Jedro

Pritožnik je spregledal, da je sodišče dne 21.4.2016 glavno obravnavo začelo znova in na njej dokaza z zaslišanjem izvedenca M. B., ni izvedlo. Zato sodišče tudi ni imelo podlage, da bi se o izvedenskem mnenju dokazno opredelilo in posledično tudi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Čeprav je obramba obdolženca prvotno oporekala postavitvi drugega izvedenca, pa na glavni obravnavi 21.4.2016, ki se je, kot rečeno, začela znova, ni predlagala, da bi se v dokazne namene prebralo izvedensko mnenje M. B. oz. le tega neposredno zaslišalo. Ta dokaz bi sodišče prve stopnje v smislu 17. člena ZKP sicer lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti, vendar dopolnitev dokaznega postopka v navedeni smeri tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni potrebna.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M. D. se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolžencu stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil kategorije C, C1, C1E in CE ne izreče ter sodna taksa v višini 60,00 EUR ne določi, medtem ko se v ostalem kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo obdolženega M. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 323. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 48. členu KZ-1 mu je izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil kategorije C, C1, C1E in CE za dobo šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso pa je določilo po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 ZST-1 v znesku 192,00 EUR ter po tarifni številki 7119 ZST-1 v znesku 60,00 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, oz. iz razlogov po 1., 3. in 4. točki 370. člena ZKP, pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Z obdolženčevim zagovornikom se ni moč strinjati, ko meni, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa podrobno in prepričljivo obrazloženi, prav tako s sodbo ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev vidi pritožba v tem, da se izpodbijana sodba ni opredelila do izvedenskega mnenja M. B., ki je bil v postopku postavljen kot izvedenec cestno prometne stroke in na glavni obravnavi tudi zaslišan. Sodišče prve stopnje ga v razlogih sodbe sploh ni omenilo, niti njegovega mnenja dokazno ni ovrednotilo tako samega zase kot v zvezi z izvedenskim mnenjem I. P., kljub temu, da sta si mnenji obeh izvedencev nasprotujoči in da je mnenje M. B. celo v koristi obdolžencu. Izvedenec B. je namreč navedel, da ni mogoče ugotoviti, na katerem voznem pasu je prišlo do prometne nesreče, kar se bistveno razlikuje z mnenjem izvedenca P., da je do trka prišlo na oškodovančevem voznem pasu. Zato bi se sodišče do nasprotujočih si ugotovitev izvedencev moralo opredeliti ter po potrebi opraviti soočanje med njima. Zaradi navedene pomanjkljivosti sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med vsebino teh listin in zapisnikov.

5. Čeprav so navedeni očitki načeloma točni, pa bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožnik je namreč spregledal, da je sodišče dne 21.4.2016 glavno obravnavo začelo znova in na njej dokaza z zaslišanjem izvedenca M. B., ni izvedlo. Zato sodišče tudi ni imelo podlage, da bi se o izvedenskem mnenju dokazno opredelilo in posledično tudi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navedene pritožbene navedbe je zato moč presojati le v okviru pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tudi ta razlog po oceni pritožbenega sodišča ni podan.

6. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva je sodišče kot izvedenca cestno prometne stroke najprej postavilo M. B., katerega je na glavni obravnavi 30.10.2015 tudi zaslišalo. Na podlagi predloga pooblaščenca oškodovanca, s katerim se je strinjala tudi državna tožilka, je nato sodišče odredilo drugega izvedenca cestno prometne stroke, in sicer I. P.. Čeprav je obramba obdolženca prvotno oporekala postavitvi drugega izvedenca češ, da je izvedenec B. odgovoril na vsa vprašanja, pa na glavni obravnavi 21.4.2016, ki se je, kot rečeno, začela znova, ni predlagala, da bi se v dokazne namene prebralo izvedensko mnenje M. B. oz. le tega neposredno zaslišalo. Ta dokaz bi sodišče prve stopnje v smislu 17. člena ZKP sicer lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti, vendar dopolnitev dokaznega postopka v navedeni smeri tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni potrebna. Pritožbene navedbe namreč pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot bo še obrazloženo, niso mogle omajati.

7. Bistvo sicer obširnih pritožbenih navedb je v tem, da izvedenec P. ni pravilno izračunal hitrosti obdolženčeve vožnje skozi ovinek, saj ni upošteval podatkov policije, ki so bili pridobljeni iz tahografa, da je obdolženec pred trkom vozil s hitrostjo 89 km/h in ne 72 km/h, kot trdi izvedenec P.. Glede na to, da je bilo obdolženčevo tovorno vozilo opremljeno z tako imenovanim „pametnim“ tahografom, je za odčitavanje podatkov potrebno ustrezno strokovno znanje in poseben računalniški program. Kolikor bi bil izvedenec tudi strokovnjak oz. izvedenec za tahografe, pa bi lahko ugotovil, ali je obdolženec hitrost vožnje skozi ovinek zmanjševal konstantno ali v fazah, oz., bi lahko odčital vse posebnosti obdolženčeve vožnje. Tako pa ni upošteval podatka policije, ki je bil pridobljen s programom O., da je hitrost obdolženčeve vožnje pred trkom znašala 89 km/h zaradi česar tudi opravljena simulacija dinamike vožnje z računalniškim programom, katero je opravil izvedenec P., ni zanesljiva. Spričo tega obramba vztraja pri ugotovitvi policije o hitrosti vožnje 89 km/h, kar bi pomenilo, da bi morala biti dinamika prometne nesreče bistveno drugačna kot je bila ugotovljena. Dalje se tudi ne strinja z ugotovitvijo izvedenca, da je do trka prišlo v dveh fazah, saj policija prvega trka ni navajala, najdena barva na kontejnerju pa bi lahko nastala tudi pri nakladanju tovora v pristanišču. Izvedenec tudi ni pojasnil čemu ni bilo poškodb na sprednji levi pnevmatiki, niti ni upošteval karakteristik prikolice, ki se razteguje, manjka pa tudi podatek na podlagi katerega je prišel do spoznanja, da je do trčenja prišlo 0,8 metra čez sredinsko črto. Če bi to bilo res bi po mnenju obrambe v nesrečo bilo vpleteno tudi vozilo, ki je peljalo za oškodovančevim.

8. Navedeni pritožbeni očitki po oceni sodišča druge stopnje nimajo takšne teže, da bi omajali pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč izvedenec I. P. zanesljivo in prepričljivo pojasnil dinamiko obravnavane prometne nesreče in istočasno tudi odgovoril na navedbe obrambe, s katerimi je le-ta želela omajati pravilnost njegovih ugotovitev. Kolikor pritožnik vztraja pri ugotovitvi policije glede hitrosti obdolženčeve vožnje in izvedencu očita nezadostno poznavanje novejših tahografov, te navedbe v izvedenskem mnenju ter izpovedbi izvedenca na glavni obravnavi nimajo podlage. V spisu se nahaja izpis tahografa, ki ga je policija dobila po programu O., izvedenec pa je potrdil, da zna odčitati tahograf poleg tega pa je iz njegovega mnenja, ki ga je podrobneje prestavil na glavni obravnavi razvidno, da je pri izračunu hitrosti vožnje pravzaprav upošteval podatek 89 km/h, kot ga navaja policija. Z razliko od policijskih navedb pa je dalje ugotovil, da se je hitrost vožnje skozi ovinek zmanjšala na 56 km/h, nakar je izračunal povprečno hitrost, ki jo je nato primerjal z ugotovljeno kritično hitrostjo po računalniški simulaciji, kot je to podrobneje navedeno v izpodbijani sodbi. Sicer pa tudi ni jasno, čemu pritožnik vztraja pri hitrosti 89 km/h, saj je taka hitrost, ne le, da je v škodo obdolžencu, temveč tudi v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, s katero pritožba soglaša, in sicer, da bi ob višji hitrosti prišlo do rotacije polpriklopnika zaradi česar bi v nezgodo najverjetneje bilo vpleteno tudi vozilo, ki je peljalo za oškodovancem. Dejstvo pa je, da do take rotacije ni prišlo, kar pomeni, da pritožbena razlaga o višji hitrosti kot jo je ugotovil izvedenec P., tudi iz tega razloga ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni pomembno kdaj točno je prišlo do prometne nesreče, s čimer se zagovornik ukvarja na sedmi strani pritožbe. Dvoma ni, da je D. S. poklical policijo, ko je pripeljal v I. in da se obdolženčevo tovorno vozilo tudi ni zaustavilo takoj ob trku, seveda pa obstaja tudi vprašanje, ali sta bili ura na policijski postaji in ura na tahografu, sinhronizirani. Pomembni so zato le podatki na tahografu in ne vprašanje točno ob kateri minuti je prišlo do prometne nesreče. 9. Kar zadeva dinamiko trčenja v sprednji levi del kontejnerja in nato v zadnjo levo kolo polpriklopnika, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v verodostojnost izvedenskega mnenja. Okoliščina, da policisti prvega trka niso zatrjevali, je povsem nepomembna, saj policisti niso opravljali izvedenskega mnenja temveč le ogled. Ugotovitve izvedenca pa so bile bolj podrobne in natančne, saj je opravil ogled kraja vozišča, izdelal ustrezne meritve in imel na voljo še druge podatke, katere je preučil in upošteval pri računalniški simulaciji prometne nesreče. Poleg tega je njegovo mnenje o prvem trku potrjeno tudi s sledjo barve na kontejnerju, ki je enaka barvi oškodovančevega vozila kakor tudi z potekom sledov drsenja na kontejnerju in trčenja v levo kolo polpriklopnika ter odbitja oškodovančevega vozila v ograjo, kar vse je izvedenec ugotavljal in medsebojno primerjal z drugimi upoštevnimi podatki. Poleg tega je na glavni obravnavi na vprašanje zagovornika podrobno pojasnjeval svoje stališče o dveh trkih v obdolženčevo tovorno vozilo in ker je svoje ugotovitve tudi strokovno utemeljil, je jasno, da njegovih ugotovitev obramba s simulacijo nesreče s priročnimi modelčki obeh vozil, ne more omajati. Navedbo obrambe, da bi sled barve na kontejnerju lahko pustilo dvigalo v pristanišču ob nakladanju tovora, pa je prepričljivo zavrnil pooblaščenec oškodovanca v končni besedi češ, da taka sled, kot se je nahajala na kontejnerju, ob nakladanju v pristanišču sploh ni mogla nastati. Glede razhajanj izvedenca z ugotovitvami policije, pri katerih pritožnik vseskozi vztraja, pa je potrebno še pojasniti, da je bil izvedenec pri izdelavi mnenja vezan le na tiste materialne podatke policije (meritve, sledovi, fotografije), kot jih je policija ugotovila ob ogledu in ne na oceno vzrokov in dinamiko prometne nesreče. To je ugotavljal izvedenec sam, saj je bil prav s tem namenom postavljen, prav tako pa je že na zaslišanju na glavni obravnavi odgovoril na konkretne pomisleke obrambe, ki jih je ta sedaj ponavlja v pritožbi. To velja tudi glede vprašanja raztegljivosti prikolice tovornega vozila in ne drži, da izvedenec na to vprašanje ni odgovoril. Glede okoliščine, ali se je ob trku prikolica lahko raztegnila, je namreč jasno odgovoril nikalno, pa tudi sicer je že laično gledano povsem nesprejemljivo, da bi se prikolica med voznimi manevri kot so nenadno zaviranje ali pospeševanje, lahko raztegovala. Kar zadeva mesto prvega trčenja med vozili na nasprotnem voznem pasu, pa je sicer res, da o tem ne obstaja „dokaz ali podatek“ kot zatrjuje obramba, vendar je izvedenec tako v pisnem mnenju kot na zaslišanju obrazložil, da je mesto trčenja ugotovil na podlagi računalniške simulacije prometne nesreče, kar vse je po postavljenih vprašanjih strank tudi podrobneje obrazložil. Glede navedbe pritožbe, da izvedenec M. B. mesta trčenja ni mogel ugotoviti, pa je odgovor podal že sam izvedenec P. na zaslišanju (21. in 22. stran zapisnika z glavne obravnave), ko mu je bilo predočeno prvotno mnenje. Ne gre torej za to, da bi se obe mnenji bistveno razlikovali pač pa, da izvedenec B. ni upošteval vseh tistih podatkov kot izvedenec P., kot je to moč razumeti iz njegove izpovedbe. Zato obramba s sklicevanjem na B. izvedensko mnenje ne more ovreči pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede vzroka in dinamike prometne nesreče. 10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je povsem nepotrebno dopolnjevanje dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca medicinske stroke glede ugotavljanja oškodovančeve vinjenosti in vzročne zveze med dejstvom, da ta ni bil pripet z varnostnim pasom. Ta dokazni predlog je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje v 6. točki sodbe in kolikor obramba še navaja, da se izvedenec P. z vinjenostjo oškodovanca in njegovo nepripetostjo z varnostnim pasom sploh ni ukvarjal, je pojasniti, da to ne drži. Izvedenec namreč tako glede hitrosti kot načina oškodovančeve vožnje ni zasledil nobenih nepravilnosti, temveč je nasprotno pojasnil, da ni imel prav nobene možnosti, da bi lahko preprečil prometno nesrečo. Zato je jasno, da vinjenost ni mogla vplivati na samo prometno nesrečo, medtem ko je nastanek hude telesne poškodbe objektivni pogoj kaznivosti, kot je to pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Izkaže se zato, da zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

11. Kar zadeva odločbo o kazenski sankciji s pritožnikom ni moč soglašati, ko meni, da sta v pogojni obsodbi določena zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe prestrogi in da sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo kot obteževalne okoliščine šteti, da je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan. Res je, da huda telesna poškodba predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razvidno, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da so pri oškodovancu nastale hude zdravstvene posledice zaradi katerih bo v nadaljevanju življenja bistveno oteženo njegovo normalno življenje in delo. V škodo mu je torej štelo intenzivnost hude telesne poškodbe in ne obstoj le-te kot zakonskega znaka kaznivega dejanja. Zato se izrečena kazenska sankcija tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot povsem primerna.

12. S pritožnikom pa se je potrebno strinjati, ko izpodbija utemeljenost stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil kategorije C, C1, C1E in CE, ki je bila obdolžencu izrečena za čas šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je izrek te kazni utemeljevalo z enakimi okoliščinami, kot jih je uporabilo pri izreku pogojne obsodbe, pri čemer je izrecno poudarilo, da pri obdolžencu ne gre za vprašanje njegove nevarnosti v cestnem prometu pač pa se je za stransko kazen odločilo zaradi zelo hudih posledic, ki so nastali pri oškodovancu in ki tudi z vidika pravičnosti terjajo izrek stranske kazni.

13. Z navedeno razlago pa sodišče druge stopnje ne soglaša v celoti, saj je bilo že zgoraj poudarjeno, da je huda telesna poškodba objektivni pogoj kaznivosti oz., da intenzivnost le-te predstavlja okoliščino, od katere je odvisna presoja teže kaznivega dejanja. Vendar je na drugi strani potrebno upoštevati ne zgolj obdolženčeve osebne razmere, ko mora kot poklicni voznik skrbeti za preživljanje družine in za katerega bi začasna prepoved vožnje lahko pomenila tudi izgubo službe, kot utemeljeno opozarja pritožba, temveč tudi stopnjo kršitve prometnih predpisov. Do obravnavane prometne nezgode namreč ni prišlo zaradi morebitne grobe kršitve cestno prometnih predpisov pač pa očitno zaradi obdolženčeve nezadostne pazljivosti in tudi slabih vremenskih razmer. Seveda ga to ne razbremenjuje krivde pač pa postavlja pod vprašaj upravičenost izrečene stranske kazni glede na posledice, ki bi jih ta zanj lahko imela. Nenazadnje je bila obdolžencu določena tudi primerno dolga preizkusna doba, za katero je utemeljeno pričakovati, da bo pri njemu, kot poklicnemu udeležencu v cestnem prometu, dosegla svoj namen. Spričo navedenega je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člen ZKP spremenilo tako, da se obdolžencu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil navedenih kategorij, ne izreče, posledično pa tudi ne določi sodna taksa v višini 60,00 EUR, katero je sodišče prve stopnje obdolžencu odmerilo zaradi izrečene stranske kazni. V ostalem pa je pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, moralo paziti po uradni dolžnosti. Glede na to, da je obdolženec s pritožbo zagovornika deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.