Jedro

Rok 6 mesecev se je v konkretnem primeru že iztekel, to pomeni, da bi toženka še lahko sprožila postopke za podaljšanje roka, pa tega ni storila, ampak je sprejela upravno odločitev, da bo sama obravnavala tožnikovo prošnjo. To možnost ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe III.

Razveljavitev sklepa z dne 14. 12. 2018 z odločitvijo, da bo Slovenija obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi določil člena 29(2) in 17(1) Dublinske uredbe III je odločitev, ki posega v pravni položaj tožnika, saj se v tožbi tožnik sklicuje na pravico do družinskega oziroma zasebnega življenja in v zvezi s tem navaja konkretne okoliščine. To pravico oziroma pravici pa naj bi tožnik pred prihodom na zasebni obisk v Slovenijo uresničeval na Poljskem, kjer ni bil prosilec za mednarodno zaščito, in v to pravico (oziroma pravici) izpodbijani akt morebiti nesorazmerno posega ob tem, da je treba upoštevati tudi javni interes sodelovanja med državami podpisnicami pogodb o izročitvah v zvezi s tekom kazenskih postopkov.

V mednarodni sodni praksi ni dvoma, da je pravica do zasebnega ali družinskega življenja relevantna tudi v postopkih po Dublinski uredbi III.

Diskrecijska klavzula iz določila člena 17(1) Dublinske uredbe III ne sme biti uporabljena tako, da bi to pomenilo kršitev oziroma nesorazmeren poseg v pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Za obravnavano zadevo je ključnega pomena ustaljena sodna praksa Sodišča EU, da mora imeti v skladu s členom 27(1) Dublinske uredbe III prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper „odločitev o predaji“ ali do ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem. Odločitev „o predaji“ je treba razlagati v skladu s primarnim pravom, to je pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni, da odločitev o predaji ne pomeni zgolj odločitve, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ampak tudi odločitev toženke, da Slovenija razveljavi odločitev o predaji in da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kadar taka odločitev posega v pravice ali pravni položaj prosilca.

Ker mora imeti prosilec učinkovito pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi uporabe diskrecijske klavzule, je razumljivo (mutatis mutandis), da mora imeti pravico do učinkovitega sodnega varstva tudi zoper odločitev, da bo država uporabila diskrecijo in ne bo predala prosilca drugi državi članici.

Tožnik sploh ni bil pritegnjen v postopek razveljavitve sklepa z dne 14. 12. 2018 in v postopek odločanja, da bo Slovenija obravnavala njegovo prošnjo in da ne bo predan Poljski. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 5. člena Dublinske uredbe III v zvezi z prvim odstavkom 9. člena, prvim odstavkom 138. člena in tretjega odstavka 146. člena ZUP (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2382/2018/30 (1312-08) z dne 21. 6. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik je 21. 11. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in hkrati predložil dovoljenje za prebivanje št. RP ... z veljavnostjo od ... 2015 do ... 2018, na podlagi katerega je uradno bival v Republiki Poljski. Toženka je zato pristojnemu organu Republike Poljske 29. 11. 2018 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe III1 posredovala zahtevek v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Od pristojnega organa je 13. 12. 2018 prejela odgovor, da je Republika Poljska v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je 14. 12. 2018 izdala sklep št. 2142-2382/2018/22 (1313-08), s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sklep je postal pravnomočen 29. 12. 2018. Toženka pa je z izpodbijanim sklepom2 razveljavila navedeni sklep z dne 14. 12. 2018. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da do 13. 6. 2019 ni opravila predaje tožnika odgovorni državi članici za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, to je Republiki Poljski, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 60. členu ureja situacijo, če varna tretja država ali evropska varna tretja država zavrne vstop prosilca na ozemlje. V takih primerih pristojni organ sklep iz drugega odstavka 55. člena ali drugega odstavka 58. člena tega zakona razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Namen te določbe je, da prosilec, čigar prošnjo za mednarodno zaščito je Republika Slovenija zavrgla kot nedopustno, ker ima možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugi državi, ne bi, če ga določena država ne bi želela sprejeti, ostal brez možnosti, da uveljavlja mednarodno zaščito. Ker je v konkretnem primeru nastala podobna situacija tisti, ki jo ureja 60. člen ZMZ-1, je tudi v tem primeru potrebno tožniku omogočiti, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito obravnava, saj pristojni organ v roku šestih mesecev ni opravil njegove predaje Republiki Poljski. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo v skladu z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III. Navaja, da če se takšne situacije ne bi saniralo, bi to pomenilo, da je tožniku onemogočeno obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker je konkretna situacija v bistvenih elementih podobna situaciji, ki jo ureja 60. člen ZMZ-1, je toženka po analogiji odločila, da se razveljavi navedeni sklep z dne 14. 12. 2018 in Republika Slovenija sprejme v obravnavo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

3. V tožbi tožnik poudarja, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je po odhodu iz Ruske federacije legalno bival na Poljskem, kjer je na podlagi zaposlitve pridobil dovoljenje za prebivanje, katerega kopijo je tudi predložil. Ob podaji prošnje je izjavil, da prosi za svojo vrnitev na Poljsko, saj ima tam urejeno bivanje. Prav tako ima tam stanovanje, podjetje, bančni račun, avto ipd., poleg tega pa mu lahko poljske organizacije pomagajo pri tem, da ga ne bi vrnili v Rusijo. Na Poljskem občasno živi tudi njegova partnerica A.A.. Tožnik je toženki 18. 12. 2018 sporočil, da je seznanjen z odločitvijo Poljske, da bo v skladu z Dublinsko uredbo prevzela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da se v skladu s tem odpoveduje osebnemu razgovoru, namenjenemu ugotavljanju pristojnosti države za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in tudi prevodu dublinskega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa toženka s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, prav tako pa ga ni seznanila z odločitvijo, da bo prevzela pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je po mnenju tožnika kršila njegovo pravico do izjave. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe III mora država članica, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, opraviti razgovor z prosilcem, z namenom, da se zagotovi, da prosilec pravilno razume informacije, ki jih je mora prejeti v skladu z Dublinsko uredbo III. V skladu z drugim odstavkom te določbe se lahko osebni razgovor opusti, če prosilec, po prejetju informacij, na drug način poda ustrezne informacije za postopek določitve odgovorne države članice. Država članica, ki opusti razgovor, prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici, v skladu s 26 (1) členom Dublinske uredbe III da vse nadaljnje informacije, ki so pomembno za pravilno določitve odgovorne države članice. Navaja, da je toženka pravilno ugotovila, da pred izdajo sklepa št. 2142-2382/2018/22 z dne 14. 12. 2018 s tožnikom ni bilo potrebno opraviti osebnega razgovora, saj je na podlagi pridobljenih informacij lahko določila odgovorno državo članico. O sprejetju pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito je tožnika tudi obvestila. Ker se je tožnik strinjal s predajo Republiki Poljski, se je s tem namenom tudi odrekel osebnemu razgovoru ter prevodu sklepa o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker predaje toženka v roku šestih mesecev ni izvedla, je v izpodbijanem sklepu prevzela pristojnost na podlagi drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III. Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije v zadevi C-163/17 z dne 19. marca 2019, je namen šestmesečnega roka za predajo (iz člena 29(1) in (2), prvi stavek, Dublinske uredbe III) zagotoviti, da je zadevna oseba čim prej dejansko predana v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer se ob upoštevanju dejanske kompleksnosti in organizacijskih težav, povezanih z izvedbo predaje te osebe, zadevnima državama članicama zagotovi potreben čas, da se dogovorita o izvedbi predaje, in natančneje, državi članici, ki daje zahtevo, omogoči, da določi podrobna pravila za izvedbo predaje. V teh okoliščinah drugi stavek člena 29(2) Dublinske uredbe III izjemoma omogoča podaljšanje tega šestmesečnega roka, s čimer bi se upoštevalo, da je zaradi zaprtja zadevne osebe tehnično nemogoče, da bi država članica, ki daje zahtevo, to osebo predala. Toženka pri uporabi 29. člena Dublinske uredbe III sploh ni upoštevala drugega stavka te določbe, čeprav je imela v tožnikovem primeru možnost zaprositi za podaljšanje šestmesečnega roka za predajo Republiki Poljski, saj se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper na podlagi ekstradicijskega postopka v Rusko federacijo. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo. Implementacija sekundarnega prava EU mora biti namreč v skladu z Listino EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ter v povezavi z tretjim odstavkom 53. člena Listine EU, v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter ustavami držav članic. Tako se mora Dublinska uredba III uporabljati ob hkratnem upoštevanju 7., 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS. Tovrstno razlago potrjuje tudi sama Dublinska uredba III, ki v 14. točki preambule določa, da mora biti v skladu z EKČP in Listino EU o temeljnih pravicah, spoštovanje družinskega življenja primarna skrb držav članic pri uporabi te uredbe. Po mnenju tožnika bi morala tako toženka, pri presoji uporabe Dublinske uredbe III in morebitnega podaljšanja roka za tožnikovo predajo, upoštevati tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja, saj Dublinska uredba III držav članic ne zavezuje le k temu, da morajo združevati določene družinske člane, ampak tudi k temu da morajo proaktivno ščititi celovitost družine. To potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP), v skladu s katero pride do kršitve pravice do družinskega življenja, če v izvrševanje te pravice posega državni organ. Pri tem je sodišče odločilo, da 8. člen EKČP od držav zahteva, ne samo, da se vzdržijo poseganja v pravico do družinskega življenja, ampak tudi, da zagotovijo njeno spoštovanje z aktivnim delovanjem. S tem, ko toženka ni spoštovala in upoštevala dejstva, da se v Republiki Poljski zakonito nahaja tožnikova partnerica, je toženka kršila tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja. Toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla, zakaj predaje v šestmesečnemu roku ni mogla izvesti, zato se v tem delu sklepa ne da preizkusiti. Toženka tožnika ni obvestila o nameravanem prevzemu pristojnosti, na podlagi preteka šestmesečnega roka. Prav tako ga ni obvestila o možnosti podaljšanja omenjenega roka na podlagi drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III ali ga kakorkoli drugače vključila v postopek odločanja pristojne države članice in o možnosti podaljšanja roka za predajo Republiki Poljski. Toženka bi morala, potem ko je postalo jasno, da predaje ne bo mogla izvesti, o morebitnem prevzemu pristojnosti za obravnavo prošnje obvestiti tožnika ter mu dati možnost, da se o tem izjavi. V ta namen bi morala z tožnikom opraviti osebni razgovor, na katerem bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh dejstvih ter okoliščinah, ki so pomembne za določitev odgovorne države članice ali pa mu v skladu z smiselno uporabo drugega odstavka 5. člena Dublinske uredbe III vsaj omogočiti, da poda vse nadaljnje informacije, ki so potrebne za pravilno odločitev odgovorne države članice in v primeru tožnika za sprejem odločitve o podaljšanju roka za njegovo predajo Republiki Poljski. Ker toženka tega ni naredila in ker je prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje, ob tem pa tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, je po mnenju tožnika bistveno kršila določbe postopka in nepravilno ugotovila dejansko stanje, na podlagi katerega je nato sprejela odločitev o nepodaljšanju roka za predajo. Toženka namreč pri izdaji sklepa ni upoštevala, da se v Republiki Poljski nahaja tožnikova partnerica, zaradi česar je s izpodbijanim sklepom kršila njegovo pravico do družinskega in zasebnega življenja. Ker toženka ni obrazložila, na kakšni podlagi in ob upoštevanju katerih dejstev in okoliščin se je odločila, da roka za predajo ne bo podaljšala, sklepa tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. Navaja še, da je iz (upravnega) spisa razvidno, da je k prevzemu pristojnosti odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito toženko pozvalo Ministrstvo za pravosodje. Iz dopisa z dne 22. 2. 2019 je razvidno, da je Ministrstvo za pravosodje zaprosilo toženko »za sprejem čimprejšnje odločitve o s strani B.B. vloženi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.« Pri tem je ministrstvo predložilo dokumentacijo iz izročitvenega postopka z namenom, da bi se predložena dokumentacija lahko upoštevala v postopku presoje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V dopisu je Ministrstvo za pravosodje tudi navedlo kazniva dejanja, na podlagi katerih Ruska federacija zahteva tožnikovo predajo. Toženko so pozvali, naj na podlagi dokumentacije iz izročitvenega postopka presoja tako obstoj konvencijskih razlogov za podelitev statusa begunca kot tudi obstoj izključitvenih razlogov. Po mnenju tožnika je tovrstno posredovanje Ministrstva za pravosodje v njegov postopek mednarodne zaščite nedopustno in predstavlja bistveno kršitev postopka. Ministrstvo za pravosodje namreč ni stranka v postopku in za sodelovanje v postopku nima pravnega interesa. Prav tako pa toženka tožnika o omenjenih pozivih in posegu Ministrstva za pravosodje v postopek ni obvestilo. S tem so ponovno kršili tožnikovo pravico do izjave, saj se tožnik ni imel možnosti izjaviti o navedbah Ministrstva za pravosodje, prav tako pa so nedopustno posegali v tožnikovo pravico do mednarodne zaščite. Tožnik poudarja, da sta dublinski postopek in izročitveni postopek dva ločena in samostojna postopka, ki se medsebojno ne moreta nadomestiti ter da izročitveni postopek državi članici ne preprečuje izvedbe predaje tožnika odgovorni državni članici. V izročitvenem postopku se zasleduje interes države, v postopku mednarodne zaščite pa interes posameznika po pridobitvi zaščite pred preganjanjem. V skladu z navedenim bi morala Republika Slovenija tako ob upoštevanju vseh okoliščin tožnikovega primera, predvsem njegove pravice do družinskega in zasebnega življenja, presojati možnost podaljšanja roka za njegovo predajo odgovorni državi članici. Ker tega ni storila, je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predaja tožnika Republiko Poljsko obvezuje, da izpelje postopek mednarodne zaščite, prav tako pa bi tožniku omogočila stik z njegovo družino. Če v postopku tožnik ne bi bil uspešen, pa je Republika Poljska prav tako zavezana, da presoja možnost njegove izročitve Ruski federaciji.

5. Izpostavlja še, da je toženka izpodbijani sklep izdala na podlagi 60. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 55. člena in drugim odstavkom 58. člena. Po mnenju tožnika je toženka pri izdaji sklepa uporabila napačno pravno podlago. Določba 60. člena ZMZ-1 se nanaša na situacijo, ko vstop prosilca na ozemlje zavrne varna tretja država ali evropska varna tretja država in se zato zavrže prošnja za mednarodno zaščito. Gre za koncepta, ki sta samostojna in ločena od postopka, ki ga ureja Dublinska uredba III. Ker bi v primeru, da prosilcu varna tretja država ali evropska varna država, po izdanemu sklepu, ne bi dovolila vstopa na svoje ozemlje, nastala situacija, v kateri prosilec tako de facto ne bi imel dostopa do postopka mednarodne zaščite, saj za obravnavo njegove prošnje ne bi bila pristojna nobena država, je zakonodajalec nastalo situacijo uredil z določbo, ki omogoča izdajo sklepa o razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito, v 60. členu ZMZ-1. Vendar pa zakonodajalec podobne določbe ni sprejel za situacijo, ki je nastala v primeru tožnika. Zato je uporaba 60. člena ZMZ-1 za izdajo sklepa o razveljavitvi v primeru tožnika nepravilna, zakon pa omenjene situacije ne ureja. Pravico iz pravnega sredstva iz 23. člena Dublinske uredbe III bi bilo tako potrebno razlagati širše, v smislu, da je potrebno izdati sklep tudi v primeru razveljavitve sklepa, s katerim je bila prošnja za mednarodno zaščito zavržena zaradi predaje odgovorni državi članici. Temu pa bi moral slediti tudi ZMZ-1, ki bi moral urediti pravno podlago za izdajo tovrstnega sklepa. Zahteva za izdajo sklepa v omenjenih primerih izhaja tudi iz 226. Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite. Tožnik opozarja, da vročeni sklep tudi ne vsebuje podpisa uradne osebe, ki je vodila postopek mednarodne zaščite in pripravila izpodbijani sklep o razveljavitvi. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek k toženki.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V zvezi z ugovorom tožnika, da toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa s tožnikom ni opravila osebnega razgovora na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, toženka poudarja, da je osebni razgovor na podlagi te določbe potrebno organizirati pravočasno, v vsakem primeru pa pred sprejetjem kakršnekoli odločitve o predaji prosilca v odgovorno državo članico v skladu s prvim odstavkom 26. člena Dublinske uredbe III. V obravnavanem primeru pa ne gre za izvedbo predaje tožnika v odgovorno državo članico v skladu s prvim odstavkom 26. člena, ampak je v praksi potekel predpisan šestmesečni rok za izvršitev dublinske predaje in je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III pristojnost prešla na državo članico, v kateri se tožnik nahaja in v kateri je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Glede ugovora toženke o nepravilni uporabi materialnega prava, ker v skladu z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III ni uporabila možnosti, ki državam članicam omogoča podaljšanje šestmesečnega roka na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, saj se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, na podlagi ekstradicijskega postopka v njegovo izvorno državo, Rusko federacijo, toženka poudarja, da je smiselno v praksi uporabiti možnost podaljšanja roka predaje na osnovi 29. člena Dublinske uredbe III, kadar je zaporna kazen časovno omejena in je v praksi smiselno in upravičeno pričakovati, da v podaljšanem času roka predaje sama predaja ne bo več motena, v konkretnem primeru pa se oseba nahaja v priporu zaradi ekstradicijskega postopka in je bila predaja ves čas od prejema odgovora s strani poljskih pristojnih organov motena, prav tako pa ni konkretnih indicev, da bi bila izvedba predaje možna v podaljšanem roku predaje, zato je toženka mnenja, da je ravnala v tožnikovo korist, saj naj bi bili postopki hitri in učinkoviti. Toženka poudarja, da se je k izvedbi dublinskega transferja trudila navkljub dejstvu, da je poljski pristojni organ v samem odgovoru navedel, da naj se prouči prioriteta izvedbe ekstradicijskega postopka pred dublinsko predajo, ker bi se toženka s tem izognila dodatnim stroškom in zmanjšala možnost pobega tožnika. Možnost predaje pa je bila ovirana, saj se je tožnik ves čas nahajal v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper in sama fizična izvedba predaje v praksi ni bila možna. V zvezi z ugovorom, da toženka ni spoštovala in upoštevala dejstva, da se v Republiki Poljski zakonito nahaja tožnikova partnerica in je s tem kršila tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja, toženka poudarja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da sta z ženo nameravala zaprositi za poljsko državljanstvo, pri tem pa je navedel le dejstvo, da na Poljskem občasno živi tudi njegova partnerica A.A.. Navaja še, da je v skladu z 29. členom Dublinske uredbe III pristojnost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito tožnika prešla na Republiko Slovenijo, Republika Poljska pa je oproščena sprejema tožnika. Tega tožnik s svojo tožbo ne more spremeniti, saj Republike Poljske ni mogoče prisiliti, da bo sprejela tožnika, če je te obveznosti oproščena. Izpodbijani sklep je bil izdan zgolj zato, da se obravnava v Republiki Sloveniji tudi formalno omogoči. Prav tako je nerazumljivo, zakaj tožnik ne želi, da se njegova prošnja obravnava v Republiki Sloveniji, saj je on tisti, ki je prošnjo za mednarodno zaščito tukaj vložil, iz česar gre sklepati, da je bila njegova želja, da jo Republika Slovenija obravnava. Predlaga, naj se tožnikova tožba zavrne.

7. V vlogi z dne 18. 7. 2019 tožnik še navaja, da toženka ne v izpodbijanem sklepu ne v odgovoru na tožbo ni utemeljila, zakaj predaja tožnika v Republiko Poljsko ni mogoča (niso jasni razlogi za to niti katere so točno tehnične ovire za njegovo predajo), postopek mednarodne zaščite ima prednost pred ekstradikcijskim postopkom. Če podaljšanje roka za tožnikovo predajo ni več mogoče, je toženka kršila tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do sodnega varstva.

8. Tožba je utemeljena.

9. Toženka je izpodbijani akt izdala na podlagi in ob izvajanju Dublinske uredbe III, in sicer z analogno uporabo določila 60. člena ZMZ-1. V izpodbijanem aktu je zavzela stališče, da je odgovornost za obravnavanje prošnje s pretekom roka 6 mesecev na podlagi drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III prešla s Poljske na Slovenijo. Roka za predajo ni poskušala podaljšati, kot pojasnjuje v odgovoru na tožbo, ker je bil tožnik ves čas postopka po Dublinski uredbi III v ekstradicijskem priporu in predaja ni bila možna in da tudi ni bilo nobenih indicev, da bi bila predaja možna v podaljšanem roku. To pomeni, da je toženka z izpodbijanim aktom avtonomno (diskrecijsko) glede na odgovor Poljske odločila, da bo sama obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito.3 Toženka v odgovoru na tožbo tudi ni oporekala tožbenemu ugovoru, da je Ministrstvo za pravosodje pozvalo toženko z dopisom z dne 22. 2. 2019, da čim prej sprejme odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Ob tem je, kot navaja tožnik v tožbi, Ministrstvo za pravosodje predložilo tudi dokumentacijo iz izročitvenega postopka z namenom, da bi se ta dokumentacija upoštevala v postopku presoje tožnikove prošnje. Tožnik je v tožbi navedel tudi, da je Ministrstvo za pravosodje toženko pozvalo, da naj na podlagi predložene dokumentacije obravnava obstoj konvencijskih razlogov za podelitev statusa begunca kot tudi obstoj izključitvenih razlogov.

10. V odgovoru na tožbo toženka teh dejstev ne prereka in iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka 7. 1. 2019 obvestila Ministrstvo za pravosodje o okoliščinah, ki pomenijo, da je Poljska pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito tožnika in da je toženka v zvezi s tem izdala sklep z dne 14. 12. 2018, s katerim je prošnjo tožnika zavrgla in da bo tožnik predan Poljski.

11. Na ta dopis je reagiralo Ministrstvo za pravosodje z dopisom z dne 9. 1. 2019, v katerem je pojasnilo, da je odločba o izročitvi tožnika, izdana s strani ministrice, dokončna in izvršljiva, Upravno sodišče pa je zadržalo njeno izvršitev. Urad za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč je v tem dopisu še navedel naslednje: „Nadalje pojasnjujemo, da status prosilca za azil osebe, ki je predmet izročitvenega postopka, skladno z obstoječo nacionalno in mednarodno zakonodajo ter prakso predstavlja oviro za izvršitev odločbe o izročitvi, zato smo vas zaprosili za obvestilo o tem, ali je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena oziroma v kakšni fazi se postopek nahaja. Kot že navedeno, namreč odločbe o izročitvi tudi po njeni pravnomočnosti ni mogoče izvršiti do sprejema dokončne odločitve o vloženi prošnji za mednarodno zaščito.“ V tem dopisu je še navedeno, da se tožnik nahaja v izročitvenem priporu, ki lahko traja do 30 mesecev, zato njegova predaja Republiki Poljski v okviru drugih postopkov ni mogoča. Po mnenju tega urada bi Republika Poljska tako morala sprejeti odločitev glede azila brez dejanske predaje imenovanega. Omenjeni urad še navaja v tem dopisu /.../ „ker pravnomočne odločbe o izročitvi ni mogoče izvršiti do sprejema dokončne odločitve o vloženi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, je potrebno slednjo sprejeti v najkrajšem možnem času. Prosimo vas, da nas zaradi izvedbe postopka izročitve o sprejeti odločitvi glede mednarodne zaščite čim prej obvestite.“4

12. Iz teh neprerekanih dejstev in upoštevajoč tudi, da toženka ni sprožila postopka za podaljšanje roka za predajo po členu 29(2) Dublinske uredbe III, nesporno izhaja, da se je toženka zaradi postopka izročitve odločila, da bo ne glede na ureditev odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi III sama obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.5 Rok 6 mesecev se je v konkretnem primeru že iztekel, to pomeni, da bi toženka še lahko sprožila postopke za podaljšanje roka, pa tega ni storila, ampak je sprejela upravno odločitev, da bo sama obravnavala tožnikovo prošnjo. To možnost ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe III6, in sicer se lahko država za to možnost odloči, preden izda sklep o zavrženju prošnje, ker bo prošnjo obravnavala druga država članica EU, kakor tudi po pravnomočnosti sklepa o zavrženju prošnje, ker bo prošnjo obravnavala druga država članica. To izhaja iz določila člena 29(2) Dublinske uredbe III, ki ureja prenos odgovornosti, kadar se predaja ne izvede v predpisanem roku oziroma kadar organ po diskrecijski odločitvi ne poskuša podaljšati roka.

13. V zvezi z načinom sprejema odločitve, da bo Slovenija obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito po tem, ko je bil že izdan upravni akt, da se prošnja zavrže, ker bo druga država obravnavala prošnjo in je ta sklep postal pravnomočen, pa je toženka vezana tudi na spoštovanje slovenskih predpisov. Take situacije Dublinska uredba III ne ureja, kakor tudi ne predpisuje, da bi morala država članica za odločitev o tem, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, ker ni podatkov, ki bi kazali na to, da je druga država članica odgovorna, izdati posebno formalno odločbo.7

14. Vendar pa je v konkretni zadevi, ki je drugačna, kot je bila zadeva Fathi, kjer ni bilo nobenega dogovarjanja med dvema državam o pristojnosti po Dublinski uredbi III, treba upoštevati, da je po Ustavi Republike Slovenije pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Pojem „zakon“ je v tem primeru treba razlagati široko, in sicer, da je s tem mišljen tudi predpis prava EU, ki se neposredno uporablja. To je v konkretnem primeru določba člena 29(2) v zvezi s členom 17(1) Dublinske uredbe III in členom 2(d) Dublinske uredbe III.8 Na podlagi teh treh določil ima toženka „zakonsko“ pooblastilo za spremembo pravnomočnega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno s sklepom z dne 14. 12. 2018. Določba 60. člena ZMZ-1 pa ureja drugo pravno situacijo, saj se nanaša na razmerje med državo članico EU, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, in tretjo državo, ki ni članica EU. Vendar pa dejstvo, da je toženka z izpodbijanim aktom razveljavila sklep št. 2142-2382/2018/22 (1313-08) z dne 14. 12. 2018 neposredno na podlagi 60. člena ZMZ-1, namesto da bi to storila s sklicevanjem na pravno podlago v določilih členov 29(2), 17(1) in 2(d) Dublinske uredbe III, ni napaka, zaradi katere bi sodišče moralo izpodbijani sklep odpraviti. Vendar pa s tem še ni v celoti presojano, ali je izpodbijana odločitev zakonita.

15. Razveljavitev omenjenega sklepa z dne 14. 12. 2018 z odločitvijo, da bo Slovenija obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi določil člena 29(2) in 17(1) Dublinske uredbe III je namreč odločitev, ki posega v pravni položaj tožnika, saj se v tožbi tožnik sklicuje na pravico do družinskega oziroma zasebnega življenja in v zvezi s tem navaja konkretne okoliščine. To pravico oziroma pravici pa naj bi tožnik pred prihodom na zasebni obisk v Slovenijo uresničeval na Poljskem, kjer ni bil prosilec za mednarodno zaščito, in v to pravico (oziroma pravici) izpodbijani akt morebiti nesorazmerno posega ob tem, da je treba upoštevati tudi javni interes sodelovanja med državami podpisnicami pogodb o izročitvah v zvezi s tekom kazenskih postopkov. V mednarodni sodni praksi namreč ni dvoma, da je pravica do zasebnega ali družinskega življenja relevantna tudi v postopkih po Dublinski uredbi III.9 Diskrecijska klavzula iz določila člena 17(1) Dublinske uredbe III namreč ne sme biti uporabljena tako, da bi to pomenilo kršitev oziroma nesorazmeren poseg v pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To je pomembno z vidika Ustave RS.

16. Zato je za obravnavano zadevo ključnega pomena ustaljena sodna praksa Sodišča EU, da mora imeti v skladu s členom 27(1) Dublinske uredbe III prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper „odločitev o predaji“ ali do ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem.10 Odločitev „o predaji“ je treba razlagati v skladu s primarnim pravom, to je pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah,11 kar pomeni, da odločitev o predaji ne pomeni zgolj odločitve, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ampak tudi odločitev toženke, da Slovenija razveljavi odločitev o predaji in da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kadar taka odločitev posega v pravice ali pravni položaj prosilca.Poleg pomena določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah je treba upoštevati tudi, da je Sodišče EU zavzelo stališče, da določilo člena 27(1) Dublinske uredbe III nima nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru pravnega sredstva po členu 27(1) Dublinske uredbe III.12 Zakonodajalec EU je namreč z Dublinsko uredbo št. 604/2013 glede na prej veljavno Dublinsko uredbo št. 343/2003 „okrepil različne pravice in mehanizme, ki zagotavljajo vključitev prosilcev za azil v postopek določitve odgovorne države članice“13 oziroma je „občutno povečal postopkovna jamstva.“14 Ker mora imeti prosilec učinkovito pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi uporabe diskrecijske klavzule,15 je razumljivo (mutatis mutandis), da mora imeti pravico do učinkovitega sodnega varstva tudi zoper odločitev, da bo država uporabila diskrecijo in ne bo predala prosilca drugi državi članici.

17. V presoji zakonitosti te odločitve pa sodišče že v prvem koraku ugotavlja, da tožnik sploh ni bil pritegnjen v postopek razveljavitve sklepa z dne 14. 12. 2018 in v postopek odločanja, da bo Slovenija obravnavala njegovo prošnjo in da ne bo predan Poljski. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 5. člena Dublinske uredbe III v zvezi z prvim odstavkom 9. člena, prvim odstavkom 138. člena in tretjega odstavka 146. člena ZUP (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Že zaradi tega je treba izpodbijani akt odpraviti. V zvezi s pravico do osebnega razgovora po Dublinski uredbi III je Sodišče EU zavzelo stališče, da država članica, „ki izvede postopek določanja odgovorne države članice pravočasno, vsekakor pa pred sprejemom odločitve o predaji, opravi osebni razgovor s prosilcem /.../. Na podlagi člena 5(2) navedene uredbe se lahko ta razgovor opusti, če je prosilec že podal ustrezne informacije za določitev odgovorne države članice“ /.../.16 Za učinkovito uresničevanje oziroma izvedbo pravice do izjave pa je Dublinski uredbi III predpisana tudi obveznost v členu 4(1), da je treba prosilca po vložitvi prošnje med drugim obvestiti o merilih za določitev odgovorne države članice, o organizaciji osebnega razgovora in možnosti predložitve informacij pristojnim organom.17

18. Omenjena pravica do osebnega razgovora po Dublinski uredbi III je odraz pravice do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU.18 Ta pravica mora biti zagotovljena tako pred sprejemom odločitve v upravnem postopku kot tudi pred sprejemom odločitve v upravnem sporu.19

19. „Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.“20 S tem se omogoči pristojnemu organu, da „ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov.“ Namen pravila je med drugim ta, da „lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino.21 Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.22 V skladu s sodno prakso Sodišča se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, ne določa izrecno take postopkovne zahteve.“23 Ta pravica po sodni praksi Sodišča EU (mutatis mutandis) pa ne pomeni kontradiktornosti do te mere, da bi moral biti prosilec seznanjen „z vsemi dejstvi, ki se mu očitajo in na podlagi katerih namerava pristojni organ sprejeti to določbo, kar pomeni, da mu mora nacionalni organ ta dejstva predhodno posredovati in mu določiti dovolj dolg rok za razmislek za pripravo na zaslišanje“ /.../.24 Ob tem Sodišče EU misli na seznanjanje stranke z dejstvi, na katerih bo organ utemeljil odločbo in v tem kontekstu po stališču Sodišča EU zadošča, da mora biti stranki omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje in razloge, s katerimi varuje svoje pravice ali pravni položaj.25 Vendar pa Sodišče EU pravi, da je glede navedenega standarda o obveščanju stranke o dejstvih vendarle treba „dopustiti izjemo“ v primerih, kadar stranka „ni mogla razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.“26

20. Ker med strankam ni sporno, da tožnik pravice do izjave preko osebnega razgovora pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Med strankama očitno tudi ni sporno, upoštevajoč citirano mnenje Urada za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč z dne 9. 1. 2019, da mora biti v skladu z določbo tretjega odstavka 530. člena ZKP v zvezi z prvim odstavkom 521. člena ZKP (in člena 9(3) Procesne direktive 2013/32) pred morebitno izročitvijo pravnomočno odločeno o prošnji za mednarodni zaščiti, še posebej, ker naj bi se potrditvah tožnika dejanja preganjanja v izvorni državi prekrivala z dejstvi v zvezi z zahtevo za izročitvijo tožnika v njegovo izvorno državo. Zato sodišče o tem vprašanju ni izpeljalo podrobnejše razlage razmerja med postopkom mednarodne zaščite po pravu EU in mednarodnimi obveznostmi Slovenije na podlagi bilateralnih pogodb o izročitvah.

21. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo, ker je toženka kršila procesno pravilo iz 5. člena Dublinske uredbe III v zvezi s pravico do izjave oziroma obrambe tožnika (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), posledično pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) za pravilno odločitev o odgovornosti za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravna stališča, ki se tičejo postopka in razlago materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

22. V obravnavani zadevi je očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013, v nadaljevanju: Dublinska uredba III. 2 Tožnik je sprva v tožbenem zahtevku navedel napačno opravilno številko in dan izdaje izpodbijanega sklepa (čeprav je v tožbi že na prvi strani in večkrat v obrazložitvi uporabil pravilno opravilno številko in datum izpodbijanega sklepa), po opozorilu toženke v odgovoru na tožbo v zvezi s tem pa je tožnik v vlogi z dne 18. 7. 2019 tudi navedel, da gre za očitno pisno pomoto in s tem ustrezno popravil tožbo. 3 Po stališču Sodišče EU je namen diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe III, da se vsaki članici omogoči, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril zanjo ni odgovorna (C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 53). 4 Dopis Urada za mednarodno sodelovanje in mednarodno pomoč, št. 56010-47/2017/86 z dne 9. 1. 2019- Izročitveni postopek iz Republike Slovenije v Rusko federacijo zoper obd. Mikhaila Maiorova. 5 Po določilu člena 29(2) Dublinske uredbe III, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. 6 Po tem določilu z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje osebe ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. 7 Sodba Sodišča EU v zadevi C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 51, 54 in 56. 8 Po Določilu člena 2(d) Dublinske uredbe III obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito pomeni kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/327EU in Direktivo 2011/95/EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo. 9 Glej določila 9., 10. in 11. člena Dublinske uredbe III ter sodbo Sodišča EU v zadevi H.R., C-582717, 2. 4. 2019, odst. 83; glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi: A. S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 9. 2015, odst. 39-52. 10 Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 30. 11 Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 77. 12 Po tem določilu ima prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev „o predaji“ ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Recital št. 19 Dublinske uredbe III uporablja celo izraz „učinkovito pravno sredstvo v zvezi z odločitvijo o predaji.“ 13 Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 46. 14 Ibid. odst. 57. 15 M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 78, 79, 86. 16 Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 48. 17 Fathi, C-56/17, 4. 10. 2018, odst. 48 18 Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 34. 19 Ibid. odst. 57; glej tudi sodbo Sodišče EU v zadevi Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 33-49. 20 Ibid. odst. 36. 21 Ibid. odst. 37. 22 Ibid. odst. 38. 23 Ibid. odst. 39 24 Ibid. odst. 52. 25 Ibid. odst. 55; glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Mukarubega, C-166/13, 5. 11. 2014. 26 Boudjlida, C-249/13, odst. 56.