Jedro

V konkretnem primeru gre za počitniško hišo in ne zgolj za shrambo za orodje, kot izhaja tudi iz inšpekcijskega zapisnika, ki je podpisan s strani prvega tožnika, objekt pa se tudi uporablja kot vikend z urejenim dovozom in je priključen na javno vodovodno omrežje. Po navedenem je upravni organ pravilno odmeril nadomestilo investitorjema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ pod točko 1 izreka odločil, da je investitor nedovoljenega posega v prostor A.A., zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi po njem izvedene gradnje leseno zidanega objekta: zidana klet tlorisne velikosti 6,00m x 3,50m in lesenega dela nad kletjo tlorisne velikosti 6,00m x 3,50m + 4,80m x 5,10m, vse na JV delu zemljišča s parc. št. 678/4 k.o. ... ter gradnje žične ograje višine 1,00m: dolžine 20,0m, na V strani zemljišča; dolžine 30,0m na Z strani zemljišča in dolžine 10,0m na J strani zemljišča, vse na zemljišču s parc. št. 678/4 k.o. ... Pod točko 2 je odločeno, da je zavezanec dolžan plačati nadomestilo v enkratnem znesku 2.236,28 EUR v roku 15 dni od dneva dokončnosti odločbe. Pod točko 3 je naveden transakcijski račun Upravne enote Žalec in pod točko 4 je odločeno, da se za neplačane zapadle obveznosti obračunajo zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva plačila obveznosti.

V obrazložitvi prvostopni upravni organ navaja, da je investitor nedovoljene gradnje po inšpekcijskem zapisniku A.A., ki je po 57. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Znesek je odmerjen in izračunan na podlagi Uredbe Vlade Republike Slovenije o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uredba), kar v nadaljevanju podrobno razčlenjuje z navedbami posameznih členov Uredbe in navedbami faktorjev. Med drugim je glede ugotavljanja in vrednotenja glede na značilnost nedovoljene gradnje po 10. členu Uredbe, kot namen nedovoljene gradnje določena stanovanjska stavba, namenjena za lastne potrebe označeno s faktorjem F2=1,0. Tako skupni izračun za leseno zidan objekt in ograjo znaša 1.667,96 + 568,32 = 2.236,28 EUR.

Navedeno odločitev je drugostopni upravni organ z odločbo, št. 35113-15/2010/4 z dne 16. 11. 2010 spremenil v 1. in 2. točki izreka, to je glede imenovanja investitorja tako, da se glasita „A.A. in B.B.“, v ostalem delu pa je prvostopno odločitev potrdil. Navaja, da je iz inšpekcijskega odločbe z dne 8. 10. 2010 ugotovljeno, da sta investitorja oziroma lastnika nedovoljenih gradenj in s tem zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora dejansko A.A. in B.B. in ne le A.A., kot to navaja prvostopni upravni organ v izreku odločbe. Odgovarja na pritožbene navedbe, da namen nedovoljene gradnje na podlagi 10. člena Uredbe ni stanovanjska gradnja, ampak nestanovanjska stavba, ki sodi med druge nestanovanjske stavbe in bi moral biti uporabljen faktor F2=0,8 in ne F2=1,0 po obračunu organa prve stopnje. Glede na metodološka pojasnila, ki so sestavni del Uredbe, pa spada počitniška hiša med stanovanjske stavbe. Tako je odločitev prvostopnega organa, da se določi faktor F2=1,0 po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 10. člena Uredbe (stanovanjska stavba, ki je namenjena za lastne potrebe), pravilna in zakonita.

Tožnika v tožbi navajata, da tudi pritožbena odločba ne upošteva dejanskega stanja, da je predmetni objekt na kmetijskem zemljišču gospodarskega značaja in v funkciji počitniške hišice. Inšpekcijska odločba št. 351-5/2010-6 z dne 2. 3. 2010 ne govori o vrsti objekta glede na namembnost, temveč o velikosti objekta. Sodišče naj ugotovi, da je gradnja shrambe za orodje; novogradnja, objekt kmetijskega značaja, ki je klasificirana s šifro 12713 Stavbe za spravilo pridelka, ter da na podlagi te ugotovitve izda popravljeno odločbo. Prilaga del dokumentacije, ki jo je izdelalo projektivno podjetje C. s.p. v postopku legalizacije objekta. Poudarjata, da do prejema odločbe gradbenega inšpektorja nista vedela, da je objekt, ki sta ga kupila skupaj z zemljiščem črna gradnja, ker sta preko nepremičninskega agenta prejela kopije odločb o priglasitvi del in sta menila, da je objekt postavljen legalno. Objekt uporabljata kot shrambo za orodje in spravilo pridelka, v objektu se nahaja tudi prostor, kjer je možno pripraviti malico in stranišče. Objekt je minimalen, ima zgolj 46m2 tlorisne površine, vse skupaj 42,05m2 uporabne površine, s takšno klasifikacijo, da gre za stavbo za spravilo pridelka, se strinja tudi kmetijski svetovalec. Predlagata, da sodišče ugotovi, da gre za kmetijski objekt in ne za stanovanjski objekt. Prilagata še potrdilo o plačilo odškodnine, ki jo je lastnik parcele, od katere sta kupila nepremičnino, plačal Občini Žalec na podlagi dogovora, da bo občina uredila namembnost zemljišča, ter da ga bo izvzela iz območja kmetijskih zemljišč in omogočila izpeljavo postopka za legalizacijo objekta.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni upravni organ, na podlagi spisovno izkazanega dejanskega stanja pravilno uporabil določbe 157. člena ZGO-1 in Uredbe ter po uradni dolžnosti prvo tožniku kot investitorju A.A. (kot investitorja je drugostopni upravni organ določil še B.B., kar pa med strankama postopka ni sporno), odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi izvajanja posega v prostor v znesku 2.236,28 EUR. Drugostopni upravni organ v obrazložitvi odločbe tudi odgovarja na pritožbene navedbe zoper prvostopno odločbo, da ne gre za stanovanjsko gradnjo po določbi 10. člena Uredbe, temveč da je to nestanovanjska stavba, ki sodi med druge nestanovanjske stavbe in bi moral biti uporabljen faktor F2=0,8 in ne F2=1,0, in v zvezi s tem pojasnjuje, da glede na metodološka pojasnila, ki so sestavni del Uredbe spada počitniška hiša med stanovanjske stavbe in je za to določitev faktorja F2=1,0 po drugi alinei 1. točke prvega odstavka 10. člena Uredbe (stanovanjska stavba, ki je namenjena za lastne potrebe), pravilna. Da gre za počitniško hišo in ne zgolj za shrambo za orodje (novogradnjo), ki naj bi bila potrditvah tožnika klasificirana s šifro 12713 Stavbe za spravilo pridelka, pa izhaja tudi iz inšpekcijskega Zapisnika z dne 3. 2. 2010, ki je podpisan s strani prvega tožnika, z dano izjavo, da želi za predmetno gradnjo pridobiti ustrezno dovoljenje in je že naročil projektno dokumentacijo, objekt pa se uporablja kot vikend z urejenim dovozom in je priključen na javno vodovodno omrežje. Sodišče ni upoštevalo tožbi priložene projektne dokumentacije, ki se nanaša na novogradnjo z navedbo objekta shramba za orodje; novogradnja, z datumom marec 2010, glede na to, da gre za tožbeno novoto. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne morejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker tožnika nista prerekala višine določenega nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora, se sodišče v pravilnost samega izračuna ni spuščalo.

Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.