Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očitala, da ni spoštoval navodil pristojnega imenovanega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. V odločbi ZZZS je bilo namreč izrecno zapisano, da je tožnikova odsotnost z doma možna, ko ta ne vpliva negativno na potek zdravljenja, izrecnih navodil ta odločba ne vsebuje, je pa zapisano, da je odhod iz kraja bivanja možen ob izrecni odobritvi tožnikovega osebnega zdravnika. Tožnik je osebnega zdravnika seznanil, da je zapustil kraj bivanja. Osebni zdravnik pa je tudi izpovedal, da bi tožniku, če bi ga za to prosil, odhod celo svetoval. Tožniku se zdravstveno stanje, zaradi katerega je bil na bolniškem staležu, ni poslabšalo. Ker pa je imel tožnik tudi psihične težave, zaradi katerih mu je bil priporočen aktivni počitek, druženje z ljudmi, sprehodi v naravi ipd., mu je sprememba okolja tudi koristila. Tožnik je tako za odhod iz kraja bivanja imel konkludentno privolitev svojega osebnega zdravnika, zato navodil iz odločbe ni kršil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010 ni prenehalo, temveč je trajalo do 30. 4. 2011. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do 30. 4. 2011, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 4. 2011 v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 596,76 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, svoje stroške postopka pa krije sama (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu senatu sodišča prve stopnje. Tožena stranka meni, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z napotki višjega sodišča. Izrek izpodbijane sodbe ne temelji na celoviti dokazni oceni, odločitev o tem, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana oziroma resnična, se ne opira na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, kot je to določeno v 8. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje se po prepričanju tožene stranke ponovno ni prepričljivo opredelilo, zakaj ni verjelo izpovedi detektiva A.A., ampak tožniku in pričama A.B. in A.C.. Priče in tožnik so enotno trdili, da je tožnik pomagal le tako, da je v rokah držal posodo s premazom in podajal čopič, sodišče prve stopnje pa pričam in tožniku ne sledi, saj je ugotovilo, da se tožnik ni le sprehajal po pomolu in preverjal dela svojih prijateljev, ampak je tudi sam izvedel nekaj popravkov s čopičem ter v roki držal lažjo posodico s premazom oziroma je tudi sam opravil le nekaj gibov oziroma popravkov s čopičem, ko je bila barka že pobarvana. Sodišče prve stopnje bi moralo ob skrbni in temeljiti dokazni oceni pojasniti, zakaj šteje, da tožnik tudi prej, pred prihodom detektiva, ni opravljal pleskarskih del, glede na to, da so ob detektivovem prihodu z barvanjem barke zaključevali.

V razlogih sodbe se sodišče tudi ni opredelilo o pritožbenih očitkih, ki izkazujejo, da tožnik ni le opravil nekaj popravkov s čopičem, ampak je barko barval. Detektiv je zaslišan kot priča prepričljivo izpovedal in natančno opisal, kaj je opravljal tožnik, čeprav to iz fotografij ni jasno razvidno. Izpovedal je, da je pristopil k tožniku v trenutku, ko je ta čepel ali sedel pri čolnu, vsekakor pa je bil sklonjen in je z eno roko barval po čolnu, v drugi pa je imel posodo z barvo. Detektiv je tudi izpovedal, da je trajalo približno pet minut, ko je prišel tja in parkiral avto ter opazoval tožnika, hitro je pristopil, da bi zalotil tožnika pri delu, saj je opazil, da so z barvanjem že proti koncu. Prav tako ni v sodbi izpovedi detektiva, da tožnik na fotografiji B7 barva v položaju, v katerem je bil ob njegovem prihodu. Čeprav se na fotografiji ne vidi natančno, kaj je delal tožnik, pa je o tem izpovedal detektiv, ki nima nobenega interesa, da bi krivo pričal. Tako je sodišče prve stopnje znova v celoti sledilo izpovedbama prič A.B. in A.C., čeprav je iz njih moč razbrati, da so se tako tožnik kot tudi priči zavedali, da tožnik opravlja delo, ki ga ne bi smel, zato tudi niso želeli, da detektiv to dokumentira. Tožena stranka poudarja, da obe priči nista verodostojni. A.C. je najprej izpovedal, da tožnik ni bil sposoben za delo in zato ni nič delal, po ogledu fotografije B7-5, pa je svojo izpoved spremenil in sicer, da je tožnik, ki ni nič delal, valjček namočil v premaz in mu ga podal. Poleg tega pa je izpovedal, da je tistega dne A.B. potegnil čoln z motorja ob 11:00 uri, A.B. pa je izpovedal, da je prišel šele pozno popoldne oziroma po kosilu po 15:00 uri. Priča A.B. pa se je po stališču pritožbe sprenevedal, ko na fotografiji B7-3 ni prepoznal tožnika (osebe v beli majici), in je tako hotel prikriti resnično dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika B.B,., ki je izpovedal, da je tožnik z barvanjem čolna, ki predstavlja stereotipne gibe v zapestju, ravnal v nasprotju z odločbo ZPIZ z dne 12. 3. 2008, po kateri je tožnik sposoben za delo brez stalnih stereotipnih gibov v desnem zapestju. V nasprotju z napotkom višjega sodišča je tudi ugotovilo, da tožnik ni kršil odločbe ZZZS z dne 4. 6. 2010, kljub temu, da za odhod iz kraja bivanja ni imel vnaprejšnje odobritve osebnega zdravnika. Pri tem se tožena stranka znova sklicuje na sodbe VDSS in VS RS iz katerih izhaja, da je interpretacija tožene stranke o razlogu za izredno odpoved iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pravilna. Pritožba poudarja, da je v zadevi bistveno to, da je tožnik odšel iz kraja bivanja brez dovoljenja osebnega zdravnika. Poleg tega pa je pomembno tudi, da je bila tožniku z odločbama ZPIZ z dne 12. 3. 2004 in 12. 3. 2008, ki mu priznavata III. kategorijo invalidnosti, priznana tudi pravica do premestitve na delovno mesto v svojem poklicu, ki ga opravlja brez stalnih stereotipnih gibov v desnem zapestju in ki bo pretežno sedeče oziroma brez stalne hoje, brez fizičnih obremenitev desnega zapestje v smislu prenašanja bremen s polnim delovnim časom od 1. 1. 2004 dalje in tako ugotovljena začasna nezmožnost tožnika za delo, logično pomeni, da v času bolniškega staleža ni bil zmožen za opravljanje dela, ki zahteva fizične obremenitve desnega zapestja v smislu prenašanja bremen ali stereotipnih gibov v desnem zapestju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1176/2010 z dne 1. 12. 2010, s katero je bilo zahtevku tožnika v celoti ugodeno, s sklepom opr. št. Pdp 148/2012 z dne 24. 5. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine odločbe z dne 4. 6. 2010, nespoštovanje katere je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi, do celotne izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika in do tožnikovega odhoda iz kraja bivanja. Nadalje je ugotovilo, da se sodišče ni opredelilo do tega, zakaj ni verjelo izpovedi detektiva, verjelo pa je tožniku in pričama A.B. in A.C. ter da je napačno povzelo izpoved tožnikovega osebnega zdravnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka v pritožbi ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje, je pritožbeno sodišče preizkusilo samo tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da teh sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Ugotovilo je tudi, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga po 8. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izpeljala postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da pa utemeljenih razlogov za podano izredno odpoved ni, zato je ta nezakonita. Na podlagi tega jo je razveljavilo in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče razloge izpodbijane odločitve sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP, še dodaja: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju sledilo napotkom pritožbenega postopka, saj je odločilo na podlagi celovite dokazne ocene, potem ko je ponovilo vse že v prvem postopku izvedene dokaze, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 – prečiščeno besedilo) mora osebni zdravnik oziroma zdravstvena komisija opredeliti začasno zadržanost z dela z datumom njenega začetka in zaključka. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morajo zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. V času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredijo ali dovolijo. Za odhod zavarovanca izven kraja bivanja je vedno potrebna vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika, ne glede na to, kdo mu je odobril bolniški stalež.

V zvezi s prvo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitvijo (da tožnik ni spoštoval navodil pristojnega imenovanega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni po odločbi št. …, z dne 4. 6. 2010, po kateri mu je bilo odrejeno, da mora v času zadržanosti z dela biti na svojem domu, saj je bilo ugotovljeno, da se tožnik dne 12. 7. 2010 ni nahajal na svojem naslovu oziroma na kraju bivanja, ampak v Ankaranu) se je sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča opredelilo do vsebine odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje, z dne 4. 6. 2010 in tudi do izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika v zvezi s tožnikovim odhodom iz kraja bivanja. Ugotovilo je, da je v tej odločbi izrecno zapisano, da je tožnikova odsotnost z doma možna, ko ta ne vpliva negativno na potek zdravljenja, da izrecnih navodil ta odločba ne vsebuje in da je odhod iz kraja bivanja možen ob izrecni odobritvi tožnikovega osebnega zdravnika. Tožnikov osebni zdravnik je izpovedal, da ga je tožnik seznanil, da je zapustil kraj bivanja in da bi mu, če bi ga tožnik za to prosil, odhod celo svetoval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik te kršitve ni storil. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da se tožniku zdravstveno stanje, zaradi katerega je bil na bolniškem staležu, ni poslabšalo. Ker pa je imel tožnik tudi psihične težave, zaradi katerih mu je bil priporočen aktivni počitek, druženje z ljudmi, sprehodi v naravi ipd., mu je sprememba okolja tudi koristila. Ker je tožnik za odhod iz kraja bivanja imel konkludentno privolitev svojega osebnega zdravnika, navodil iz odločbe z dne 4. 6. 2010 ni kršil, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

V zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je opravljal dela v času odsotnosti z dela, saj je bilo pri kontroli bolniškega staleža dne 12. 7. 2010 ugotovljeno, da je na pomolu v A.D. opravljal pleskarska dela na barki B.C., oznaka ..., tako da ni spoštoval navodil imenovanega zdravnika glede postopka zdravljenja, po katerem se je moral zdraviti doma) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v času bolniškega staleža ni imel posebnih navodil zdravnika o tem, kaj sme ali ne sme opravljati. Tožnikov osebni zdravnik je namreč izpovedal, da iz obvestila zdravniku Splošne bolnišnice B.D. z dne 10. 6. 2010 izhaja, da je bil tožniku na dan operacije in tudi odpusta v domačo oskrbo izdan prvi izvid, iz katerega izhaja, da mu je bila po posegu nameščena kramarjeva opornica za 4 do 5 dni, po 10 dneh naj bi se odstranili šivi, v primeru bolečin so mu bili predpisani analgetiki, prva kontrola pa je bila določena za 28. 7. 2010. Drugih navodil za zdravljenje tožnik ni imel. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je detektiv tožnika opazoval le kakšnih pet minut, ko je šlo delo že h koncu, da je tožnika videl, kako je barval barko, oba zaslišana A.C. in A.B. pa sta izpovedala, da sta barko barvala le onadva, tožnik pa ne, da je le opazoval oziroma pomagal tako, da je v roki držal posodo s premazom in čopič podajal A.B. ali A.B., ko sta barvala pod barko ter da z nobene fotografije izmed več predloženih fotografij, kjer je tožnik viden, ni razvidno, da bi tožnik barval. Tako je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik v času bolniškega staleža ni kršil navodil zdravljenja po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 4. 6. 2010, prav tako pa tudi ne navodil iz izvida Splošne bolnišnice B.D. z dne 10. 6. 2010 oziroma navodil pristojnega zdravnika.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ob skrbni in temeljiti dokazni oceni pojasniti, zakaj šteje, da tožnik tudi prej, pred prihodom detektiva, ni opravljal pleskarskih del, glede na to, da so ob detektivovem prihodu z barvanjem zaključevali. To je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 12 obrazložitve, ko je zapisalo, da sta zaslišani priči A.B. in A.C. izpovedali (povzetek njune izpovedi je v točki 10 obrazložitve na straneh 6 in 7), da sta barko barvala le onadva. Ker iz izpovedi detektiva izhaja, da je bil prisoten le ob zaključku barvanja barke kakšnih pet minut, je sodišče prve stopnje za prejšnje obdobje verjelo navedenima pričama, saj drugačnih dokazov ni bilo. Dokazno breme je bilo namreč na toženi stranki, ki tega, da je tožnik dejansko barval barko, ni dokazala.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sta priči A.B. in A.C. neverodostojni. Njuna izpoved je v bistvenih sestavinah prepričljiva in sicer, da sta barko barvala le onadva, pri čemer ni bistveno, kdaj so z barvanjem pričeli, ampak le to, kdo je barko barval. Tega, da bi jo tako kot onadva barval tudi tožnik, pa priči nista izpovedali.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnikovo morebitno nespoštovanje omejitev iz odločb ZPIZ št. 2 4 4020297 z dne 12. 3. 2004 in z dne 12. 3. 2008 ne more biti kršitev bolniškega staleža in tako tudi ne odpovedni razlog po 8. alinei 111. člena ZDR. Tudi če bi tožnik, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravil nekaj gibov oziroma popravkov s čopičem, ko je bila barka že pobarvana, navodil za čas bolniškega staleža ne bi kršil, saj kot je izpovedal tožnikov zdravnik, do poslabšanja poteka zdravljenja pri tožniku ni prišlo, ker se pri njem zaradi težav z roko ni več zglasil. Nekaj gibov z roko oziroma popravkov s čopičem, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni fizične obremenitve zapestja v smislu prenašanja bremen ali stereotipnih gibov v desnem zapestju.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 244/2011 z dne 9. 6. 2011. V tej zadevi je namreč tožnica v času bolniškega staleža odšla na poletni tabor, ne da bi o tem obvestila osebnega zdravnika. Tožnica je tam izvajala trakinge in druge fizične aktivnosti in bi imela odobritev osebnega zdravnika za izrabo bolniškega staleža na tak način naravo tveganja, saj je šlo pri tožnici sicer za depresivne motnje in poleg tega pa tudi, po tožničini izpovedi, za vrtoglavico in obrabo vratnih vretenc. Je pa odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 224/2007 z dne 17. 11. 2008, na katero se tudi sklicuje pritožba, primerljiva z obravnavano zadevo, saj osebna zdravnica tožnici ni dala posebnih navodil in je bila vezana na navodila specialistke psihiatrinje, ki je tožnici izrecno priporočala sprehode v naravi in, v kolikor bi zmogla, tudi opravljanje pisnega dela izpita dne 17. 1. 2006. Tako je tožničina osebna zdravnica naknadno soglašala s tem, da je tožnica lahko opravljala izpit, zato zgolj zaradi odsotnosti izrecne predhodne odobritve opravljanja izpita s strani tožničine osebne zdravice, ni mogoče ugotoviti nespoštovanja navodil. Da gre v bistvu za enak primer kot je ta v konkretni obravnavani zadevi, bi lahko ugotovila tudi pritožba, če bi sodbo opr. št. VIII Ips 244/2007 z dne 17. 11. 2008 prebrala v celoti.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.