Jedro

Določbe ZPP se v nepravdnem postopku uporabljajo le subsidiarno, in sicer kadar ZNP, kot lex specialis, nima posebnih določb. Če je postopek izveden v izključnem interesu predlagatelja, ki bo na podlagi tako določenih solastninskih deležev lahko predlagal izvršbo tudi na to nepremičnino, česar prej zaradi nedoločenosti deležev ni mogel storiti, je potrebno uporabiti III. odst. 35. čl. ZNP. Uporaba ZPP kot splošnega predpisa v takšnih situacijah ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da sedaj pravilno glasi: „2. Predlagatelj sam krije stroške nepravdnega postopka.“ V preostanku se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženci sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku delitve skupne lastnine v 1. točki izreka ugotovilo deleže nasprotnih udeležencev na predmetni nepremičnini tako, da sedaj delež M. N. znaša 3/6, M. D. 1/6, Z. A. pa 2/6. V 2. točki izreka je nasprotnim udeležencem nerazdelno naložilo v plačilo stroške postopka predlagatelja v višini 4.483,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep so se pritožili nasprotni udeleženci po pooblaščencu. V pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. Citirajo 118. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki v II. odst. določa, da lahko sodišče v nepravdnem postopku o delitvi odloči le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti njihovih deležev. V primeru spora o teh dejstvih mora sodišče udeležence napotiti na pravdo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je nasprotna udeleženka Z. izrecno navedla, da prepoveduje delitev njenega deleža. Sodišču je posredovala svojo laično vlogo, iz katere je mogoče ugotoviti, da se ni strinjala z deležem vsakega do 1/3, kot je to predlagal predlagatelj v svojem predlogu. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, zakaj je sodišče kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke Založnikove postopalo po nepravdnem postopku. Tako ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi povsem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Povsem napačno je na podlagi pogodbe o oddaji nezazidanega stavbnega zemljišča z dne 22. 10. 1979 in iz sklepa o dedovanju opr. št. D 467/96 z dne 11. 10. 1996 zaključilo, da naj bi bili deleži sopogodbenikov po pogodbi iz leta 1979 določeni na 1/3. Po tej pogodbi je bilo zemljišče v uporabo oddano skupno vsem pogodbenikom, v sklepu o dedovanju pa deleži niso mogli biti določeni, saj je bil določen zgolj obseg zapuščine. Poudariti je potrebno tudi, da tudi iz vloge nasprotne udeleženke Z. izhaja, da je morala trdo delati za ureditev doma. Iz tega razloga delitvi tudi nasprotuje. Po odločitvi sodišča sedaj delež Z. znaša zgolj 2/6, kljub temu da je za gradnjo prispevala največ, delež prve nasprotne udeleženke M. pa znaša 3/6, kljub temu da je za gradnjo prispevala minimalno. Nasprotni udeleženci se pritožujejo tudi zoper 2. točko, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo o stroških postopka. Navajajo, da je sodišče zmotno uporabilo 37. čl. ZNP. Glede na to, da je bil ta postopek izveden izključno v interesu predlagatelja, bi moralo uporabiti III. odst. 35. čl. ZNP in stroške naložiti v plačilo predlagatelju. Podredno nasprotujejo stroškom tudi po posameznih postavkah, in sicer je sodišče prve stopnje predlagatelju neutemeljeno priznalo stroške po postavkah konferenca s stranko, poročilo stranki, vpogled v zemljiško knjigo in pridobitev zemljiškoknjižnega izpiska, saj za prisojo teh postavk ni podlage v Odvetniški tarifi (OT). Prav tako pritožniki nasprotujejo naloženi taksni obveznosti, saj je očitno pretirana.

Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena glede stroškovnega dela izpodbijanega sklepa (2. točka), v preostanku pa je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je zaradi neaktivnosti nasprotnih udeležencev v postopku odločilo na podlagi listinskih dokazov v spisu, in sicer je na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 467/96 ugotovilo, da je v zapuščino po pok. M. B. spadala 1/3 predmetne nepremičnine. Tako je ugotovilo, da deleži pok. M. B., M. N. in Z. A. znašajo 1/3 na vsakega. Po pok. M. B. sta dedovala M. N. in M. D. vsak do ? zapuščine, zato sedaj znaša delež M. D. do 1/6, M. N. do 3/6 in Z. A. do 2/6. Po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča pritožba neutemeljeno navaja, da je med nasprotnimi udeleženci spor glede velikosti njihovih deležev, kar naj bi izhajalo iz laične vloge nasprotne udeleženke Z. A. Nasprotna udeleženka po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča v svoji vlogi izraža nestrinjanje s samim postopkom delitve skupne lastnine, ne pa z določitvijo deležev, kot izhajajo iz predloga oz. iz kasnejše vloge predlagatelja. Iz konteksta je namreč razvidno, da nasprotna udeleženka predvsem nasprotuje, da bi tretje osebe posegale po premoženju, ki so ga ustvarili nasprotni udeleženci. Nasprotna udeleženka bi morala, če bi zatrjevala, da med njimi obstaja spor o velikosti njihovih deležev, to zatrjevati bolj določno, ne glede na to, da gre za laično stranko, ki v postopku na prvi stopnji ni imela pravnega pooblaščenca.

Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju s predlogom oz. zahtevkom. Predlagatelj je namreč z vlogo z dne 10. 1. 2007 svoj zahtevek spremenil skladno s podatki, kot izhajajo iz sklepa o dedovanju. Tudi če tega ne bi storil, bi sodišče lahko odstopilo od zahtevka, saj ta v nepravdnem postopku ni bistvena sestavina predloga. Predlog mora namreč po 21. čl. ZNP vsebovati le opis razmerja oz. stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so za odločitev pomembna, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Sodišče tako na morebiten zahtevek, tudi če ga predlog vsebuje, ni vezano (Dragica Wedam Lukić, Ada Polajnar Pavčnik: Nepravdni postopek – Zakon s komentarjem, str. 31).

Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo sklepu o dedovanju opr. št. D 467/96 z dne 11. 10. 1996 in na tej podlagi določilo deleže. Pritožba ni utemeljena v delu, kjer navaja, da je bil v sklepu o dedovanju določen le obseg zapuščine po pok. B. M., ne pa tudi njegov delež na predmetni nepremičnini. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da D. in N. M. ugotovitvam zapuščinskega sodišča, da v zapuščino spada 1/3 nepremičnine, ki je sicer bila v skupni lasti N. in B. M. ter A. Z., v zapuščinskem postopku nista oporekala, tega pa ni v tem postopku ni izpodbijala niti A. Z. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo zgoraj, zakaj se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da iz vloge slednje ne izhaja, da gre za spor o velikosti deležev na predmetni nepremičnini med nasprotnimi udeleženci. Potrebno je še poudariti, da nasprotni udeleženci svoje pasivnosti ne morejo sanirati s pritožbenimi navedbami, saj bi morali že v postopku na prvi stopnji zatrjevati in dokazati, da so deleži dejansko drugačni, kot to navaja predlagatelj oz. izrecno navesti, da obstaja spor o velikosti njihovih deležev.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in v skladu z določbo IV. odst. 72. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) skupno lastnino razdelilo tako, da je ugotovilo solastninske deleže N. M. do 3/6, D. M. do 1/6 in A. Z. do 2/6, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških v 2. točki izreka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi oprlo na 154. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se določbe ZPP uporabljajo le subisidiarno, in sicer kadar ZNP nima posebnih določb. V predmetni zadevi je bil postopek izveden izključno v interesu predlagatelja, ki bo sedaj lahko v izvršilnem postopku predlagal tudi rubež idealnega deleža nepremičnine v solasti N. M., česar prej zaradi obstoja skupne lastnine in nedoločenosti oz. nedoločljivosti deležev ni mogel storiti. Glede na to, da je bil postopek izveden izključno v interesu enega izmed udeležencev, je potrebno uporabiti III. odst. 35. čl. ZNP. V konkretnem primeru uporaba določb ZPP ni utemeljena, saj ZNP kot lex specialis situacijo ureja drugače. Ker je sodišče prve stopnje v odločitvi o stroških napačno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeniti tako, da se stroški postopka naložijo v plačilo predlagatelju (4. točka 358. čl. v zv. s 366. čl. in 3. točko 365. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP).

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi iz razlogov iz. II. odst. 350. čl. v zv. s 366. čl. ZPP in 37. čl. ZNP, vendar kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo.

Nasprotni udeleženci so s pritožbo uspeli le delno in še to le glede odločitve o stroških postopka, zato morajo sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi III. odst. 154. čl. in II. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP, saj ZNP posebnih določb o stroških v pritožbenem postopku nima.