Jedro

Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju; ta sposobnost ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Pri napakah v zvezi s sposobnostjo biti stranka je sodna praksa v Sloveniji stroga: če oseba, ki je navedena kot stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka ni mogoče odpraviti; niti pri tožbi, vloženi v imenu pravne osebe, ki je že prenehala obstajati, napake tožbe, vložene po odvetniku, ni mogoče odpraviti. Neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drug v njenem imenu. Sodišče na to predpostavko pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP), torej tudi v pritožbenem postopku (350. člen ZPP v zvezi z 11. tč. 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba tožnika z dne 30. 6. 1997 zavrže. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožencu 3.357,85 € pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti 351,13 € stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 6.423,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,539.213,93 SIT od 30. 6. 1997 do 31. 12. 2001 (prvi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 1.418,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se po pooblaščencu pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno, saj pri ugotavljanju vrednosti vozila ni upoštevalo, da je tožnik predložil račun prodajalca in iz njega izhaja vrednost vozila. Prav tako bi lahko upoštevalo tudi carinsko deklaracijo, namesto tega pa je kljub argumentiranemu grajanju in nepriznavanju, upoštevalo mnenje izvedenca V. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z zahtevkom po povrnitvi škode, ki mu je nastala zaradi odvzetega vozila, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je dejansko stanje v zvezi s tem delom vtoževane terjatve ugotovljeno nepopolno. Pritožba graja tudi določitev zamude, sodišče prve stopnje priznava zakonske zamudne obresti od junija 1997, čeprav so izvedenci vrednost podobnega vozila ocenjevali na datum november 1995. Pritožba nadalje graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je omejilo tek zamudnih obresti do 31. 12. 2001. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tista pravna pravila materialnega prava, ki veljajo ob izdaji sporne sodbe, sedaj pa 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer od leta 2007, ne velja več. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo del zahtevka, v katerem je tožnik zahteval odškodnino zaradi zmanjšanja njegovega premoženja, vrnitev vozila oziroma plačilo tega, kar je zaradi tega izgubil in vlaganj v dodatno opremo v vozilo, kot tudi izdatke, ki jih je imel z najemom drugega vozila, za kar vse je ponudil ustrezne dokaze, sodišče pa mu je priznalo le pravico do povrnitve le dela prve škode in še to do višine nekega splošnega pavšalnega vozila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče odločitev oprlo na mnenje cenilca B., čeprav ga tožnik ni priznal, saj ga je toženec pridobil pred pravdo. Obstajajo pa tudi protislovnosti in nasprotja v izpovedbah toženca in njegovih prič, kljub temu pa jim je sodišče prve stopnje poklonilo vero in pri tem ignoriralo celo tiste listine, ki dokazujejo napačne zaključke sodišča na primer o tem, da je v februarju 1996 tožnik dal vozilo tehnično pregledati in ga registriral, priča G. pa trdi, da vozilo ob tem, ko ga je odpeljal izpred lokala v D., ni bilo neregistrirano. Tožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da mu ugodi v celoti ali pa sodbo razveljavi v zavrnilnem delu ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico ter priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tudi tožnik je vložil laično pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče nekritično verjelo le tožencu in njegovim pričam, čeprav je toženec kot odvetnik priložil celo lažno cenitev izvedenca B., ki je ocenjeval vozilo s pokvarjenim menjalnikom, čeprav je priča G. izpovedal drugače. Prav tako priče toženca niso izpovedovale skladno, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Predvsem pa tehnični pregled in registracija vozila dokazujeta, da je bilo vozilo brezhibno in ni logično, da bi si toženec ob tako slabem stanju vozila tolikokrat (kar trikrat) prizadeval, da bi si ga protipravno pridobil, pri čemer je sodišče ugotovilo, da ravna protipravno, saj je sodišče v Š. ugotovilo, da je toženec sklenil nično kupoprodajno pogodbo, ki jo je sestavil sam in vanjo tudi vnesel podatke o ceni in stanju vozila. Tako je tudi razlaga sodišča, da bi naj imelo vozilo prevoženih kar 280.000 km, nepravilna. Tožnik s tem vozilom teh kilometrov ni mogel napraviti, pa tudi priče so izpovedale, da je imel v lasti še več vozil, ki jih je tudi uporabljal za prevoze. Neresnične in izmišljene so tudi izjave, da bi naj imelo vozilo luknje v pragovih, saj gre za vozilo BMW in njegov proizvajalec jamči, da pločevina v dobi desetih let ne bo porjavela. Tudi tožnik zato predlaga, da se v zavrnjenem delu sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženec izpodbija sodbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi najprej navaja, da je sodišče napačno ugotovilo aktivno legitimacijo. V tožbi, ki jo je sestavil pooblaščenec tožnika na podlagi pooblastila g. C.J., je navedena tožeča stranka z nazivom: „f.R. d.o.o., zastopan po direktorju g. C.J.“. Na tak način je bil označen tožnik tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pooblastilo, ki je bilo predloženo tožbi, je podpisal g. C.J., v funkciji direktorja tožeče stranke. Prav tako tudi iz samega zahtevka izhaja, da je toženec dolžan tožniku, to je družbi f.R. d.o.o. oziroma njenemu direktorju C.J., izročiti osebno vozilo znamke BMW 735.i. Tožena stranka je že v samem odgovoru na tožbo prvenstveno ugovarjala aktivni legitimaciji tožnika in na vseh narokih tudi opozarjala in ponavljala že podani ugovor. Tožeča stranka je šele tekom pravde pričela spreminjati svoje ime ter je med drugim šele v svojem pripravljalnem spisu z dne 28. 12. 2009 kot tožnika navedla „g. C.J.“. Gre torej za še en naziv, in sicer nov naziv tožeče stranke, ki ni v skladu niti s tožbo niti s sodbo. Zmeda, ki jo je tožnik povzročil s spreminjanjem svojega naziva, se odraža tudi v sodbi. V uvodu izpodbijane sodbe je tožeča stranka navedena „R. kovinoplastika in trgovina J.C. s.p.,“, v izreku iste sodbe pa je navedena kot tožeča stranka „J.C.s.p., proizvodnja in trgovina“. Dejstvo je torej, da niti stranka navedena v tožbi F.R. d.o.o., niti stranka ROKY kovinoplastika in trgovina J.C. s.p., ne obstajata. Ker tako tožeča stranka, kot je opredeljena v tožbi, že takrat ni izpolnjevala vseh pogojev za pridobitev statusa stranke postopka, je s tem podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Toženec opozarja, da je tožbo sestavil odvetnik, zato je še toliko manj možna ekskulpacija in izključuje kakršnokoli napako. Sodba sodišča prve stopnje tudi zmotno obrazlaga navedeno napako z dejstvom, da je lastništvo tožnika izkazano iz računa z dne 18. 7. 1991. Sodišče je spregledalo, da je UE na zahtevo sodišča, poslalo sodišču dne 11. 5. 2007 dva identična računa, od katerega prvi glasi na ime C.J.. Povsem drug račun pa glasi tudi na ime C.J., kovinoplastika in trgovina, vse za otroka, R.. V obeh primerih gre za račun št. 13390-BW z dne 18. 7. 1991. Kupec vozila je bil torej C.J. kot fizična oseba. Očitno je, da je pri sami registraciji vozila C.J. uporabil račun na ime C.J. in na to ime je tudi izdano prometno dovoljenje. Sicer pa se C.J. izključno kot fizična oseba pojavlja v vseh navedbah in pravdah, še posebej v kazenskih in drugih postopkih v zvezi z lastništvom vozila. Po navedenem ne more biti dvoma, da kot tožnika nastopa gospodarska družba, zato ne gre za nikakršno pisno napako. Sodišče ni odgovorilo na ugovor toženca, da tožeča stranka, kot je bila označena v tožbi, sploh ne obstaja, na kar mora sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (80. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Družba f.R. d.o.o. ni nikoli obstajala, kar je bilo sodišče dolžno na ugovor pa tudi brez ugovora stranke preveriti. Takšne pomanjkljivosti med postopkom ni možno in ni dopustno sanirati in bi bilo treba tožbo v skladu z 81. členom ZPP zavreči. Če tožbo vloži neobstoječa oseba, te pomanjkljivosti med postopkom ni mogoče sanirati, niti ne more nihče vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke, če tožeča stranka sploh ne obstaja. Prav tako ne obstaja firma, kot izhaja iz uvoda izpodbijane sodbe (in ki je različna od navedbe tožeče stranke v izreku sodbe). Sodišče je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka tega člena. Pooblaščenec neobstoječe tožeče stranke je mimo vseh pravil pravdnega postopka in brez predloženega pooblastila popravljal tožbeni zahtevek, nazadnje tako, da ni jasno, kdo je tožeča stranka in komu se naj plača. Sodišče prve stopnje je bistveno kršitev zagrešilo tudi zato, ko je pomanjkljivost za obstoj tožeče stranke pripisalo napaki pooblaščenca. V konkretnem primeru ne gre za očitno strojepisno pomoto, ampak očitno za primer, ko je tožeča stranka napačno označena. Kršitev postopka je, če sodišče hudo procesno pomanjkljivosti v zvezi s tožečo stranko pripiše napaki odvetnika in jo skuša sanirati glede na materialne dokaze neobstoj upniško-dolžniškega razmerja. Vprašanje aktivne legitimacije je res vprašanje materialne upravičenosti zahtevka, vendar gre tu za vprašanje procesne predpostavke obstoja pravdne stranke. V nadaljevanju se toženec zgolj iz previdnosti pritožuje tudi v zvezi z ugodilnim delom. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati vrednost vozila na dan 9. 10. 1996, saj je v tem času tožnik vozilo uporabljal za lastne potrebe. Prav tako se pritožba opredeljuje še do pobotnega ugovora, kot izhaja iz pravnomočne sodbe z dne 12. 3. 2004, opr. št. P 329/98. Toženec predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma tožbo zavrže, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in priglaša pritožbene stroške.

5. V odgovoru na pritožbo toženec ponavlja stališča o označbi tožnika ter pritrjuje sodišču prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in predlaga zavrženje oz. zavrnitev pritožbe tožnika ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tožnik odgovora na pritožbo toženca ni vložil. 6. Pritožba toženca je utemeljena. Zaradi razlogov, navedenih v tem sklepu, o pritožbi tožnika ni bilo odločeno.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je glede aktivne legitimacije navedlo, da je tožnik v tožbi z dne 29. 6. 1994 in postavljenem zahtevku, označil kot tožnika „f.R. d.o.o.“, glede lastništva vozila pa se sklicuje na račun z dne 18. 7. 1991 (priloga A2). Tožba je bila vložena po pooblaščencu-odvetniku in je bilo tožbi predloženo pooblastilo z dne 3. 4. 1997. Iz predloženega pooblastila izhaja, da je oseba J.C., dala splošno pooblastilo odvetniku za ureditev zadev v zvezi z osebnim vozilom BMW 735i. Kljub temu da iz pooblastila osebe odvetniku z dne 3. 4. 1997, ki je bilo predloženo sodišču skupaj s tožbo, ne ustreza označitvi tožeče stranke v tožbi z dne 29. 6. 1997, po mnenju sodišča iz tega razloga tožba ni bila popolna, saj ob vložitvi tožbe ni bil izkazan obstoj ustreznega pooblastilnega razmerja med navedenim tožnikom in njegovim pooblaščencem odvetnikom (določbe 98. člena ZPP/77 in nadalje oziroma od dne 14. 7. 1999 veljavne določbe 480. člena ZPP). Obstoj ustreznega pooblastilnega razmerja tako ni bil odpravljen niti v fazi pošiljanja tožbe v odgovor toženi stranki niti do razpisa oziroma prvega naroka v postopka. Iz razlogov, oziroma ob dejstvu, da je tožeča stranka v vlogi z dne 14. 9. 1998 določena neskladja sama uskladila oziroma odpravila oziroma popravila tisti del tožbe, ki se nanaša na označitev tožeče stranke, ob že navedenem dejstvu, da sodišče v tem delu ni postopalo po takrat veljavnih procesnih določbah in ugotovljene pomanjkljivosti ni skušalo odpraviti, je sodišče zaključilo, da je bila tožeča stranka v tožbi napačno označena, oziroma da gre v tem delu za pisno napako pooblaščenca odvetnika pri sestavljanju oziroma prepisovanju tožbe (povzeto po obrazložitvi sodbe na strani 5).

9. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju; ta sposobnost ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Pri napakah v zvezi s sposobnostjo biti stranka je sodna praksa v Sloveniji stroga: če oseba, ki je navedena kot stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka ni mogoče odpraviti; niti pri tožbi, vloženi v imenu pravne osebe, ki je že prenehala obstajati, napake tožbe, vložene po odvetniku, ni mogoče odpraviti(1). Neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drug v njenem imenu(2). Sodišče na to predpostavko pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP), torej tudi v pritožbenem postopku (350. člen ZPP v zvezi z 11. tč. 339. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje pravilno povzema, da je tožbo z dne 30.6.1997 vložil tožnik „f. R.. Tako je stranka označena v uvodu in v izreku tožbe; v slednjem je kot oseba, ki lahko tudi sprejme izpolnitev označen še „...oziroma njegovemu dir. g. J.C., isto tam....“. Tožnik je torej v tožbi natančno in konkretno, z vsemi obveznimi sestavinami, uporabil firmo družbe, torej ime, s katerim družba posluje, kot je to določal v času vložitve tožbe veljavni ZGD/93 (12. in 13. člen ZGD).V pripravljalnem spisu z dne 14.9.1998 pa tožnik navaja:“V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije tožnik pojasni, da je njegov pravi naziv „R. kovinoplastika in trgovina J.C. s.p.., zato v tem smislu tudi popravlja svoj naziv.“. S to pripravljalno vlogo je označil kot tožnika popolnoma drug subjekt. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbenem postopku, tožnik ni oporekal navedbam toženca, da takšen subjekt, kot je označen v tožbi, nikoli ni obstajal in tudi ni predložil nobenega dokaza o tem. Tožbo je vložila pravna oseba, po več kot letu dni pa je kot tožnik označena fizična oseba (tudi samostojni podjetnik je fizična oseba). Takšne prvotne označitve tožnika, ki ni obstajal, ni mogoče popraviti, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je to storil tožnik sam, z omenjeno pripravljalno vlogo, kot tudi stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati odpravo pomanjkljivosti (83. člen ZPP/77 in enako 81. člen ZPP/99). Na obravnavano predpostavko in ugotovljene okoliščine ne vpliva, da je odvetniku pooblastilo za zastopanje dal drug subjekt; za vprašanje omenjene sposobnosti je odločilna označba stranke v tožbi, glede katere določba obvezne sestavine ZPP; ker je tožba tožnikova zahteva za sodno varstvo proti tožencu (čisti procesni pojem strank) je bistveni sestavni del tožbe natančna in konkretna opredelitev strank(3). Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je vprašanje sposobnosti biti stranka potrebno ločevati od vprašanja (ne)obstoja aktivne legitimacije; slednja namreč ni procesna temveč materialnopravna (vsebinska) predpostavka in (tudi) od nje je odvisna (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka; za vsebinsko odločanje pa morajo biti najprej podane vse procesne predpostavke.

11. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi toženca. Tožbo je vložil neobstoječi subjekt in pomanjkanja te procesne predpostavke (sposobnosti biti stranka) ni mogoče odpraviti, zato tudi vložitev pripravljalne vloge z dne 14.9.1998, z novo označbo tožnika, ni povzročila nobenih procesnih učinkov, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavreči. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženca ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbo zavrglo (tretji odst. 354. člena ZPP).

12. Takšna odločitev v glavni stvari narekuje tudi poseg v stroškovni del odločitve. Sodišče druge stopnje o stroških mora odločiti, čeprav bodo naloženi v plačilo neobstoječemu subjektu. Odmere stroškov sodišča prve stopnje pritožba toženca ne graja. Njegovi pravno priznani stroški so bili odmerjeni v skupnem znesku 3.357,85 €, po odločitvi sodišča prve stopnje pa mu je bil prisojen le del stroškov. Po odločitvi sodišča druge stopnje je upravičen do povrnitve vseh priznanih stroškov (154. in 165. člen ZPP). Zaradi uspeha v pritožbi je upravičen toženec do povrnitve pritožbenih stroškov. Od priglašenih niso priznani poročilo stranki in prejem sodbe (100 tč.), saj v tem delu ne gre za samostojna opravila, temveč jih OT/2003 upošteva pri postavki sestava pritožbe. Skupaj je tako priznanih 765 tč., kar znese 351,13 €, brezobrestno, ker zamudne obresti niso bile zahtevane (163. in 165. člen ZPP). Stroški odgovora na pritožbo niso priznani, ker v ničemer niso pripomogli k odločitvi sodišča prve stopnje (155. člen ZPP).

op. št. (1) Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 351, s citirano sodno prakso v opombah.

op. št. (2) Galič, str. 322, ki citira sklep VS RS II Ips 157/2000 z dne 20.9.2000; tako tudi sklep III Ips 65/2002 z dne 5.12.2002, ki sicer obravnava položaj, ko je pravna oseba prenehala obstajati pred pričetkom izvršilnega postopka.

op. št. (3) Galič, 2. knjiga, str. 136.