Jedro

Kadar dolžnik dolguje več istovrstnih obveznosti, pa izpolnitev ne zadostuje za poravnavo vseh in se z upnikom o vračunanju nista sporazumela, določi vrsti red vračunanja dolžnik najkasneje ob izpolnitvi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep sodišča prve stopnje in v nerazveljavljenem delu sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje proti dolžniku dovolilo izvršbo zaradi izterjave zaostale preživnine v skupnem znesku 54.057,00 SIT, to je 30.180,00 SIT za čas od 1. 1. 1998 do 31. 1. 1998, 2.439,20 SIT za čas od 1. 2. 1998 do 30. 6. 1998 in 21.438,40 SIT za čas od 1. 9. 1998 do 30. 9. 1998, zakonitih zamudnih obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka, stroškov izvršilnega postopka v znesku 6.118,00 SIT in zavarovanja preživnine za obdobje od 1. 6. 1999 do 1. 6. 2000 v znesku 16.525,00 mesečno za vsakega otroka. Izvršbo je sodišče prve stopnje dovolilo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 505/96, z dne 2. 6. 1997, in obvestil CSD o uskladitvi preživnine, in sicer z rubežem plače dolžnika.

Zoper tak sklep o izvršbi je ugovarjal dolžnik. Predlaga, da sodišče ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi. Navaja, da je redno plačeval preživnino, kar dokazuje s potrdili o plačilu. Res pa ni nakazal preživnine za avgust in delno za september 1998, ker je njegov delodajalec takrat šel v stečaj in mu več kot tri mesece ni bila izplačana plača. Takoj, ko je plačo dobil, je nakazal preživnino. Ves čas je za otroka prispeval denarna sredstva, in sicer od aprila do decembra 1998 najmanj znesek 171.343,00 SIT. Glede na to ni upravičen zahtevek za preživnino za januar (pravilno avgust) in za oktober 1998 ter nadalje ne za premalo plačano preživnino za obdobje od 1. 1. 1998 do 1. 6. 1998 v znesku 2.439,20 SIT, saj je iz plačil za meseca december in oktober 1997 razvidno, da je na račun revalorizacije nakazal več, kot je bilo potrebno.

Na ugovor sta upnika odgovorila in navajata, da dolžnikove navedbe niso točne niti skladne z listinami, na katere se sklicuje. Dolžnik ni nakazal preživnine za mesec januar 1998 in tudi iz internih nalogov za gotovinska vplačila, ki jih je predložil, izhaja, da v januarju 1998 ni bilo nakazila. Iz teh listin tudi izhaja, da je bila v avgustu nakazana preživnina, ne pa za mesec september. Oktobra 1998 je sicer nakazal 42.000,00 SIT, vendar je ostala neporavnana obveznost za september v znesku 21.438,40 SIT. Ne drži tudi, da ne dolguje ničesar na račun premalo plačanih preživnin. Oktobra 1998 je nakazal 38.000,00 SIT, od česar 8.000,00 SIT na račun dolga materi upnikov. Irelevantne so trditve o prispevkih za stroške upnikov. Res je dolžnik za določene večje izdatke svojih otrok le-tem dajal nekaj denarja, vendar sta bila mati upnikov in dolžnik dogovorjena, da večje izdatke financirata vsak do 1/2; ti prispevki niso v sklopu preživninske obveznosti.

Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 31.719,20 SIT, in sicer za preživnino za čas od 1. 1. 1998 do 31. 1. 1998 v znesku 30.180,00 SIT in za čas od 1. 2. 1998 do 30. 6. 1998 v znesku 1.719,20 SIT, ter v tem delu izvršbo ustavilo.

V preostalem delu pa je štelo, da je ugovor neutemeljen in ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo, sta se pritožila upnika in navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in zmotna ter tudi v nasprotju z dolžnikovimi navedbami in listinami, ki jih je predložil. Dolžnik je za leto 1998 predložil kopije desetih nakazil, in sicer za zneske po 30.000,00 SIT z dne 2. 2. 1998, z dne 2. 3. 1998, z dne 6. 4. 1998, z dne 12. 5. 1998 in z dne 15. 6. 1998, za zneske po 31.720,00 SIT z dne 20. 7. 1998 in z dne 27. 8. 1998, za znesek 42.000,00 z dne 16. 10. 1998, znesek 31.720,00 v novembru 1998 in isti znesek z dne 19. 12. 1998. Iz njegovih ugovornih navedb izhaja, da naj ne bi bila poravnana preživnina za avgust in delno za september 1998, saj nakazilo v oktobru le deloma poravnava zaostalo preživnino za september. Res na nakazilu z dne 2. 2. 1998 dolžnik navaja, da naj bi šlo za preživnino za januar, čeprav je bilo nakazilo izvršeno v februarju. Dejstvo je, da je bil dolžnik od 10. 5. 1998 v zamudi za plačilo preživnine za januar v znesku 30.180,00 SIT za oba upnika skupaj. S kasnejšimi nakazili te zamude ni odpravil, saj je za tak znesek bil ves čas v zamudi in je ostal neplačan do sedaj. Od 10. 9. 1998 pa je v zamudi še za znesek 21.438,40 SIT, saj z nakazilom v oktobru v tej višini ni poravnal septembrske preživnine.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi upnikov Sodišče prve stopnje je pravilno deloma ugodilo ugovoru dolžnika. Na podlagi določbe 1. odstavka 312. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) dolžnik najkasneje ob izpolnitvi določi vrstni red vračunanja, kadar dolguje več istovrstnih obveznosti, pa izpolnitev ne zadostuje za poravnavo vseh in se z upnikom o vračunanju nista sporazumela. Iz potrdil, ki jih je dolžnik priložil ugovoru izhaja, da je z nakazilom v februarju poravnal preživnino za januar, saj je tako navedel v rubriki namen vplačila. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik za januar plačal le 180,00 SIT premalo, kolikor znaša razlika med plačilom in višino preživnine po obvestilu CSD. V obdobju od 1. 2. 1998 do 30. 6. 1998 je dolžnik tako plačal premalo preživnine v skupnem znesku 720,00 SIT, saj je namesto zneska 30.180,00 SIT preživnine za oba upnika skupaj, nakazal februarja, marca, aprila in maja po 30.000,00 SIT, medtem ko je junija nakazal 31.720,00 SIT, to je že preživnino v višini po obvestilu CSD z dne 1. 6. 1998, in s tem poravnal 1.719,20 SIT od 2.439,20 SIT, ki sta jih tožnika uveljavljala kot premalo plačano preživnino za čas od 1. 2. 1998 do 30. 6. 1998. Sodišče prve stopnje je tako pravilno delno razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo izvršbo za 31.719,20 SIT, saj je glede tega zneska terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (8. točka 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98).

O ugovoru dolžnika kot o pritožbi Prispevki v skupnem znesku 171.343,00 SIT, kakor jih zatrjuje dolžnik, ne pomenijo izpolnjevanja obveznosti po izvršilnem naslovu, to je plačevanja preživnine v denarju za oba otroka (upnika) na roke njune matere; iz priloženih listin izhaja, da je dolžnik sam kupoval ali plačeval določene stvari ali storitve oz. denar dajal neposredno otrokoma. Prav tako sklicevanje na preplačilo, opravljeno v času pred obdobjem, za katero je dovoljena izvršba, ne pomeni ugovornega razloga v smislu določb 1. odstavka 55. člena ZIZ, saj dolžnik ni izkazal, da je bil namen plačila vnaprejšnja poravnava še nezapadle preživninske obveznosti. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dolžnikovem ugovoru, ko mu je le delno ugodilo.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi v nerazveljavljenem delu in sklep sodišča prve stopnje.