Jedro

Otrok od 7 do 14 leta neposredno odškodninsko odgovarja samo, če tožnik dokaže, da je sposoben za razsojanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od ml. toženca plačilo

7.080.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 615.120,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da sodišče ni zaslišalo toženca, čeprav je tožnik to predlagal in je sodišče, ko tega dokaza ni izvedlo kršilo načelo o obveznem zaslišanju obeh pravdnih strank.

S takim postopanjem je sodišče bistveno kršilo določbo čl. 339 ZPP.

Toženec je bil v času nesreče razsoden, saj je dosedanji postopek pokazal, da je bil v času nesreče razsoden, kar kaže tudi izpoved njegovega četa. Nedopustno je, da se otroci med 7 in 14 letom vozijo okrog s kolesom brez čelade, brez izpita in še brezglavo zavijajo sem ter tja ter spravljajo v nevarnost druge udeležence v prometu. Da se je toženec zavedal kršitve prometnih pravil in da je kriv za nesrečo izhaja iz tega, da staršem ni povedal za nesrečo. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožnik uveljavlja odškodnino zaradi škodnega dogodka, ki se je zgodil 7.8.1995 neposredno od ml. tožnika (roj.

11.3.1987). Mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati (drugi odstavek čl. 160 ZOR). To pomeni, da bi bil ml. toženec za škodo odgovoren, če bi tožnik dokazal, da je bil sposoben razsojati. Ker tožnik te okoliščine v postopku pred sodiščem ni zatrjeval (sposobnost za razsojanje), niti je ni dokazoval, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno razsodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, ne glede na to, da je brez potrebe izvedlo obširni dokazni postopek o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka iz katerega tožnik uveljavlja odškodnino. S trditvami v pritožbi, da je bil toženec sposoben za razsojo, tožnik v pritožbi zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno, saj zato ne navaja nobenih opravičljivih razlogov (prvi odstavek čl. 337 ZPP). Okoliščina, da sodišče ni zaslišalo ml. toženca ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v konkretnem primeru ni podan, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in dokazoval, da bi bil toženec sposoben za razsojanje, niti ni navedel, da bi bilo potrebno o tej okoliščini zaslišati toženca, temveč je samo pavšalno predlagal zaslišanje strank le glede samega poteka škodnega dogodka, kar je glede na določbo čl. 160/2 ZOR v tej zadevi nepomembno, prav tako trditve o njegovi nepravilni vožnji in opustitvi staršev ter kršitvi cestnoprometnih predpisov, ki jih tožnik obširno opisuje v pritožbi.

Prav tako za odločanje ni pomembna trditev, da je nedopustno, da se otroci med 7 in 14 letom vozijo okrog s kolesom brez čelade in brez izpita in ali je toženec pred starši skrival nesrečo. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).