Jedro

Izpodbijani pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje kot prepozne ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč odločba, izdana po pravnomočno končanem postopku, ki se lahko izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja uradnega preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe, temveč se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19. 3. 2013 kot prepozno zavrglo pritožbo zagovornikov obtoženega A. Š. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 6. 2012. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 9. 5. 2013 pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo, obtožencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Obtoženčevi zagovorniki so dne 26. 6. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 3. 2013 in sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 9. 5. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 6. 2012, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker v zadevi sploh ni podane obtožbe upravičenega tožilca; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP, ker sodišče ni pravilno uporabilo določb glede vročanja sodbe obtožencu in zaradi kršitve kazenskega zakona, ker sodišči nista upoštevali določb glede zastaranja kazenskega pregona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 9. 5. 2013 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 3. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 6. 2012 razveljavi ter ustrezno vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma ustrezno spremeni pravnomočno odločbo.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 18. 7. 2013 navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti, ko izpodbija sklep o zavrženju pritožbe zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje, zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na vročitev sodbe sodišča prve stopnje obtožencu. Vročanje sodbe obtožencu je bilo opravljeno pravilno in je sodišče pravilno štelo, da je bila vročitev sodbe opravljena z nabitjem na sodno desko. Meni pa, da glede na to, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna dne 22. 2. 2013, kaznivo dejanje, opisano pod točko 2. izreka, pa je bilo storjeno najkasneje 2. 6. 2003, je potekel zastaralni rok preden je sodba postala pravnomočna in je potrebno po uradni dolžnosti šteti, da je kazenski pregon za to dejanje zastaral in ustrezno spremeniti pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Z odgovorom državnega tožilca so bili obtoženec dne 28. 8. 2013 in njegovi zagovorniki dne 19. 8. 2013 seznanjeni.

B.-1

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti in podatke spisa Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja: da je bil obtoženec s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 28006/2012 z dne 19. 6. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. in 22. členom KZ ter po prvem odstavku 256. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena enotna kazen eno leto in enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in šest mesecev, ter naloženo plačilo stroškov postopka; da so obsojenčevi zagovorniki dne 26. 6. 2012 napovedali vložitev pritožbe zoper sodbo; da je bil pisni odpravek sodbe izdelan dne 30. 10. 2012 in vročen Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru dne 2. 11. 2012, zagovornikom pa dne 5. 11. 2012; da je bila obsojencu sodba sodišča prve stopnje poslana na naslov prijavljenega stalnega bivališča H... (kot ga je sodišče ugotovilo s poizvedbami v Centralnem registru prebivalstva), da je bila vročitev neuspešna dne 5. in 6. 11. 2012 ter da je bil obsojenec dne 7. 11. 2012 obveščen, da lahko sodno pismo prevzame v roku 15 dni na pošti 2311 Hoče; da obsojenec sodnega pisma na pošti ni prevzel ter je bilo sodišču vrnjeno nevročeno dne 23. 11. 2012; da je sodišče prve stopnje dne 23. 11. 2012 za vročitev sodbe obsojencu po sodnem vročevalcu zaprosilo Okrožno sodišče v Mariboru ter da tudi ta vročitev ni bila uspešna glede na ugotovitve vročevalca z dne 24. 12. 2012; da je sodišče prve stopnje s poizvedbami preko PU Koper dne 25. 1. 2013 ugotovilo, da obsojenec je za bivanje prijavljen na naslovu H..., da pa je bilo ugotovljeno, da je stanovanjska hiša zapuščena, na podlagi razgovora s sosedom pa je policija ugotovila, da obsojenčev brat enkrat tedensko prihaja po pošto, vendar nikoli ne prespi; obtoženca, ki naj bi prebival nekje v Mariboru, pa ni videl že leto dni; da je sodišče prve stopnje za tem odredilo vročitev sodbe sodišča prve stopnje obsojencu z nabitjem na sodno desko (četrti odstavek 120. člena ZKP) in je bila sodba na sodno desko nabita dne 28. 1. 2013; da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna dne 22. 2. 2013; da so obsojenčevi zagovorniki z dopisom z dne 28. 2. 2013 sodišče obvestili, da obsojenec (katerega naslov da je še zmeraj H...) sodbe sodišča prve stopnje še ni prejel in naj se mu sodba pošlje na ta naslov; da je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 7. 3. 2013 obsojenčeve zagovornike obvestilo, da je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena skladno s 120. členom ZKP z nabitjem na sodno desko dne 6. 2. 2013; da so obsojenčevi zagovorniki dne 14. 3. 2013 vložili pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje; da je bila pritožba obsojenčevih zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 3. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 9. 5. 2013 kot prepozna zavržena.

B.-2

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP-K(1) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče kot prepozno zavrglo pritožbo obsojenčevih zagovornikov z dne 14. 3. 2013 zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 6. 2012. Izpodbijani pravnomočni sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč odločba izdana po pravnomočno končanem postopku (sodba sodišča prve stopnje je namreč postala pravnomočna dne 22. 2. 2013). Ta odločba pa se lahko izpodbija le, če so podani pogoji po prvem odstavku 420. člena ZKP - če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložniki navedenih pogojev z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti niso izkazali in tudi po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti vprašanj, navedenih v določbi prvega odstavka 420. člena ZKP ne izpostavlja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

7. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna dne 22. 2. 2013. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov, vložena dne 26. 6. 2013, kolikor se po vsebini nanaša na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 19. 6. 2012, vložena prepozno (tretji odstavek 421. člena ZKP).

8. V zvezi z navedbami v mnenju vrhovnega državnega tožilca, da je potrebno zaradi zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe) po uradni dolžnosti ustrezno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, ker je zastaralni rok potekel po izreku sodbe vendar preden je sodba postala pravnomočna, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja uradnega preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe, temveč se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži.(2)

9. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Ur. l. RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011, ki se je začel uporabljati dne 15. 5. 2012. Op. št. (2): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, Zbirka sodnih odločb 2007 – 2010 Vrhovnega sodišča RS, Kazenski oddelek, GV Založba, Ljubljana 2010.