Jedro

Tožeča stranka je uspela s 74% tožbenega zahtevka, zato ji gredo po določbi 2. odst. 154. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški le v tem procentu (31.072,60 SIT). Znižati je bilo potrebno tudi izvršilne stroške (3. točka izreka sklepa o izvršbi), vendar le na račun nižje sodne takse. Odvetniški stroški bi namreč tožeči stranki nastali v enaki višini, pa čeprav bi vložila izvršilni predlog le glede zneska, glede katerega je uspela v pravdi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ...

ostane v veljavi v 1. točki izreka za zakonite zamudne obresti od zneska 39.450,00 SIT od dne 23.01.1997 do 30.07.1998 in v 3. točki izreka za plačilo 17.469,00 SIT; navedeni sklep o izvršbi se v 1. točki izreka razveljavi za 20.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 23.01.1997 do dne plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 31.072,60 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.12.1998 do plačila, v roku 8 dni."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo skrčenemu delu tožbenega zahtevka, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 20.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 23.01.1997 do dne plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 39.450,00 SIT od dne 23.01.1997 do 30.07.1998) in v 3. točki izreka (za plačilo 18.669,00 SIT izvršilnih stroškov). S sklepom je v 2. točki izreka svoje odločbe sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila tožba umaknjena. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 41.990,00 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (1. in 3. točka izreka prvostopne odločbe) se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 20.450,00 SIT z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica ima prav, ko uveljavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je tožena stranka soglašala s plačilom pogostitve gostov na prireditvi "Predstavitev knjige" po višji ceni od tiste, ki je razvidna iz predračuna tožeče stranke. V njem (priloga A9 spisa) je določena cena 270 SIT na osebo.

Ker tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke, da je bilo na prireditvi le 70 ljudi, se pokaže kot pravilen izračun tožene stranke, po katerem je za gostinski del prireditve, ki jo je organizirala tožeča stranka, dolžna plačati 18.900,00 SIT in ne 44.400,00 SIT (postavka II. iz računa tožeče stranke - priloga A2 spisa). Za trditev tožeče stranke, da je bila cena iz predračuna določena pod pogojem, da bo na prireditvi sodelovalo 150 ljudi, spisovni podatki ne dajejo nobene opore. V predračunu je resda omenjenih 150 ljudi, vendar ni razvidno, da bi bila cena 270 SIT na osebo pogojevana z udeležbo 150 oseb.

Po povedanem in na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP je pritožbeno sodišče delno pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 20.450,00 SIT (razlika med 44.400,00 SIT in 18.900,00 SIT) z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Glede plačila zamudnih obresti od zneska 39.450,00 SIT pa pritožba, ki v tem delu nima nobenih razlogov, ni utemeljena (368. člen ZPP). Ta del sodbe je zato ostal nespremenjen.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo, je na podlagi določbe 2. odst. 166. člena ZPP odločilo še o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka uspela s 74% tožbenega zahtevka, ji gredo po določbi 2. odst. 154. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški le v tem procentu (31.072,60 SIT). Znižati je bilo potrebno tudi izvršilne stroške (3. točka izreka sklepa o izvršbi), vendar le na račun nižje sodne takse. Odvetniški stroški bi namreč tožeči stranki nastali v enaki višini, pa čeprav bi vložila izvršilni predlog le glede zneska, glede katerega je uspela v pravdi. Tožena stranka stroškov ni priglasila.