Jedro

Četudi bi se obe stranki glavni obravnavi odpovedali, v zadevi ni podan dejanski stan po 20. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), da bi sodišče lahko odločilo v sporu brez glavne obravnave, ker je med strankama sporno dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da postopek miruje od 19.4.2001 dalje. Zoper sklep se pritožuje tožnica in navaja razloge, zaradi katerih meni, da sodišče ni imelo podlage za sprejem izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so se v obravnavani zadevi dne 19.4.2001 stekli pogoji za mirovanje postopka. Vabili sta bili obema strankama (povratnici k list. št. 21) za glavno obravnavo na navedeni dan vročeni dne 4.4.2001, sodišče pa je v vabilu stranki opozorilo na nastanek mirovanja postopka, če se nobena ne bo udeležila obravnave. Toženec, ki se obravnave ni udeležil, je sodišču z dopisom z dne 5.4.2001 predlagal, da se le-ta opravi brez njegove nazvočnosti. Tožnica se prav tako ni udeležila obravnave, ni pa izostanka opravičila, prav tako pa ni predlagala, da se ta obravnava opravi v njeni odsotnosti. Vloga tožnice, naslovljena na prvostopenjsko sodišče, datirana z dnem 12.3.2001 (list. št. 16 in 17 v spisu sodišča prve stopnje), na katero se sklicuje pritožba, pa se ne more obravnavati kot vloga, s katero bi tožnica predlagala, da se v njeni odsotnosti opravi glavna obravnavana dne 19.4.2001, ko je bil drugi narok za glavno obravnavo. Vloga se namreč nanaša, kar je iz nje jasno razvidno, navaja pa to tudi pritožba, na prvi narok za glavno obravnavo, ki je potekala dne 29.3.2001. Tožnica v pritožbi navaja tudi, da je zaprosila prvostopenjsko sodišče, da na podlagi argumentov oz. zdravniških potrdil in izvidov brez nje primer obravnava ter zaključi. Tega sicer v že navedeni vlogi, datirani z dnem 12.3.2001, ni. Je pa v njej navedba, da se je tožnica za odločitev, da je ne bo na obravnavo dne 29.3.2001, odločila zato, "ker je spoznala, da nima smisla na nobeno razpravo hoditi, ker naj bi bilo po njeni laični presoji kot neuke stranke že vse naprej odločeno ...". Čeprav torej ne gre za situacijo, ko bi se stranki glavni obravnavi odpovedali, saj mora biti taka izjava jasna in nedvoumna, podati pa jo morata obe stranki, pa pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da četudi bi se obe stranki glavni obravnavi odpovedali, v zadevi ni podan dejanski stan po 20. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), da bi sodišče lahko odločilo v sporu brez glavne obravnave, ker je med strankama sporno dejansko stanje. To izhaja tako iz tožbenih navedb, kot iz odgovora toženca na tožbo. Torej, ali je toženec, ki je v svojem postopku izdal dokončno odločbo z dne 8.4.1999, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču, pravilno ugotovil dotedaj podano tožničino zdravstveno stanje. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.