Jedro

Sodišče tožniku pritrjuje, da se organ do njegove navedbe, ki jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito, in ki je po njegovem mnenju bistvena, da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci, v izpodbijani odločbi ni opredelil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-466/2018/7 (1312-07) z dne 19. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 13. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje ni izkazal svoje istovetnosti, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je Libijo zapustil pred okoli štirimi meseci ter preko Turčije, Grčije, Albanije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Francija, ker ima tam bratranca in želi tam delati. Potni list in osebno izkaznico so mu po njegovih navedbah v Grčiji ukradli, saj je živel na ulici. Zaradi ugotavljanja istovetnosti so bila tožniku zastavljena vprašanja o njegovi izvorni državi, Libiji. Pojasnil je tudi razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito; kot glavni razlog, zaradi katerega je odšel iz izvorne države, je navedel, da je bilo to pretepanje in grožnje s strani Gadafijeve tolpe, želeli so vzeti njegovo lastnino in so mu grozili, ker se jim je uprl. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bil tožniku 13. 3. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce v ...i zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti, zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Upravni organ je v postopku s tožnikom dne 15. 3. 2018 opravil tudi osebni razgovor.

Upravni organ je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena tega zakona zavrnil tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

Upravni organ se v postopku sklicuje na drugi odstavek 20. člena ZMZ-1, ki določa pogoje za priznanje statusa begunca in v tej zvezi še na 28. člen ZMZ-1 ter v tej zvezi še na drugi odstavek 31. člena ZMZ-1. Dalje se organ sklicuje na 52. člen ZMZ-1, ki določa, kdaj se šteje prošnja prosilca za očitno neutemeljeno. Ugotavlja, da je kot takšno treba šteti tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik, je po mnenju organa namreč razvidno, da pri razlogih, ki jih je tožnik navajal ob prvi prošnji, ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi se mu težave s tolpami dogajale zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Poleg tega se upravnemu organu poraja utemeljen dvom v resničnost omenjenih dogodkov, glede na splošno znano dejstvo, da je bil Gadafi ubit oktobra 2011, tožniku pa so se dogodki v zvezi z Gadafijevo tolpo po njegovem pripovedovanju dogajali v letu 2017. Pa tudi če bi bile njegove trditve sprejete za resnične, v konkretnem primeru ni jasen subjekt preganjanja. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom tega zakona pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa tožnik ni izkazal. Navedeno pomeni, da mora tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik nikoli ni poiskal zaščite države. Tožnikove trditve o morebitnem oziroma gotovem maščevanju pa je organ presodil kot nekonkretizirane in posplošene ter preuranjene. Tožnik ni ne zatrjeval in ne izkazal, da bi imel sam kakršnekoli probleme z državnimi organi. Glede na to organ zaključuje, da ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi pred preganjanjem ali resno škodo, če se tožnik niti ni obrnil na pomoč na državne subjekte. Da je imel do njih dostop, pa po mnenju upravnega organa kaže podatek, da je šel k policiji zaprosit za potni list in ga je po lastnih navedbah tudi brez težav dobil. Od tožnika bi bilo tudi upravičeno pričakovati, da bi domnevne grožnje s strani tolp prijavil subjektom zaščite, vendar tako ni ravnal. Tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je glede na razloge za zapustitev izvorne države, ki jih je navedel ob prošnji za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Organ poudarja, da je institut mednarodne zaščite namenjen izključno reševanju težav, ki so jih prosilci v svoji državi imeli zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Upravni organ je v nadaljevanju preverjal, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo lahko utrpel resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ (resna škoda zaradi grozeče smrti ali usmrtitve v izvorni državi ter resna škoda zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni). Tožnik je namreč v postopku uveljavljal preganjanje s strani nedržavnih subjektov, in sicer tolp, ki so mu ukradle živino, s čemer se ni strinjal. Po oceni upravnega organa tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi. Organ zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik ob vrnitvi v izvorno državo bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ. Upravni organ pa tudi ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Upravni organ dodaja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezan na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprl na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. Glede na navedeno upravni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upravni organ je v postopku kršil 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bila tožniku onemogočena pravica do izjave, s tem ko ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj. Upravni organ je tako odločitev oprl na dejstva in okoliščine, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave. Upravni organ pa je zagrešil tudi kršitev prvega odstavka 214. člena ZUP, saj se v obrazložitvi odločbe ni opredelil do navedbe tožnika ob podaji prošnje, in sicer da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci. Navajal je tudi, da se je svoje grožnje bal prijaviti organom zaščite, da bi se mu ne maščevali in ga ubili. Povedal je, da bi ga, če bi se odselil drugam, našli in bi ga lahko ubili. Tožnik se ne strinja z zaključki organa, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V konkretnem primeru že samo dejstvo, da tožnik prihaja iz države, kjer se odvija vojna, predstavlja razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo oziroma preganjanje. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 96/09 z dne 9. 7. 2009. Če mora namreč pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. V zvezi z zaključevanjem organa, da se poraja utemeljen dvom v resničnost dogodkov, ki jih je opisoval tožnik, ta navaja, da je organ imel te trditve med postopkom možnost razčistiti, vendar tega ni storil. Prav tako bi lahko dejansko stanje razjasnil s pomočjo zbranih informacij o stanju v državi, česar pa se ni poslužil. Da smrt Gadafija državi ni prinesla miru in da se v Libiji odvija vojna, je splošno znano dejstvo. To potrjujejo tudi različna poročila mednarodnih organizacij in objave, dostopne na spletu. Tožnik meni, da bi organ moral opraviti presojo tožnikovih izjav tudi s pomočjo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi, kot to narekujeta osma in deveta alineja 23. člena ZMZ-1. Ker tako ni ravnal, je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno ter nepopolno ugotovljeno. Tožnik oporeka tudi ugotovitvi organa, da v konkretnem primeru ni znan subjekt preganjanja. Tožnik je namreč povedal, da je bil žrtev napadov s strani tolp, zamaskiranih oboroženih oseb. Tožnik je pastir, ki ima končana le dva razreda osnovne šole in temu primerno je odgovarjal na vprašanja. Tožnik ne oporeka standardu, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, vendar dodaja, da mora uradna oseba, ki vodi osebni razgovor, vodenje tega prilagoditi individualnim okoliščinam prosilcev. Tožnik pa v okviru upravnega postopka tako ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Organ je tudi zaključil, da so tožnikove izjave glede zaščite države pred subjektom preganjanja nekonkretizirane in posplošene ter preuranjene. Ker pa je nerazčiščeno ostalo dejansko stanje glede tako imenovanih tolp, je brez podlage zaključek organa o tem, da bi bil tožnik dolžan poiskati zaščito v okviru svoje države. Ker gre za odločilno dejstvo, je organ temu vprašanju v postopku posvetil premalo pozornosti. Tožnik je med drugim tudi odgovoril, da niti ne ve, komu bi napade lahko prijavil. Poleg tega je ostala nerazjasnjena tudi tožnikova navedba ob podaji prošnje, da je izvorno državo zapustil zaradi vojne med vojsko ter pripadniki privržencev Gadafija, kar je sam konkretno občutil, saj je bil pastir v puščavi, kjer so vojaki pobijali civiliste.

Tožnik želi opozoriti tudi, da je dokazni standard v postopkih mednarodne zaščite, ki je v skladu s smernicami UNHCR, nižji kot 50 % verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1875/2015 in odločbo Ustavnega sodišča Up 96/09 z dne 9. 7. 2009, po stališču katere je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil. Glede na navedeno tožnik meni, da je odločanje o prošnji za mednarodno zaščito tožnika v pospešenem postopku preuranjeno. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1005/2016. Po navedenem tožnik meni, da je nepravilen in preuranjen zaključek organa, da okoliščine, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite (tožnik se pri tem sklicuje na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1).

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. V dokazne namene se sklicuje na članke in poročila v zvezi s stanjem v Libiji.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ne sprejema tožnikovih tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter na uveljavljeno sodno prakso in meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter pri njej vztraja.

4. Tožba je utemeljena.

5. Organ je izpodbijano odločbo, s katero je zavrnil tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, oprl na peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, ter na ugotovitve, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, da ne gre za preganjanje iz razlogov iz 27. člena tega zakona in da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve, druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik se predvsem ne strinja z zaključkom organa, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, očita, da je organ prezrl njegovo navedbo ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci ter se do nje ni opredelil, in da v posledici tega tudi ni pravilno presojal njegovih navedb o napadih s strani neznanih oboroženih skupin, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo. Ugovarja tudi pravilnosti zaključka, da prihaja iz varne izvorne države.

6. Po peti alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Po prvi alineji 52. člena se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, po drugi alineji tega člena pa, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

7. Sodišče tožniku pritrjuje, da se organ do njegove navedbe, ki jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito, in ki je po njegovem mnenju bistvena, da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci (sodišče ugotavlja, da je tako navedbo tožnik v prošnji res podal), v izpodbijani odločbi ni opredelil. V odločbi je organ (kot relevantno dejansko stanje) povzel, da je tožnik navedel, da je Libijo zapustil zaradi tega, ker so ga v puščavi napadale tolpe in mu kradle živino, s prodajo katere se je preživljal. Pri tem pa organ ni navedel, da zatrjevanih dejstev o obstoju vojne (v smislu notranjih oboroženih spopadov v Libiji) ne šteje kot relevantnih ali verodostojnih ter razloga za to, pač pa teh dejstev ni povzel in upošteval, ne da bi za to navedel razlog. To pa pomeni, da organ ugotovljenega dejanskega stanja v materialnopravno bistvenih točkah, z odločilnimi razlogi za to, v obrazložitvi odločbe ni opisal. Zato materialnopravni preizkus zakonitosti take odločbe ni mogoč (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede na povedano sodišče namreč ne more preizkusiti, ali je organ pravilno presojal navedbe tožnika glede njegovega preganjanja, v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 (lastnosti dejanj preganjanja in razlogi preganjanja), in ali je pravilno presojal vprašanje, ali tožniku grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Sodišče dodaja, da pa toženka z razlogovanjem v odgovoru na tožbo ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka ni (več) mogla sanirati (ob tem ko tudi sicer odgovora ni usmerila na tožnikovo zatrjevanje vojne ampak na domnevo, da tolpe, ki jih je omenjal tožnik, zaradi časovne oddaljenosti Gadafijeve smrti niso mogle biti njegovi pripadniki).

8. Poleg tega je organ odločitev oprl tudi na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, po kateri se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Pravilnosti zaključka, da prihaja iz varne izvorne države, tožnik ugovarja posredno; meni, da bi organ moral pred odločitvijo zbrati informacije o stanju v državi ter navaja, da je splošno znano dejstvo, da se v Libiji odvija vojna.

9. Po 61. členu ZMZ-1 se tretja država šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: - predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek). Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij; če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo (tretji odstavek). Po 62. členu ZMZ-1 pa se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, - če prosilec ima državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno bivališče, in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Če so izpolnjeni navedeni pogoji, pristojni organ v skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno.

10. Vendar pa organ svojega zaključka, da je za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podan (tudi) razlog po drugi alineji 52. člena ZMZ-1, argumentirano in na podlagi navedenih zakonskih določb 61. in 62. člena ZMZ-1 ni utemeljil. Organ že ni navedel, da bi Vlada Republike Slovenije Libijo razglasila za varno izvorno državo1. Skopo navaja zgolj, da tožnik v izvorni državi ni izkazal preganjanja, zaradi kakršnega se priznava mednarodna zaščita, in ob skopi obrazložitvi zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1 (to je: smrtna kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih). To pa pomeni, da izpodbijane odločbe (tudi) v delu glede drugega razloga za odločitev, da tožnikova prošnja očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člen ZMZ-1), ni mogoče preizkusiti.

11. Po presoji sodišča tudi ni mogoče sprejeti kot utemeljenega sklicevanja organa na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, po kateri je obseg presoje organa (sodišča) vezan na trditveno podlago prosilca. Zato če je organ odločitev oprl na drugo alinejo 51. člena ZMZ-1, je bil ustrezne argumente v zvezi z uporabo te določbe v izpodbijani odločbi dolžan navesti. Poleg tega pa je tožnik kot razlog za zapustitev države navajal (tudi) vojno v Libiji, s kontinuiranimi napadi oboroženih skupin itd. ter bi organ ob presoji tudi teh navedb moral obrazložiti uporabo druge alineje 51. člena ZMZ-1. 12. Kot neutemeljen pa sodišče presoja tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka tudi zato, ker pooblaščenec tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni mogel postavljati vprašanj. Strinja se z organom, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj mu je bila ta možnost dana kasneje ob osebnem razgovoru, in sicer tudi na način, da je vprašanja tožniku lahko postavljal (tudi) njegov pooblaščenec (kar izhaja iz zapisnika z dne 15. 3. 2018 v spisu).

13. Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, saj je po navedenem ugotovilo bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče dodaja, da v primeru, da bi samo ugotavljalo dejansko stanje, tožbenih navedb o stanju v izvorni tožnikovi državi ne bi štelo kot nedopustnih tožbenih novot, saj zaključka, da je tožnikova izvorna država zanj varna, v upravnem postopku tožnik (še) ni imel možnosti izpodbijati.2 1 V Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/16) Libije ni. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 180/2016 z dne 5. 7. 2016