Jedro

Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožbi ugodi in se sklep toženke št. ... z dne 27. 9. 2024 in sklep Komisije št. ... z dne 13. 11. 2024 odpravita, ter da je toženka dolžna javnega uslužbenca pozvati nazaj na delovno mesto carinik, na katerem naloge opravlja v uradniškem nazivu XIII. stopnje carinik I, ter mu v roku 8 dni plačati stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 642,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da jedro spora ni v tem, ali je toženka spremenila organizacijo dela, temveč ali je bilo ob takšni spremembi dopustno tožnika razporediti na delovno mesto, za katero ob premestitvi ni izpolnjeval vseh pogojev, in ga s tem postaviti v pravni položaj, ki je bistveno slabši od dotedanjega. Posledica premestitve ni zgolj sprememba organizacije dela, temveč poseg v naravo tožnikovega delovnega razmerja (do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo), saj ni več odvisno od opravljanja dela, temveč od uspešne oprave izpita, ki ga tožnik ob premestitvi ni imel in za katerega je zatrjeval, da ga zaradi zdravstvenih težav objektivno ne bo sposoben opraviti. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za novo delovno mesto, zato niso bili izpolnjeni pogoji za zakonito premestitev. Delovno razmerje se je dejansko spremenilo v razmerje pod razveznim pogojem. Tožnik ni zatrjeval, da ni sposoben opravljati dela pri toženki, niti ni uveljavljal nezmožnosti za delo na podlagi odločb o invalidnosti, vendar zaradi zdravstvenih težav ni sposoben opraviti dodatnega pogoja, ki je bil naložen šele s sporno premestitvijo. Delo bi lahko opravljal na letališču A. oziroma na drugih deloviščih, kjer se delo opravlja v okoliščinah, ki niso v nasprotju z njegovim zdravstvenim stanjem. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni vsebinsko opredelilo, temveč jih je zavrnilo zgolj s splošnim sklicevanjem, da se ne more spuščati v organizacijo dela pri delodajalcu, s čimer ni presodilo, ali je bila razporeditev na neustrezno delovno mesto res edina razumna možnost. Okoliščina, da se je spremenil režim navzočnosti delavca na delovišču carinske izpostave v B., ne pomeni, da je bilo delovišče ukinjeno, temveč zgolj, da je prišlo do spremembe v organizaciji dela carinske službe na mejnem prehodu. Pri toženki so obstajale tudi druge možnosti razporeditve, skladne s tožnikovimi omejitvami. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče odgovarja samo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti premestitve tožnika na podlagi 147. člena in 3. točke prvega odstavka ter drugega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.), in drugega odstavka 85. člena Zakona o finančni upravi (ZFU; Ur. l. RS, št. 25/14 in nadalj.). Pravilno je ugotovilo, da je toženka dokazala, da je za tožnikovo premestitev z delovnega mesta carinik znotraj Sektorja C. Finančnega urada D. (tožnik je svoje delo pretežno opravljal na lokaciji mejnega prehoda B.) na delovno mesto finančni izterjevalec v Oddelku E., ki je delovno mesto znotraj Sektorja F. Finančnega urada D., obstajal resničen in objektiven razlog, tj. da je premestitev prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu organa.

7.Pritožba neutemeljeno navaja, da se je spremenil le režim navzočnosti delavca na delovišču carinske izpostave v B., kar pa ne pomeni, da je bilo delovišče ukinjeno, saj mora toženka še vedno zagotavljati opravljanje carinske službe na tem delovišču. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka izkazala utemeljen razlog za premestitev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila razlog za premestitev tožnika v tem, da se je od 1. 10. 2024 dalje podnevi ukinila stalna prisotnost carinika na mejnem prehodu za mednarodni morski promet B., kjer je delal tožnik. Carinska kontrola na mejnem prehodu B. se je od tega datuma dalje izvajala na način, da je carinik dostopen na (telefonski) klic, zato so se odločili za ukinitev (dnevne) prisotnosti carinika v B. zaradi pomanjkanja kadrov in majhnega obsega prometa na tej lokaciji, ki ni opravičeval stalne prisotnosti carinika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka izkazala utemeljen razlog za premestitev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila razlog za premestitev tožnika v tem, da se je od 1. 10. 2024 dalje podnevi ukinila stalna prisotnost carinika na mejnem prehodu za mednarodni morski promet B., kjer je delal tožnik. Carinska kontrola na mejnem prehodu B. se je od tega datuma dalje izvajala na način, da je carinik dostopen na (telefonski) klic, zato so se odločili za ukinitev (dnevne) prisotnosti carinika v B. zaradi pomanjkanja kadrov in majhnega obsega prometa na tej lokaciji, ki ni opravičeval stalne prisotnosti carinika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka izkazala utemeljen razlog za premestitev.

8.Ni utemeljeno stališče pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih navedb, da bi delo lahko opravljal na letališču A. oziroma na drugih deloviščih, kjer se delo opravlja v okoliščinah, ki niso v nasprotju z njegovim zdravstvenim stanjem, oziroma da so pri toženki obstajale tudi druge možnosti premestitve, skladne s tožnikovimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno razlogovalo, da je bila toženka dolžna upoštevati zdravstvene omejitve in priporočila iz zadnjega zdravniškega spričevala tožnika, ter ugotovilo, da terensko delo pri toženki pomeni delo v prometu, kjer so prisotni izpušni plini in hrup, tožnik pa v takšnem okolju glede na zdravstvene omejitve ne sme delati. Zato je toženka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izločila tista delovna mesta, kjer se opravlja terensko delo, to pa so vsa delovna mesta v Sektorju C. (tudi letališče A.). Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved direktorja Finančne uprave D., G. G., da sta za tožnika prišli v poštev dve možnosti - delovno mesto s področja informiranja v Sektorju H., kar je tožnik zavrnil, ter delovno mesto v Oddelku E., kjer se izvaja izvršba nedavčnih terjatev in kjer gre samo za administrativne postopke in ni dela na terenu. Tožnik v pritožbi niti ne navede, katero delo bi bilo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, na katero bi ga lahko toženka premestila, glede na dejstvo, da so pravilno izločena vsa delovna mesta v Sektorju C., in da zato sklicevanje pritožbe na delo na letališču A. ne more biti uspešno. Ker se je sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo do tožnikovih navedb glede dela na letališču A. in drugih (možnih) deloviščih, ter pri tem ugotovilo, da je ustrezno delo finančnega izterjevalca v oddelku E. v Sektorju F., je protispisna pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje le splošno sklicevalo, da se ne more spuščati v organizacijo dela pri toženki.

9.Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da toženka ni mogla tožnika zakonito premestiti na delovno mesto, za katero ni izpolnjeval pogoja (opravljenega izpita iz finančne izvršbe) ter da se je s tem bistveno poslabšal njegov delovnopravni položaj. ZJU, ki ga je potrebno uporabiti glede na datum tožnikove premestitve, je v drugem odstavku 147. člena določal, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve. ZFU torej kot specialni predpis določa, da se javnega uslužbenca lahko premesti, tudi če v trenutku premestitve ne izpolnjuje (vseh) pogojev za novo delovno mesto. Ne gre torej za nedopusten poseg v pravni položaj tožnika, temveč za dopustno zakonsko možnost, ki jo lahko delodajalec uporabi v primeru premestitve.

10.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen opraviti izpita, je bistveno, da v kolikor bo obstajala trajna objektivna nezmožnost oprave izpita zaradi zdravstvenega stanja tožnika, se bo to ugotavljalo šele ob poteku roka za opravo izpita, ne pa že sedaj, ob presoji zakonitosti razporeditve, ko tožnik izpita iz finančne izvršbe sploh še ni opravljal. Zato na podlagi potrdila zdravnice I. I., dr. med., spec. psihiatrije, z dne 13. 3. 2025 (A10), sodišče prve stopnje pravilno ni moglo zaključiti, da gre za trajno tožnikovo nezmožnost neoprave izpita, oziroma da je razporeditev iz tega razloga nezakonita. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na določbo petega odstavka 85. člena ZFU, po katerem uslužbencu finančne uprave, ki v roku iz prvega, drugega oziroma tretjega odstavka tega člena ne opravi strokovnega izpita iz neupravičenih razlogov, ki so na njegovi strani, preneha delovno razmerje naslednji dan po poteku roka. V kolikor torej tožnik izpita ne bi mogel opraviti iz zdravstvenih razlogov, ni mogoče šteti, da izpita ni opravil iz neupravičenih razlogov na njegovi strani. Bistvena je tudi določba tretjega odstavka 85. člena ZFU, da se rok za opravljanje strokovnega izpita uslužbencu finančne uprave podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma druge odsotnosti, med katero prejema nadomestilo plače v skladu z zakonom, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik od februarja 2025 v neprekinjenem bolniškem staležu.

11.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).