaradi umika tožbe.

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožuje tožena stranka smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oz. zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi oz. spremeni. V pritožbi navaja, da je sporna ugotovljena osnova za obračun nadomestila za odsotnost z dela zaradi bolezni. V kolikor ZZZS ne prizna refundacije, bo tožena stranka oškodovana. Tožena stranka ne oporeka izplačilom pod 1. do 3. alineo druge točke izreka sodbe, saj takrat tožnica še ni bila v bolniškem staležu in je sodišče tudi že odredilo začasno zadržanje navedenih sredstev na posebnem računu. Glede drugih alinej 2. točke izreka sodbe pa tožena stranka vztraja, da se mora o pravilnosti obračuna izjasniti ZZZS, ki dejansko v skladu z zakonom nosi obveznost plačila oz. refundacije nadomestila zaradi odsotnosti tožnice zaradi bolezni. Tožena stranka je na to v pravdi že opozorila. Glede na predhodne znane primere pri toženi stranki bi bila morda tožnica upravičena do osnove za nadomestilo, ki bi v najboljšem primeru ustrezala povprečju doseženega osebnega dohodka na enakih delovnih mestih. Tožena stranka je na obravnavi podala izjavo, da bi tožnica potencialno lahko dosegla tudi višjo plačo, toda v danem primeru je bistvenega pomena, ali lahko ZZZS prizna nadomestilo, ki je višje od osnovne plače za novo delovno mesto tožnice oz. dejansko doseženega povprečnega osebnega dohodka na enakih delovnih mestih. Sodišče je v tretji točki sodbe toženi stranki naložilo povrniti tožnici stroške postopka, čeprav je njen zahtevek v 1. točki izreka zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bistvenega pomena vprašanje, ali lahko ZZZS prizna nadomestilo, ki je višje od osnovne plače za novo delovno mesto tožnice oz. od dejansko doseženega povprečnega osebnega dohodka na enakih delovnih mestih, čeprav priznava, da je na obravnavi podala izjavo, da bi tožnica potencialno lahko dosegla tudi višji osebni dohodek. Podatkov o tem, koliko naj bi znašal povprečni osebni dohodek na enakih delovnih mestih, pa tožena stranka ni predložila. Zato zgolj njenih pavšalnih pritožbenih navedb že iz tega razloga ni mogoče upoštevati, zlasti ne zato, ker zakonski predpisi ne dajejo nobene pravne podlage za izračunavanje osnove za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela ob upoštevanju osnovne plače (za VII. tarifni razred po SKPG) oz. dejansko dosežene povprečne plače (drugih delavcev) na enakih delovnih mestih, za kar se zavzema pritožba. Če se upoštevajo izvedeni dokazi in zakonski predpisi, ki urejajo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, so zaključki prvostopenjskega sodišča glede izračunavanja osnove za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela za sporno obdobje povsem pravilni.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je odločilno, ali je prisojeno nadomestilo (oz. razlika med izplačanim in pripadajočim nadomestilom) obračunano v skladu z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92, 13/93, 9/96 - ZZVZZ). Na te določbe je pri refundaciji nadomestila vezan tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje. Vprašanje, kakšno bi bilo stališče ZZZS pri priznavanju refundacije nadomestila za bolniški stalež tožnice, zato ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Bistveno pa je, da ni bilo nikakršne pravne podlage za izračunavanje nadomestila po osnovi plače za sedmi tarifni razred, za katerega se je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila zato, ker se ji - kot je izpovedala direktorica tožene stranke - ni zdelo prav, da bi tožnica prejemala plačo kot direktorica, čeprav ni delala.

Prvostopenjsko sodišče je uporabilo pravilno pravno podlago pri odločanju o višini nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, do katerega je upravičena tožnica za sporno obdobje (od junija 1997 dalje do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki) in sicer določbe 1., 2. in 4. odstavka 31. člena ZZVZZ. Po 1. odstavku 31. člena navedenega zakona je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji. Po 2. odstavku istega člena ZZVZZ nadomestilo znaša 100, 90 oz. 80 % osnove, odvisno od tega, za kakšno zadržanost od dela gre. Za pravilno odločitev v tej zadevi pa je bistvena določba 4. odstavka 31. člena navedenega zakona, na katero se tudi v pritožbi sklicuje tožena stranka. Po tej določbi nadomestilo ne sme biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal, oz. od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bila plača tožnice na delovnem mestu produktni manager, na katerega je bila tožnica razporejena z dokončnim sklepom od 30.5.1997 dalje, odvisna od opravljenega dela in da bi bilo mogoče na tem delovnem mestu zaslužiti celo več, kot na prejšnjem delovnem mestu direktorice maloprodaje (kar je potrdila tudi direktorica tožene stranke). Tak zaključek potrjujejo izvedeni dokazi - poleg izpovedi direktorice zlasti primerjava določb o višini plače po obeh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko (za delovno mesto direktorice maloprodaje in za delovno mesto produktnega managerja). Na delovnem mestu direktorice maloprodaje je njena plača znašala štirikratnik povprečnega bruto osebnega dohodka na zaposlenega ter stimulacijo do 30% plače, na delovnem mestu produktnega managerja pa je bila tožnici določena osnovna plača 99.265,00 bruto ter stimulacija v odstotku od dosežene plačane relizacije (s prilogo k pogodbi o zaposlitvi je bil določen letni plan prodaje ter določena provizija v višini 7% od plačane realizacije). Glede na navedeno je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka kot osnovo za izračun nadomestila med začasno zadržanostjo od dela upoštevati plačo, ki jo je tožnica prejemala v koledarskem letu pred začasno zadržanostjo z dela, torej plačo direktorja sektorja. Tako izračunano nadomestilo je namreč povsem v skladu z določbami 1. in 2., pa tudi 4. odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj je spoštovana omejitev glede najvišjega možnega nadomestila, ki ne sme biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal, oz. od osnove, po kateri je v času zadržanosti z dela zavarovan. Zato tudi ni nikakršnega utemeljenega razloga za bojazen tožene stranke, da bi pri refundaciji nadomestila prišlo do problemov in do oškodovanja tožene stranke, saj prisojeno nadomestilo za čas bolniškega staleža ne presega omejitev iz 31. člena ZZZS.

Prav tako ni nobene potrebe, da bi se o višini nadomestila plače za čas bolniškega staleža, o katerem odloča sodišče v tem individualnem delovnem sporu na podlagi predpisov, ki določajo njegovo višino, izjavljal ZZZS. Če pa tožena stranka ne bi mogla uveljaviti refundacije zato, ker si je določbe 31. člena ZZVZZ napačno razlagala in je zato vzela za osnovo za nadomestilo osnovno plačo za delovno mesto produktnega managerja, to ne more biti v škodo tožnici, ki je upravičena do nadomestila, izračunanega po citiranih določbah ZZVZZ.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče tožnici, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni priznalo vseh priglašenih stroškov, ampak je upoštevalo dejstvo, da je tožnica s svojim zahtevkom le delno uspela. Zato je stroške odmerilo pravilno in v skladu z določbami ZPP oz. veljavno odvetniško tarifo (154. in 155. člen ZPP).

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka sodbe).