Jedro

Družbeni pravobranilec samoupravljanja je aktivno legitimiran za vložitev tožbe na redno sodišče, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine.

Na podlagi 71. a člena ZPVSR lahko upravičenec zahteva ugotovitev ničnosti vpisa v register, ne pa ugotovitve ničnosti sklepa sodišča. Sodišče, ki v pravdnem postopku obravnava zadevo, ki tako, kot jo obravnava, sploh ne spada v sodno pristojnost (izpodbijanje odločbe sodišča s tožbo, namesto s pravnim sredstvom), krši 3. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in tožba zavrže. Tožeča stranka mora povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 21.320,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ničen sklep temeljnega sodišča o vpisu v sodni register delniške družbe, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obe toženi stranki sta pravočasno vložili reviziji, v katerih uveljavljata vse revizijske razloge ter revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi (1. tožena stranka), oziroma naj sodbi obeh omenjenih sodišč spremeni in tožbeni zahtevek zavrne (druga tožena stranka). Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavil in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Reviziji sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

Toženi stranki zmotno menita, da družbeni pravobranilec samoupravljanja ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na redno sodišče takrat, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine. Za vložitev tožbe ga upravičuje zlasti 12. člen zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Uradni list SRS, št. 21/75, 31/84 in 8/90 - člen 2.; v nadaljevanju: ZDPS), pa tudi 2. člen istega zakona. Takšne razlage ne more ovreči okoliščina, da je z uveljavitvijo novele ZDPS, objavljene v uradnem listu SRS, št. 31/84, prenehal veljati dotedanji 2. odstavek 2. člena ZDPS. Prenehanje njegove veljavnosti ni namreč pomenilo postroženja pogojev, pod katerimi je družbeni pravobranilec samoupravljanja lahko vlagal tožbe na redna sodišča, ampak njihovo olajšanje. Po (črtanem) 2. odstavku 2. člena ZDPS je bil družbeni pravobranilec samoupravljanja upravičen vlagati tožbe na redna sodišča samo v tistih izjemnih primerih, ki so bili v njem navedeni. S prenehanjem njegove veljavnosti pa je omejitev upravičenja vlaganja tožb samo na te izjamne primere prenehala. Do izraza sta tako v celoti prišla dotedanji 1. odstavek 2. člena (sedaj: 2. člen) in 12. člen ZDPS. Da je bil namen zakonodajalca upravičiti družbenega pravobranilca samoupravljanja za vlaganje tožb v vseh primerih , kadar bi bilo to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kaže tudi okoliščina, da so se s črtanjem 2. odstavka 2. člena ZDPS pogoji , pod katerimi je družbeni pravobranilec samoupravljanja lahko vlagal tožbe po ZDPS izenačili s pogoji, pod katerimi jih je lahko vlagal po zveznem zakonu o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (njegov 9. člen - Uradni list SFRJ, št. 36/75 in 20/82). Ta ni poznal omejitev, kakršne so bile po ZDPS do črtanja 2. odstavka v njegovem 2. členu.

Upravičenja, da nastopi kot tožeča stranka, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, družbenemu pravobranilcu samoupravljanja tudi ni mogoče odreči sklicujoč se na tisti del določbe 12. člena ZDPS, ki se glasi: " ..... in ima v tem postopku pooblastila, določena z zakonom". Iz te določbe ni mogoče izvajati zaključka, da bi lahko družbeni pravobranilec samoupravljanja vložil tožbo samo takrat, kadar bi ga k temu izrecno upravičil poseben zakon. K vložitvi tožbe na redno sodišče, oziroma k začetku postopka pred sodiščem združenega dela ali pred kakšnim drugim organom ga upravičuje že 12. člen ZDPS. Čim pa je postopek pred katerim koli od omenjenih organov začel, ima po zgoraj navedenem delu določbe 12. člena ZDPS v njem tista upravičenja, ki so določena z zakonom (npr.: ZPP, ZUP), kot jih ima vsaka druga stranka v ustreznem postopku.

Na podlagi dolžnosti, ki mu jo nalaga 386. člen ZPP, je revizijsko sodišče samo ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje materialnega prava za svoji odločitvi nista pravilno uporabili.

Tožeča stranka je zatrjevala obstoj dejanskega stanja iz 1. odstavka 71 a člena zakona o postopku za vpis v sodni register (Uradni list SFRJ, št. 13/83 in 17/90; v nadaljevanju: ZPVSR). Na podlagi takšnega dejanskega stanja bi lahko zahtevala ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register, to je , ugotovitev ničnosti izvršitvenega dejanja, opravljenega na podlagi sklepa o vpisu v sodni register (primerjaj:

10. člen ZPVSR). Tožeča stranka pa ni zahtevala ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register, ampak ugotovitev ničnosti sklepa sodišča o vpisu v sodni register. Tega pa ne more zahtevati. Niti 71. a člen ZPVSR niti kakšen drug predpis je ni upravičil, da v pravdnem postopku s tožbo izpodbija veljavnost sodne odločbe, na podlagi katere je sodišče izvršilo vpis v sodni register. Njeno veljavnost bi lahko izpodbijala samo v postopku, v katerem je bila izdana in sicer z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva ZPVSR. Sodišče druge in prve stopnje sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke sledili in s svojima sodbama ugotovili ničnost sodne odločbe - sklepa o vpisu v sodni register, čeprav za takšno odločitev nista imeli podlage v nobenem materialnopravnem predpisu (tudi 71. a člen ZPVSR je materialnopravni predpis). Materialno pravo sta zato zmotno uporabili. Zmotna uporaba materialnega prava je upravičila revizijsko sodišče k razveljavitvi sodb sodišč druge in prve stopnje (395. člen ZPP). Sodišči druge in prve stopnje pa sta zaradi zmotne uporabe materialnega prava obravnavali v sodnem postopku zadevo, ki tako, kot je bila obravnavana, sploh ne spada v sodno pristojnost. Kršili sta torej 3. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče zadeve ni vrnilo sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje, ampak je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek 394. člena ZPP). Sklep o stroških postopka (zaznamovala jih je samo druga tožena stranka in še to samo v revizijskem postopku) temelji na 2. odstavku 166. člena ZPP.