21. 5. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 159/00 z dne 5. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1162/98 z dne 27. 10. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 1269/93 z dne 26. 5. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo pravne naslednice Občine Ljubljane Center s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za kletno dvosobno stanovanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno stanovanje že od izgradnje večstanovanjske stanovanjske hiše leta 1931 namenjeno za hišniško stanovanje. To naj bi izhajalo iz pogodbe o uporabi tega stanovanja, sklenjene med stanodajalcem in prejšnjo hišnico, iz sklepa hišnega sveta in odloka Mestnega sveta Ljubljana, s katerim je bilo stanovanje izrecno opredeljeno kot hišniško. Zato po mnenju sodišča prve stopnje na spornem stanovanju ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice in kasneje pravice do odkupa. Sodišče je navedlo, da je bila tožniku z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center na stanovanju sicer dodeljena stanovanjska pravica, vendar pa sodišče meni, da gre v tem primeru samo za neustrezno poimenovanje pravice, saj namembnost stanovanja s samo odločbo ni bila spremenjena. Sodišče prve stopnje namreč ocenjuje, da neopredeljena namembnost stanovanja v tej odločbi ne pomeni spremembe njegove namembnosti. To pa še zlasti ne, ker so stanovalci tožnikovo vselitev pogojevali z opravljanjem hišniških storitev. Sodišče prve stopnje hkrati pripominja, da je tožnik leta 1992 za sporno stanovanje sklenil najemno razmerje, s čimer se je njegovo prejšnje pravno razmerje preoblikovalo v najemnega. Kot najemniku pa mu po oceni sodišča tudi ne gre pravica do odkupa spornega stanovanja. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo iz enakih razlogov. Pri tem je opozorilo, da bi bila dodelitev hišniškega stanovanja osebi, ki ne bi opravljala hišniških del, nezakonita in nična. Iz enakih razlogov je bila zavrnjena tudi revizija.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je prejšnja hišnica opravljala hišniško delo do leta 1965, ko zaradi starosti dela ni več zmogla. Od tedaj dalje se hišniška dela niso izvajala 22 let. Pritožnik meni, da je s tem stanovanje izgubilo značaj hišniškega stanovanja. Zatrjuje, da mu je bilo stanovanje dodeljeno zaradi perečega stanovanjskega problema in brez obveznosti opravljati hišniška dela, zato naj bi s trenutkom vselitve na tem stanovanju pridobil stanovanjsko pravico. Navaja tudi, da sodišče ni imelo dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na njegovo dolžnost opravljati hišniška dela, in da je odločilo arbitrarno. S tem naj bi mu kršilo načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) v zvezi s pravico do lastnine (67. člen Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave v zvezi s 67. členom Ustave).

Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Ustavno sodišče ugotavlja, da ne drži očitek pritožnika, da izpodbijane sodbe nimajo razlogov o tem, na katere dokaze sodišča opirajo zaključek, da mu je bilo stanovanje dodeljeno kot hišniško. Sodišča namreč pojasnjujejo, da so stanovalci soglašali z vselitvijo pritožnika v stanovanje le s pogojem, da bo opravljal hišniška dela (sodba Vrhovnega sodišča str. 3). Iz izpovedb stanovalcev naj bi po oceni sodišča prve stopnje tudi izhajalo, da so od pritožnika ves čas njegovega bivanja v spornem stanovanju zahtevali opravljanje hišniških del (str. 6).

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana dr. Zvonko Fišer in Franc Testen. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude