Jedro

Čeprav obdolženec doslej še ni bil kaznovan niti pred sodiščem, niti pri sodniku za prekrške, ugotovljene kršitve cestnoprometnih predpisov (neprilagojena hitrost in vožnja pod močnim vplivom alkohola - 1,90g/kg), ugotovljena krivdna oblika (zavestna malomarnost) in trajne posledice hudih telesnih poškodb oškodovanca, narekujejo izrek zaporne kazni v trajanju štirih mesecev in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi državne tožilke, ki se z izrekoma pogojne obsodbe in bistveno milejše stranske kazni ni strinjala ter zato izpodbijano sodbo spremenilo na opisani način.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu po čl. 325 KZ izreče kazen 4 (štiri) mesece zapora, čas trajanja po čl. 39 KZ izrečene stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije pa se podaljša na 1 (eno) leto.

Pritožba zagovornice obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325 KZ ter mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo in v njej je določilo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, izreklo pa mu je tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornica obdolženca. Prva zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da pritožbeno sodišče obdolžencu izreče primerno zaporno kazen ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta, obdolženčeva zagovornica pa "iz vseh pritožbenih razlogov" ter predlagala, da sodišče druge stopnje obdolženca obtožbe oprosti, oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo in odločitev, podrejeno pa naj obdolžencu izreče milejšo kazen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in zavrnitev pritožbe obdolženčeve zagovornice.

Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

Sodišče druge stopnje po proučitvi dokaznega gradiva in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice ugotavlja, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, saj je ob oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazov sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je obdolženec kritičnega dne kršil tako določilo I. odst. 164 čl. ZTVCP, kakor tudi I. odst. 45. čl. istega zakona in v posledici teh kršitev povzročil prometno nesrečo, v kateri je njegov sopotnik utrpel številne telesne poškodbe, ki so bile tudi pravilno opredeljene kot hude telesne poškodbe v smislu določila 1. odst. 134. čl. KZ. V zvezi s tem je pravilno in ustrezno obrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje o količini alkohola v obdolženčevi krvi v času prometne nesreče, saj je oprta na korektno izdelano izvedensko mnenje, z opravljenimi poizvedbami in pravilno presojo izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi izključilo možnost, da pri obdolžencu kri ni bila pravilno odvzeta in tedaj ni dvoma, da zabeležka ure odvzema krvi (11.50) pomeni zgolj pomoto v zapisu, ter je bila kri obdolžencu nedvomno odvzeta ob 23.50 uri.

Kazenskemu spisu priložen izvid Inštituta za sodno medicino in ugotovitev istega inštituta, da je bil vzorec pravilno opremljen in pravilno dostavljen ter obvestilo Kliničnega oddelka za travmatologijo pri Kliničnem centru v Ljubljani z dne 23.3.1998, iz katerega sicer izhaja, da iz popisa bolezni obdolženca ni razvidno, da bi mu bila kri odvzeta, vendar pa je obdolženec navedenega dne bil vpisan v knjigo pacientov, ki jim je bila odvzeta kri in poslana na sodno medicino, nedvomno nudijo trdno osnovo za sklepanje, da je bila obdolžencu kri odvzeta ob že omenjeni uri in da so tedaj rezultati analize krvi in posledično mnenje izvedenke dejanski odraz stopnje alkohola v obdolženčevi krvi v času storitve kaznivega dejanja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčeve zagovornice, da obdolženčeva vožnja v vinjenem stanju ni izkazana z dovolj visoko stopnjo gotovosti. Ob povedanem tudi izvedba dokaza z zaslišanjem dr.

I. E., ki je pregledal poškodovanega obdolženca ob sprejemu, ne bi mogla privesti do drugačnih ugotovitev, kar je ob zaključku glavne obravnave očitno menila tudi obramba, ki pri izvedbi tega dokaza, ki ga je še pred angažiranjem obeh izvedencev predlagalo tožilstvo, ni vstrajala.

Neutemeljen je tudi očitek pritožnice glede ugotovitev sodišča prve stopnje o hitrosti obdolženčevega avtomobila neposredno pred nesrečo in razlogov za zanašanje s posledičnim trčenjem v parkirano priklopno vozilo. Izvedenec prometne stroke je namreč na podlagi podatkov kazenskega spisa zanesljivo ugotovil, da je obdolženec bistveno prekoračil na tistem delu ceste dovoljeno hitrost (60 km/h), ko je vozil neposredno pred intenzivnim zavijanjem na desno in hkratnim zaviranjem s hitrostjo 95 km/h, pri čemer tudi kazenskemu spisu priložene fotografije takšne ugotovitve nedvomno potrjujejo, razbitine obdolženčevega osebnega avtomobila in poškodbe na parkiranem priklopnem vozilu, v katerega je obdolženec trčil, pa vzbujajo pomisleke prej v obratni smeri, da je bila tedaj hitrost obdolženčeve vožnje še višja od ugotovljene. Tudi ugotovitve istega izvedenca o položaju zaplate snega ob desnem robu cestišča so nedvomno v skladu s priloženo skico prometne nesreče in že omenjenimi fotografijami, kar vse potrjuje, da je imel obdolženec kljub snegu dejansko še vedno na voljo 3m širine na svojem voznem pasu, da bi lahko peljal mimo, ne da bi kakorkoli reagiral ter se zato tudi pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je prav izredno poslabšanje psihofizičnih lastnosti obdolženca, ki je imel v času prometne nesreče v krvi skoraj štirikrat večjo količino alkohola od zakonsko še dopustne, povzročilo, da se je odločil za hitro reakcijo zavijanja in zaviranja brez utemeljene potrebe. Tudi s strani obdolženčeve zagovornice zatrjevanega nasprotja med listinami v spisu v razlogih sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo, pač pa je protispisna trditev pritožnice, da iz zagovora obdolženca ni mogoče razbrati, da bi bil ob sprejemu v bolnišnico nezavesten, saj prav iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 73) to izhaja, ko je na vprašanje državnega tožilca sam pojasnil, da je bil ob sprejemu v bolnišnico v takšnem stanju. Povsem neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati morebitne tehnične napake na obdolženčevem vozilu, saj se v zvezi s tem v teku kazenskega postopka ni pojavil nikakršen dvom, podobnih trditev pa obramba doslej ni navajala ter tudi pritožbena navedba, da je obdolženec na tehnične pomanjkljivosti opozoril že v dopisu z dne 31.8.1996, nima opore v podatkih spisa, nanj pa se prav tako doslej ni nihče skliceval. Pritrditi pa je potrebno pritožbenim izvajanjem okrožne državne tožilke, ki v svojem pritožbi utemeljeno opozarja, da teža kršitev obeh cestnoprometnih predpisov (visoka stopnja alkohola v obdolženčevi krvi in občutna prekoračitev dovoljene hitrosti) ob ugotovljeni krivdni obliki zavestne malomarnosti, nekritičnosti obdolženca do zaužitega alkohola in hudimi telesnimi poškodbami oškodovanca, pri katerem ob nezaključenem zdravljenju še ni mogoče ugotoviti niti stopnje invalidnosti, ne nudijo osnove za izrek pogojne obsodbe in stranske kazni v trajanju šestih mesecev prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Res prav navedeni kršitvi cestnoprometnih predpisov najpogosteje botrujeta velikemu številu prometnih nesreč, često z najhujšimi posledicami, česar bi se moral obdolženec kot policist še posebej dobro zavedati. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vsak, ki vozi pod vplivom alkohola, še posebej pa s tako visoko koncentracijo alkohola v krvi, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu, pomeni v cetnem prometu dejansko in konkretno nevarnost za vse ostale udeležence. Ob povedanem zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo pri obdolžencu le z ustrezno zaporno kaznijo in predlagano stransko kaznijo v celoti dosežen namen kazenskopravnega varstva. Pri določitvi višine zaporne kazni je zato sodišče druge stopnje ob ustreznejšem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, na katere je v svoji pritožbi opozorila njegova zagovornica in ki ob povedanem zato tudi ne bi mogle privesti do izreka milejše glavne in stranske kazni v okviru pogojne obsodbe, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema njegova zagovornica.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje v celoti ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in istočasno zavrnilo pritožbo obdolženčeve zagovornice in ker istočasno tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kar je v skladu s 391. čl. ZKP.

Ker obdolženčeva zagovornica s svojo pritožbo ni uspela, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.