Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložil na zapisnik 18. 12. 2025. Iz njih je razvidno, da je to storil zato, ker je njegov bratranec po mamini strani v zaporu, saj je ugrabil tožnikovo sestro. Bratrančeva družina pošilja druge ljudi k njegovi družini in jim grozi, zato jih je strah. To se je začelo dogajati pred dvema mesecema. Na poziv, naj natančneje opiše grožnje, je tožnik povedal, da ljudje prihajajo k njegovemu očetu in mu govorijo, da mora umakniti tožbo proti bratrancu, drugače jih bodo napadli ali njegovi sestri storili kaj hujšega. Očetu govorijo, da lahko ugrabijo tudi ostale člane družine. Strah ga je, kaj bo z njegovo sestro in družino v Tuniziji. Oče živi sam, mama in sestra pa skupaj, saj sta starša ločena. Novih groženj niso prijavili policiji.

3.Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil 26. 6. 2024, vendar je tožena stranka s sklepom z dne 8. 7. 2024 (pravnomočen je postal 27. 7. 2024) ustavila postopek zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma dne 1. 7. 2024. Zvezna republika Nemčija je 17. 6. 2025 v dublinskem postopku predala tožnika Sloveniji. Dne 18. 6. 2025 je tožnik podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 7. 8. 2025. Njeno zakonitost je Upravno sodišče potrdilo s sodbo I U 1449/2025-18 z dne 3. 9. 2025, pritožbo zoper njo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo I Up 198/2025 z dne 7. 11. 2025.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik utemeljuje zahtevek z istimi razlogi, kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito, ter da ni navedel novih okoliščin ali dejstev in ni predložil dokazov. Trdil je, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil zaradi groženj bratrančeve družine njegovi družini. Bratranec je ugrabil njegovo sestro in je zdaj v zaporu. Te okoliščine pa so po presoji tožene stranke obstajale že v času prvega postopka. Iz tožnikovih navedb v prvem postopku izhaja, da je približno leta 2021 njegov bratranec po mamini strani ugrabil tožnikovo sestro, ki je bila takrat stara 17 ali 18 let. Po preiskavi v policijskem postopku so bratranca za pet let zaprli.

5.Tožnik je sicer trdil, da je bratrančeva družina pred dvema mesecema začela pošiljati ljudi k njegovemu očetu in da mu govorijo, da mora umakniti tožbo proti bratrancu, sicer jih bodo napadli. Vendar je tožena stranka glede tega ocenila, da tožnik ni verodostojen, saj je na osebnem razgovoru na podlagi prve prošnje navedel, da so bratranca zaprli za pet let; zato ni jasno, kakšno tožbo naj bi njegov oče umaknil, če je postopek že končan. Poleg tega je tožnik že v prvem postopku navedel, da je imela njegova družina težave z družinskimi člani bratrančeve družine, le da je takrat trdil, da so grozili njegovi mami, ki je sestra bratrančeve mame. Smiselno gre torej za enake navedbe glede istega dogodka (sestrine ugrabitve), na katerega se je tožnik skliceval že prej. Zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1.

Tožnikove trditve

6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7.Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito. Poudarja, da je opisal nove grožnje svoji družini, ki so se začele dva meseca pred vložitvijo obravnavanega zahtevka. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa razčistiti vse nejasnosti, seznaniti tožnika z njegovimi izjavami iz predhodnega postopka in ga pozvati na dodatna pojasnila.

Odgovor na tožbo

8.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

9.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

14.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

15.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

16.Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Glede tega pa tožba ne nasprotuje konkretizirano presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel (ker niso verodostojne njegove trditve o nedavnih grožnjah očetu - povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 4. in 5. točke obrazložitve te sodbe). Iz tožbenih navedb namreč ne izhajajo določno opredeljene trditve, s katerimi bi tožnik pojasnil navedene neskladnosti v svojih izjavah, ampak le, (1) da je tožnik opisal nove grožnje njegovi družini, ki so se začele dva meseca pred vložitvijo obravnavanega zahtevka, in (2), da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa razčistiti vse nejasnosti, seznaniti tožnika z njegovimi izjavami iz predhodnega postopka in ga pozvati na dodatna pojasnila. Pri tem tožnik neskladnosti v svojih izjavah ni razjasnil niti na glavni obravnavi, saj je vztrajal pri svoji izpovedbi v upravnem postopku in ni želel ničesar dodati.

17.V takih okoliščinah sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

18.V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 18. 12. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka in da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, zato mu je bila po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.

19.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove druge prošnje za mednarodno zaščito.

20.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1.Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2.Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

3.Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4.Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5.Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

6.Prav tam (12. točka obrazložitve).

7.Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).