Jedro

V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 67514/2015 dne 4. 6. 2015, v prvi in tretji točki izreka vzdržalo v veljavi. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 238,47 EUR stroškov.

2. Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

Pritožnik meni, da bi moralo sodišče zahtevek tožnice presojati na pogodbeni podlagi in ne na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. V tem primeru bi stroški upravljanja zastarali na podlagi 6. točke 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Ne drži, da toženec ni oporekal vtoževanim zneskom. Vztraja, da iz predloženih razdelilnikov ni razvidno, koliko je bil mesečni strošek za celoten objekt, kakšen je ključ delitve in kakšen znesek odpade na toženca. Sodišče je spregledalo, da gre za eno stavbo s tremi vhodi oziroma hišnimi številkami in ne za tri stavbe.

Tožnica je nepooblaščeno plačevala stroške dobaviteljem. Sklicuje se na sodbo VSL I Cp 777/2013. Tožnica bi morala imeti za izterjavo terjatve kot zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec pooblastilo v spisu, ki ga nima. Ne drži, da upravniku splošna določba iz pogodbe daje podlago in upravičenje tudi za plačevanje storitev blaga dobaviteljem v primeru, če zavezanci teh storitev oziroma dobav ne plačujejo. Tožeča stranka zato ni aktivno legitimirana v tem postopku.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Na uporabo zastaralnega roka po 6. točki 355. člena OZ ne vpliva pravna podlaga obligacijskega razmerja, ampak je pomembno, da gre za terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v 3-mesečnih ali krajših rokih. V konkretnem primeru pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev. Terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku, bi zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ) ali treh let, če bi jo obravnavali kot občasno terjatev, za katero velja triletni rok (347. člen OZ) in bi pri tem uporabili pravila o subrogaciji(1). Ne glede na to, ali bi v konkretnem primeru uporabili tri ali petletni zastaralni rok, pa terjatev ni niti delno zastarala.

6. Brez podlage v podatkih spisa je trditev toženca, da je zahtevku ugovarjal po višini. Kot je razvidno iz ugovora zoper sklep o izvršbi in obeh pripravljalnih vlog(2), je toženec ugovarjal le zastaranje, oporekal pa je tudi aktivni legitimaciji tožnice. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica svojo terjatev dovolj podrobno razčlenila, navedla ključ delitve in elemente izračuna, ki omogočajo preizkus pravilnosti izračuna. Zatrjevana dejstva je sodišče zato na podlagi 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekana in s tem dokazana in je nanje oprlo tudi odločitev.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo, da gre za eno stavbo s tremi vhodi in ne za tri stavbe, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je glede na 337. člen ZPP neupoštevna. Tudi sicer pritožnik z očitki, ki merijo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne bi mogel biti uspešen. Tega pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti namreč ni dopustno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Na trditve, da naj bi tožnica nepooblaščeno in samovoljno plačevala stroške dobaviteljem, je odgovorilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, na ta odgovor sklicuje. Dodaja zgolj to, da je tožničina aktivna legitimacija (glede obratovalnih stroškov) podana že zato, ker je stroške, plačane dobaviteljem, založila iz lastnih sredstev. Podlago za takšen zahtevek namreč predstavlja neopravičena obogatitev. Tudi v odločbi VSL I Cp 777/2013 ni zavzeto drugačno stališče, saj je v njej pritožbeno sodišče potrdilo, da upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi in ne pogodbeni podlagi. Zahtevek je bil sicer zavrnjen, vendar pa je bil razlog v zastaranju terjatve ter pomanjkljivih trditvah.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato je odločilo, da tožnica te stroške nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Novejša sodna praksa (predvsem gospodarskega oddelka) primerov, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več le po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. členu OZ (primerjaj odločbe VSL II Cpg 246/2015, II Cpg 567/2015, II Cpg 342/2015, II Cpg 865/2015 in II Cpg 1697/2015).

Op. št. (2): Primerjaj pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2015, list. št. 53 in pripravljalno vlogo z dne 28. 12. 2015, list. št. 62.