Jedro

Opominjanje delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca ni namenjeno temu, da delodajalec očitano kršitev odpravi ali da obveznost izpolni. Zato tudi naknadno plačilo nepravočasno izplačanih plač ne vpliva na dejstvo, da je bil podan zakonsko določen razlog za zakonito izredno odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vsaj trikratna zamuda s plačilom plače).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati: - regres za letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v skupnem znesku 801,12 EUR in od tega zneska za tožnika obračunati in plačati akontacije dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 617,59 EUR od 1. 7. 2009 dalje in od zneska 183,53 EUR od 1. 7. 2010 dalje; - odpravnino v višini 6.973,76 EUR od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2010 dalje; - odškodnino v višini 2.752,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2010 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 798,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Tožnik pa je umaknil zahtevek iz naslova jubilejne nagrade v višini 487,18 EUR z zamudnimi obrestmi zato je sodišče v tem delu postopek ustavilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo v ugodilnem delu iz vsem pritožbenih razlogov, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika zaradi zamude s plačilom plače. Sodišče je zmotno zaključilo, da naknadna plačila, po prejemu opomina, ne sanirajo kršitve. V komentarju ZDR je jasno zapisano, da določitev roka po opominu ni samo sebi namen, ampak je namen omogočiti delodajalcu, da izpolni obveznosti in obdrži pogodbo o zaposlitvi v veljavi. V smeri naknadnega roka za odpravo kršitve je tudi bila sprejeta novela ZDR-A, ki vsebuje novi 3. odstavek 112. člena. Izredna odpoved delavca je predvidena v primerih posebno hudih kršitev delodajalca in v konkretnem primeru gre le za krajše zamude s plačilom plače in zato ne gre za posebno hude kršitve delodajalca. Tudi komentar ZDR govori o hujših kršitvah in o res hudih primerih, o posebej hudih kršitvah in podobno, kar v konkretnem primeru še zdaleč ni podano. Zaradi krajših zamud s plačilom plače tudi ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 110. člena ZDR, saj ne gre za takšne okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Torej ni dovolj, da je izpolnjen formalni pogoj iz 1. odstavka 112. člena ZDR, ampak morajo biti izpolnjeni tudi pogoji iz 110. člena ZDR, kar sodišče sploh ni ugotavljalo. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, ko je tožniku priznalo zahtevano odškodnino izračunano na podlagi bruto plače, saj ZDR v 2. odstavku 112. člena ne določa, da je delavec upravičen do plače za odpovedni rok, zato tožnik ni upravičen do odškodnine izračunane na podlagi bruto plače, saj zakon govori o izgubljenem plačilu, to pa je neto plača. Tudi sodna praksa stoji na stališču, da gre pri odškodnini za izgubljeno plačilo za neto plačo (sodba tega sodišča Pd 127/2010). Tožena stranka je priglasila stroške postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, ter ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu do določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev pravil postopka, tako tudi ne tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna in zakonita.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naknadna plačila, po prejemu opomina, ne sanirajo kršitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku plača (ki bi morala biti izplačana najkasneje 18. v mesecu za pretekli mesec) za mesec marec 2010 izplačana z 10 dnevno zamudo, plača za mesec februar 2010 skoraj z enomesečno zamudo, plača za januar 2010 pa z več kot dvotedensko zamudo, sicer pa so bile tožniku vse plače od meseca avgusta 2009 dalje plačane z zamudo. Tožnik je toženo stranko za izpolnitev obveznosti pisno opomnil dne 13. 4. 2010, obvestilo o kršitvah pa je poslal tudi inšpektorju za delo dne 13. 4. 2010. Pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je vročil toženi stranki dne 28. 4. 2010. Iz takega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik ravnal v skladu z 1. odstavkom 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. št. 42/2002 in naslednji).

Iz določbe 1. odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le ta očitane kršitve odpravi ali obveznosti izpolni (dopolnitev določbe 112. člena s 3. odstavkom v ZDR-A na odločitev v tej zadevi ne more vplivati). Vrhovno sodišče RS je v večih primerih navedeno zakonsko določbo razlagalo tako, da tudi v primeru naknadnega plačila nepravočasno izplačanih plače to ne vpliva na obstoj odpovednega razloga. Tega tudi ni mogoče odpraviti, saj je plača ostala izplačana nepravočasno. Razlog za izredno odpoved po 4. alineji 1. ostavka 112. člena ZDR namreč ni neizplačilo plače, temveč najmanj 3 x izplačilo (izplačevanje) plače z zamudo. Torej zakon neredno izplačevanje plač v določenem roku šteje za razlog na strani delodajalca. Na delodajalcu je namreč tveganje za uspešnost poslovanja in tudi za likvidnost ter prezadolženost. Svojim delavcem mora zagotavljati delo (1. odstavek 41. člena ZDR) in plačilo za opravljeno delo (42. člen ZDR) na določen plačilni dan (134. člen ZDR). Če svojih obveznosti ne more izpolnjevati, imajo delavci možnost izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23.9/2008, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 31. 11. 2006).

Sklicevanje tožene stranke, da je sodišče napačno obračunano odškodnino od bruto plače pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal, da tega dejstva ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, ob izpolnjenih pogojih iz člena 286/4 ZPP (člen 337/1 ZPP). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2011 zvišala zahtevek za plačilo odškodnine za odpovedni rok iz zneska 1.045,00 EUR na znesek 5.225,95 EUR (za 150 dnevni odpovedni rok), tožena stranka pa višine tožbenega zahtevka in osnove za izračun odškodnine, ni prerekala.

Ob upoštevano navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni prispeval k rešitvi zadevi (165. člen ZPP v povezavi s 155. členom ZPP).